Živjo.

Na hitro bom pojasnila zadevo in bistvo.

S fantom sva skupaj eno leto.
Ves čas najine veze je najin seks zelo povprečen in dostikrat mi je premalo. S prejšnjim partnerjem sva imela nor seks in sedaj pogrešam vsaj kanček tega.

Najin seks traja približno 15 minut. Velikokrat mu kar hitro pride, jaz pa sem do takrat le razdražena in si res zaželim seksa, tistega, trajajočega, užitkarskega.

Oralni seks mi veliko pomen, vendar mi ga moj partner malokrat ponudi, pa še takrat imam občutek kot da mu je malo ogabno :-/, saj se vedno briše okoli ust, če ima moker prst ga takoj briše ali drži vstran, kot da bi kaj popackal. Še to se loti oralnega seksa če sem direkt izpod tuša, če sem bila pred pol ure ni več dobro, kot da sem umazana.
Kadar me liže me v 98% liže samo po ščegetavčku, kar me začne bolet in mi ne paše, poleg tega pa mi paše tudi če me liže nižje, pri izvirčku. Pač obožujem to.

Moram rečt da zelo skrbim za higieno, redno se tudi brijem in tuširam 2x na dan, bivši partner mi je rekel da imam zelo lepo muco ki je zelo okusna in to sem ob njem tudi čutila.

Želim si več kurjenja, več nekega šlatanja, rajcanja… pogrešam čutnost, nežnost, strast, poželenje.

Ne gane ga seksi perilo, ne gane ga vibrator… Nič.

Meša se mi. Navajena sem bila ur in ur seksa, rajcanja, orgazmov.
Ko mu kaj o sebi povem ali ga vprašam je tiho. Pobude za seks včasih niti ne opazi.

Drugače je seks vredu, verjetno povprečen, ampak v večini primerov se do orgazma pripeljem sama, ko gre on v kopalnico po seksu.

Duška si dajem z gledanjem porno filmov, fantaziram o seksu z žensko… hranim si dušo s fantaziranjem, zaspim pa dostikrat nepotešena.

Kaj naj naredim, da se bo bolj odprl, začel uživat, dojemat seks, čutit seks.

S prejšnjo partnerko sta imela seks 1 na mesec ali manj in je bil bolj zadrte narave, jaz pa se včasih počutim kot nimfomanka in se prav bedasto že počutim, kot da fehtam za seks.

Sva pa pri slabih 30. letih.

Če ti seks toliko pomeni, s tem fantom nista za skupaj, bo to vedno jabolko spora med vama! Dobi si takega, kot je bil bivši ali pa poskusi srečo z bivšim znova, če imaš za to še kaj šans.

Pozdravljena

Nič ne pišeš o tem , kaj ima on rad da mu delaš in kaj on rad dela tebi, ne samo tisto kar bi ti rada, ampak kar paše obema? Nekoga silit, da počne to kar ustreza samo tebi ni fino. Ker dvomim, da bi ti počela kaj kar ti ne paše, pa čeprav si on tega želi. Kot kaže ti poskuša ugoditi, vsaj do neke mere, vendar če njemu ni do tega, je to bolj jalovo početje. In tudi rezultata ni. Poskušajta najti skupno pot, kar ustreza obema, morda s kakšno knjigico, ali pa kar kamasutro na dvd pa jo posnemajta 🙂
Sama nimam teh težav, vendar kot slišim druge, je seks kar pomembna zadeva. Vendar sem še vedno mnenja da je dober seks 10% zveze, slab seks pa 90% zveze.
Kaj pa vse ostalo med vama, si s tem zadovoljna, oz je zadovoljen on. V vsakem parterstvu pa obstajajo stvari v postelji, ki jih drugi ne bi počel. Vendar tega je res toliko, da boš morda lahko pozabila eno, da bodo zaživele druge. Ker bi celo znalo biti, da se on seksu umika, če ve, da si ti želiš le tisto, kar se njemu gabi. Zoperna situacija.

Grdo je rečt ampak če se že v začetku ne ujameta bi bilo potrebno razmisliti kako naprej nima pa smisla ga silit v nekaj kar mu ni všeč.

Lep pozdrav

Kje sta se pa vidva našla?!

Ti si vulgan, on pa ocean – na arktiki… 🙂

Ni tako enostavno. Seks ni vse, je pa velliko. Pogovorita se,mogoče najdeta skupno pot.
Sama sem imela enako izkušnjo. Točno to mi je manjkalo, kar tebi. Malo si preberi o moških, o njihovem egoizmu. Mogoče najdeš odgovor. Nikakor ga ne zapusti brez pogovora. Če pa to ne bo pomagalo……
ne izgubljaj časa!

Pogovor je vsekakor potreben samo če neki osebi no do tega mu tudi pogovor ne bo pomagal kajti potem bo to delal zato ker bi se bal, da te bo izgubil in ne zato ker bi se te želel. Mam 25 let pa mi ni problem dvakrat na dan ljude smo si različni.

In kako se odvija Bleščica

A je kaj novega?

Ne morem verjet,kot,da bi poslušala sebe…Imam namreč čisto isti problem,moj bivši sexal pa sexal pa sexal ni mu bilo nikoli dovolj.Zdaj imam drugega fanta skoraj eno leto in ja problemi.Z bivšo je sexal en krat na teden pa še to pravi je bilo včasih odveč-vzrok je reko,da je bil verjetno v tem ker je ni ljubil.Meni pravi,da me ljubi pa vedno mislim res vedno se mu vstane še včasih ko ga samo pogledam,ampak kot,da bi bil prelen se pol zraven spravit.Tudi jaz se počutim kot nimfomanka,potešena sem ko sama to opravim isto fantazija(sex z žensko)ali porno filmi.Ko ga vprašam če je kaj narobe mi vedno reče da ne in da me ljubi in da ne ve kaj bi blo narobe,da ne čuti take potrebe po sexu kot jaz…ampak po takem pogovoru mi potem vedno on zagnjavi za sex,seveda samo tisti in mogoče drugi dan potem pa spet isto dalje.Mislim fant je ok se razumema res odlično in vse se pogovorima in tudi mislim,da me ima rad samo pač nimama iste želje po spolnosti.Edino kar me še zmede je to,da čez dan pa ima vedno roke vsepovsod na meni 🙂
Tako da mene zanima kako je to možno,da se moškemu vstane,torej je vzburjen ampak raje zaspi????

Hja, mogoče je pa utrujen. Meni recimo se tudi vedno DA. Ampak, če sem utrujen s trdim zaspim. Mogoče poskusi večkrat podnevi?

Mogoče mu poskusi izvesti felacio med tem ko spi. Ali mu je vstal?

Tu pa: ali se je vendarle po čudežu popravilo ali pa skvarilo do ne gre več!

Spoštovani razpravljalci na to temo!

Ljudje v partnerstvih na različne načine vzajemno delimo svoje potrebe. Poglejmo si preprostejši primer. Kadar imamo potrebo po hrani, imamo izdelane načine, kako bomo zaužili hrano in zadovoljili potrebo. Lahko jemo sami, lahko pa skupaj. Prehranjevanje skupaj je lahko dolgočasna rutina, vedno enaka, predvidljiva… Lahko pa je to užitek. Obred, ki prinese vedno kaj novega. Kjer na koncu niti ni pomembna hrana. Obred prehranjevanja je lahko užitek v pripravi na jed, v izbiri okusov, v mešanju okusov, v pripravi mize in vzdušja pri jedi, v času uživanja hrane, v zavedanju, da uživamo v jedi… Neskončno možnosti in neskončno različnih vzdušij med ljudmi.

Vemo, da so nam eni načini bolj všeč od drugih. Enih morda niti ne poznamo in jih nikoli ne bi, če ne bi bili radovedni. Vemo, da nam ena hrana bolj prija od druge, en način postrežbe bolj od drugega, uživamo v mešanju različnih okusov, v spreminjanju… Vendar do tega lahko pridemo, le če podelimo vsa svoja hrepenenja, svoja pričakovanja, svoje občutke, želje, ideje… z drugim.

Če vedno kuha in pripravlja hrano samo ena stran, postane naveličana in se pritožuje, da ji zmanjkuje idej. Povedano drugače, če se prepustimo spontanosti, bo prehranjevanje zelo hitro postala rutina, ki nas dolgočasi.

Primer s prehranjevanjem je preprostejše vrste, a vendar ostaja veliko možnih vprašanj, kjer se lahko funkcioniranje in pot k užitku zatakneta. Veliko možnosti, da prehranjevanje postane dolgočasna rutina. (In ni popolnoma odveč modrost, da gre ljubezen skozi želodec in tudi ni odveč pogledati, koliko poznamo motenj hranjenja in nezadovoljstva ali celo bolezni, ki so posledica manj kvalitetnega prehranjevanja).

Podobno je tudi v spolnosti.
Pogosto ljudje o tem ne govorijo s partnerjem, predajajo se spontanosti. Prepričani so, a mora to delovati samo po sebi.
Ali je naše intimno doživljanje vezano na nekaj, kar se dogaja samo v nas in tega ne znamo ali nismo pripravljeni deliti s partnerjem?
Kaj je bistvo našega uživanja?
Ali poznamo svoje seksualne potrebe in načine, kako jih zadovoljimo?
Ali vemo, kaj nas vzburja in to lahko delimo s partnerjem?
Ali je naša intimnost nekaj, kar delimo sami v sebi ali je to nekaj, kar delimo s partnerjem?
Veliko je vprašanj, ki nakazujejo pot razumevanja svojega in partnerjevega spolnega vedenja, potreb, hrepenenj, užitkov… Veliko smo jih že zapisali v odgovorih na druga vprašanja.
Naša vedenja imajo vedno smisel. Vendar smisel za nas. In enako je z vedenjem drugega. Vsak bo znal zase odgovoriti, kaj je smisel pri sebi.
Že v varnosti, da se lahko o tem pogovarjamo s partnerjem je pot k spremembam in večji živosti medsebojnega uživanja.

Lep pozdrav,

Lep pozdrav
Gospod Albert se popolnoma strinjam ,z vami pogovor je zelo pomemben .
Sama pa imam ravno tak problem,poročena sem že 12 let imava z možem dva otroka ,in po rojstvu prvega sina ,je pri možu upadlo kakršno koli zanimanje za spolnost ,to se je stopnjevalo tudi po drugem otroku ,ki se je rodil z prirojeno srčno napako in je bil operiran petkrat,in sva preživela pravi pekel med tem časomsva se izgubila pri vseh točkah ,partnerstva.
No sedaj je že devet let od teh teških trenutkih ,še vedno sva skupaj on obožuje otroke ,se ukvarja z njimi ,naravnost mu pomenijo vse na svetu .Jaz sem tudi zelo zelo navezana na svoja sinčka ki sta prečudovita .Vendar pa bi imela rada partnerja ki bi me ljubil si vzel čas zame ,za najine trenutke v dvoje ,za spolnost,on pa se obanša kakor da midva ne obstajava,Zelo potrpežljivo sem mu povedala svoje želje in pričakovanja velikokrat se skušala pogovorit ,da mi ni všeč da je najina spolnost zelo nečustvena .Namreč moj mož nemara oralnega sexsa,nemara poljubljanja,ne božanja ,pravi da je pać tak in mu ni do tega skratka nobena predigra ne pride v poštev.Jaz sem pa čisto drugačna želim si vseh nežnosti ,dolgega božanja predajanja ,nežnosti ,oralni sex mi je užitek tako kod ga nudim njemu tako bi tudi jaz uživala v tem on pa nima niti najmanjšega interesa .Zelo sem odkrita oseba in ga ljubim in se mu že velikokrat jasno povedala kaj si želim ,in tudi njega vprašala ,po njegovih željah ,pa nikoli nisem dosegla ničesar.Vglavenm je to moj problem ,upam da mi bo kdo lahko dal kakšen uporaben nasvet ,ker bi rada obdržala svojo družino ,in seveda ker ga kljub vsemu ljubim ,ampak včasih psihično ne zdržim tega da se noče ,ali mogoče neznam predajat .Pa hvala za odgovor

Spoštovana!
Kar prepoznavam v vaši zgodbi, je postopno oddaljevanje v partnerski bližini, ker sta pozornost usmerila na vzgojo otrok in skrb za otroka. Ob tem vam tudi ni bilo prihranjeno z dodatnimi stiskami.
Kar opisujete vidim na eni strani kot učinek medsebojnega ohlajanja v partnerstvu, ki se je dogajalo samo po sebi, brez da bi kdo to načrtno ali namerno hotel.
Prav tako so ostajala nezadovoljena hrepenenja in potrebe, o katerih se nista znala pogovoriti.
Oddaljevanje se je verjetno dogajalo po majhnih, neopaznih korakih.
In postalo način življenja vajinega partnerskega odnosa.
Ta način je sedaj v določenem ravnotežju, je kot navada, ki vztraja sama po sebi. K temu sta vsak prispevala svoj delež. Ne govorim, da je kdo kaj kriv ali da je kdo kaj delal narobe.
Vaše sporočilo razumem kot klic k spremembi.
Ne verjamem, da se sprememba lahko zgodi s čudežnim receptom za dober seks ali kakšnim drugim prebliskom – po možnosti na moževi strani.
Kar vem iz prakse, da je pot oddaljevanja kot hoja v dolino, pot približevanja pa kot hoja nazaj na hrib. Mnogim je pot navzgor pretežka in raje ostanejo v dolini – v dolini nesreče in nezadovoljenih potreb.
Pot k medsebojnemu zadovoljstvu v seksualni dejavnosti gre z vašega stanja po majhnih korakih zbliževanja in drobnih sprememb, ki vodijo k večji bližini, k večji empatij, k sporočanju glede svojih potreb, k temu da najprej slišita svet drugega in zmoreta z razumevanjem stopiti vanj…
To se dogaja v komunikaciji in s pomočjo pogovora, vendar gre za zelo konkretne in pomembne teme, o katerih se partnerja sama navadno ne zmoreta pogovoriti. Gre za ovire, ki so na delu in se jih velikokrat ne zavedamo. Zato v tem primeru zagovarjam strokovno pomoč.
Z ženo imava izkušnje pri partnerjih, ki so se udeležili Vezalovega treninga Modri ključ, enako pa tudi s pomočjo individualnih srečanj, kjer vzpostavimo most v komunikaciji med partnerjema in s tem pogoje, da lahko medsebojno delita svoje potrebe in opravljata spremembe na poti k medsebojni bližini. Splošnega recepta ni, vsak par ima pri tem svojo specifično zgodbo.

Najprej se vam zahvaljujem ,ker ste si vzeli čas in odgovorili na moje pismo .
Povem vam lahko da bi sama z veseljem poiskala strokovno pomoč ,vendar pa mož ni pripravljen poiskati pomoči .Pred leti sem tudi sama ,obiskovala psihiatra, in mi je tudi on predlagal da si poiščeva pomoč .Mož pa je to odločno zavračal in sedaj ni nič drugače .Rada bi ga razumela se postavila v njegovo kožo in gledala z njegove perspektive mogoče bi bilo lažje če bi ga vsaj razumela.
Zelo dobro ste ocenili naše stanje ,ni problem samo v sexsu ampak v komunikaciji nasplošno .
Tega sama neznam rešit in naredit tako da bo prav za oba ,zato sem se tudi obrnila na tale forum ,ker mož nepristaja v kakršnokoli terapijo .Brani se z raznoraznimi izgovori .
Hvala še enkrat za odgovor .

Spoštovani!

O bližini na splošno sem pisal na tej strani v posebnem zapisu, prav tako o odtujitvi, pomanjkanju komunikacije in kako voditi pogovor v takih primerih. Poglejte kakšno leto nazaj.

Kar vidim kot pomembno, je vaše nezadovoljstvo.
Vaše nezadovoljstvo izhaja iz PARTNERSKEGA odnosa. Torej je vaš mož sestavni del tega (poleg vašega deleža). Kdo ima delež, če dva plešeta? En brez drugega ne moreta – in ne morete določiti, kdo je bolj pomemben. Gre pač preprosto za učinek, ki ga ustvarita dva v paru. Tu ni 1+1, temveč veliko več. In tako je partnerstvo pač neka kvaliteta, ki jo skupaj ustvarjata dva, jo so-ustvarjata. En brez drugega preprosto ne moreta.

Ja, na idejo, da je z vama nekaj narobe, se ne bo odzval. Niti, če je ta ideja samo v vaših mislih.
Tudi, če razmišljate na način, da nekaj delata narobe ali da je kdo kriv.
Tako tudi iskanje pomoči strokovnjaka, zlasti če gre za psihologe ali psihiatre, zavrnemo z utemeljitvijo, da z nami ni nič narobe, »če je kaj narobe, je to s tabo in kar sama pojdi…« in podobne.

V praksi, ki jo opravljam, imam veliko opraviti s podobnimi odpori. Tudi sam sem jih imel, ko sva šla z ženo skozi proces izobraževanja in je to pomenilo vsakič delati na sebi, na odnosu…

Kar priporočam partnerjem, ki skušajo povabiti drugega partnerja k pogovoru in svetovanju, je da ga/jo prosijo za pomoč.
Dejstvo je, da se nihče v odnosu ne počuti dobro. Dejstvo je tudi, da do tega nisva prišla namenoma. In še eno je res, sama ne znava rešiti.
Torej bo potrebna sprememba. Jaz je sama ne zmorem in te prosim, da mi pri tem pomagaš. Brez krivde in ideje, da je s kom kaj narobe.

Druga pot je delo samo z enim partnerjem, kjer se pogovorimo o možnostih, da povabimo še drugega partnerja.

Imam še eno izkušnjo. Ko par pride na pogovor, podelim tudi svoje izkušnje lastnih odporov. Navadno moški vedno rečejo, da so veseli, ker sem normalen človek, ki je postavljen na zemljo, da so pričakovali nekega psihologa… Vidijo sebi enakega, človeka s stiskami, vprašanji, vzponi in padci. Z veseljem se pogovarjamo in olajšani ugotavljajo, kakšno breme jim je odleglo. S tem se res lahko pohvalim (skupaj z ženo), da znava ustvariti prostor varnosti za udeležence svetovanj ali terapij. (Tudi to je res, da ne maram uporabljati izrazov klienti, terapije… – če gre za zadrego, da je s kom kaj narobe). Ker je res tudi to, da ne iščemo krivcev, napak – tega preprosto ne znam. Kar je zame smiselno, je iskanje možnosti za spremembe na bolje in iskanje dobrih upov za večjo kakovost naših medsebojnih odnosov.

O tem seveda obstajajo podobe v mojih spominih, tudi če bi imel te zgodbe posnete, jih ne morem objaviti; in tudi ljudje, ki so jih doživeli, o tem ne pripovedujejo. To je druga plat. Podobno kot bomo doživeli, upam, kmalu: preden skočimo prvič v morje, imamo zadrego, ko se odločimo in zadrego premagamo, samo še uživamo…

Vse dobro želim,

Sama imam isti problem, pri čemer je moj fant in najin odnos malce bolj specifičen.
Stara sem 24, on 27 let, skupaj sva približno dve leti in pol. Sem njegova prva punca, z mano je tudi zgubil nedolžnost, torej pri 24ih letih – precej pozno. Sam pravi, da je pozno odrasel in da npr. v srednji šoli žensk niti ni pretirano opazil.

Z izjemo samega začetka, ko sva pač rabila nekaj časa, da sva se ujela, sem bila z najinim spolnim življenjem zadovoljna. Seksala sva vsakič, ko sva se videla, včasih je bil sam akt precej kratek, vendar se je zmerom potrudil, da bi bila tudi jaz zadovoljena. Včasih, vendar precej redko, je imel težave z erekcijo, nikoli ne z vzburjenjem, pač pa z upadanjem med samim spolnim odnosom-vendar nič skrb zbujajočega. Priznam pa, da se je on precej več ukvarjal z mano kot pa jaz z njim-pravi, da ga oralni seks ne stimulira toliko, za kar naj bi bilo po njegovem krivo to, da je obrezan ter dejstvo, da je imel pri 19ih operacijo kile, po kateri se mu je zdelo, da ne “občuti” toliko kot prej. Bil je tudi na pregledu pri urologu, ki je zaključil, da je fiziološko z njim vse v redu ter da bi bil morda vzrok lahko psihične narave. Tudi medtem, ko sem mu ga “na roko” je penis včasih uplahnel. Ker sem se počutila nesposobno (nikoli se mi kaj takega prej dogajalo) sem ga spodbujala, naj pove, kako mu je všeč in pri tem zmerom dobila isti odgovor- da tako, kakor zdaj je dobro. Spodbujala sem ga tudi, naj pove, kaj mu je pri seksu všeč, kaj ga vzburja ter ali o čem fantazira in dobila isti odgovor-njemu je super tako kot je, on o ničemer ne fantazira. Sicer mi ni bilo preveč fajn, samo sem to pač sprejela in upala, da se bo morda sčasoma malo bolj odprl.

Že kako leto frekvenca odnosov upada. Ne živiva skupaj, skupaj pa spiva npr. 4x, 5x na teden. Pred kake pol leta sem načela pogovor na to temo; Če sem dala jaz pobudo, me je nekajkrat precej grobo zavrnil, jaz sem bruhnila v jok, njemu je bilo žal. Odkrito sem mu povedala, da niti ne vem kako naj ga vzburim, če ne s stimulacijo, če ne z dotikanjem, če ne s poljubljanjem, če ne z zapeljevanjem s perilom ipd. Zdelo se mi je, da to ni pravično do mene in da me potiska v nek pasivni položaj. rekel je, da se njemu zdi normalno, da pogostnost sčasoma upade, da njemu seks ne pomeni toliko kot meni, da je morda kriv stres v službi (oktobra se je prvič redno zaposlil) ter naj mu dam čas.
Po tem je bil kak teden, dva malce bolj zagret, nato pa spet po starem. Nekaj časa je preteklo, zopet sem načela pogovor in razmišljala, da zvezo končam. Povedala sem mu, da imam očitno drugačen pogled na seks (enkrat je izjavil, da je zanj neka oblika sprostitve, drugič, da je verjetno aseksualen) in drugačne potrebe ter da ne vidim rešitve- tu se je popolnoma zaprl vase, iz sebe ni spravil niti ene besede, večer se je končal z neko tiho spravo.
Zadnje dva, tri mesece, seksava le še enkrat na teden. Oba sva imela precej obveznosti, ki so šle mimo, situacija pa ostaja enaka. Vem, da ni prav in tega ne počnem zavestno, ampak sama izrecne pobude ne dajem (niti ne vem prav dobro kako- včasih ga poljubljam, pa mi jih bolj medlo vrača in pač neham, ker očitno ne bo nič iz tega)- že tako mi celotna situacija precej zbija ego in mislim, da bi zavrnitev preveč potrla. Če kdaj omenim, da ne seksava pogosto, ima slabo vest, ki se kaže v tem, da me več boža, stiska ipd.; včasih reče, da se boji, da je v meni ubil željo po seksu.

Pravzaprav ne vem več kaj naj naredim. Včasih si mislim, da ga ne privlačim, da seksualno nisem primerna zanj in da morda moral poskusiti še s kako drugo, glede na to da ima izkušnje edino z mano. Poleg tega sem se v zanjem letu in pol zaradi ginekoloških težav in operacije zredila, nisem sproščena sama s sabo. Ne maram se sleči do golega, neprijetno mi je seksati ob pretirani razsvetljavi- pri vsem tem imam včasih slabo vest in se sprašujem, ali imam sploh pravico kaj zahtevati od njega. Bojim se, da je to krivo: te bojazni sem tudi večkrat ubesedila, pri čemer je zmeraj odvrnil, da to pač ni res, da sem mu všeč takšna, kakršna sem (kar se meni zdi sicer malce pokroviteljsko), da ga vzburjam ter da ga moja “nespročenost” ne moti.

Tudi če je temu res tako, sem nesrečna. Včasih, ko poleg mene zaspi, se počutim prazno, kot da bi v trenutku spoznanja, da je že zaspal, nekaj v meni umrlo. Opažam, da postajam zajedljiva, nepotrpežljiva, živčna-motijo me malenkosti in skregava se zaradi banalnih reči kot so parkiranje ali nakupi. Nekaj očitno torej ne štima in to zastruplja najin odnos, po drugi strani pa ne vidim smisla v ponovnem debatiranju o tem-kaj naj še rečeva?
Zdi se mi, da sva oba s svojim vedenjem doprinesla k temu, da obstaja kup strahov na obeh straneh, pri meni npr. strah pred zavrnitvijo, pri njemu pa strah, kako bom odreagirala (jezna, potrta), če npr. danes ne bova seksala.
Zadevo bi že zdavnaj končala, če se sicer ne bi tako dobro ujela. Ne čutim potrebe, da bi bila s kom drugim, pač pa si resnično želim ostati z njim, vendar ne vem kako. Nočem končati z njim, ne vem pa, kako naj ostanem z njim.

Situacija se mi zdi precej brezupna in brezizhodna, tako da so vsakršni nasveti in izkušnje dobrodošli 🙂

Spoštovani!

Zelo natančno in nazorno ste opisali dinamiko nekega odnosa, kjer pride do zapleta. Za ta zaplet nihče ni kriv!
Prav tako ste lepo opisali misli, ki jih imate in ki razjedajo vas in vplivajo na vaš odnos.
Tudi stopnjevanje neprijetnih vprašanj in porajanje novih dvomov in strahov. Na koncu nastopi brezupnost. Vse to se dogaja v vzajemnosti, kot povratna informacija in kot feed back tudi na področju vedenja.

Kakor vidim, sta v odnosu dva. Vsak s svojo naravnanostjo in vsak s svojimi prepričanji. Vi bi se pogovarjali, partnerju je tako dobro kot je. Vi bi spremembe, on bi ohranjal sedanje stanje. Vi bi seks večkrat na teden, njemu je enkrat povsem dovolj. Vi se trudite, da bi ga razvneli, on ostaja ravnodušen.

Res je tudi eno, da se je verjetno romantična faza vajinega odnosa iztekla in nato nastopi nekaj, kar ljudje imenujejo spontanost odnosa.
V tem je zanka. V spontanost smo prinesli vsak svojo prtljago. Vsak svoje značilnosti seksualnega razvoja. Vsak ima svojo zgodbo o tem, kar mu ali ji pomeni intimnost. Kaj komu pomeni spono vzdraženje? Kaj koga spolno vznemirja? Kaj komu pomeni ugodje v spolnosti? Koliko smo varni, da to lahko delimo? Kaj je za koga izkušnja deliti intimnost?

V zgodbi seksualnega razvoja vašega partnerja prepoznavam nekatere dogodke, ki bi lahko pustili sledi v obliki psihičnih ran (obrezanost, operacija v puberteti). Domnevam, da glede dotikanja spolnega uda obstajajo določena prepričanja, lahko so tudi strahovi, bolečine…, ki vplivajo na partnerjevo seksualno vedenje in doživljanje. Tu gre verjetno za nezavedne procese, o katerih nima besed in mu je povabilo k pogovoru kot nekaj nemožnega in nemogočega.

V terapevtskem delu obstajajo načini, kako lahko pridemo do teh vsebin.
Kar vidim kot dober up za vajin odnos, je raziskovanje vprašanj, ki sem jih zapisal – in veliko je še drugih vprašanj. Skratka, raziskovanje vajine intimnosti in vajine različnosti. Za to je potrebna varnost in navadno brez strokovne pomoči pari tega sami ne zmorejo izpeljati.

Kot dober up vidim možnost, da podelita razumevanje svojih svetov in razvijeta medsebojno razumevanje potreb enega in drugega, vedenj enega in drugega, zgodb enega in drugega. To bo vplivalo na možnost za spremembo, ki jo bosta razvila sama, v nekih novih in doslej še neprehojenih dimenzijah.

Včasih moški verjamejo, da bi morale v primerih moške zadržanosti ženske prevzeti več pobude, da bi morale premakniti nekaj, kar je kot bi bilo v njih zataknjeno. Kot bi imeli moški zatik na sprožilcu, sicer pa bi naj bili eksplozivno naravnani že po naravi. To ne deluje vedno na tak način; v nekaterih primerih je neka večja spodbuda lahko koristna, v drugih pa pomeni še večjo blokado. Kljub vsemu velja poskusiti, kaj aktivira vašega partnerja, tudi na kakšne pristope se odziva z več aktivnosti. Vzorec je verjetno univerzalen in ne velja samo za področje spolnega odnosa.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni!

Prosim Vas za pomoč.

Tudi jaz imam problem. Stara sem 26 on 30let. Skupaj sva 8let. Sva drug drugemu odvzela nedolžnost :). Ko sem ga enkrat pred leti vprašala zakaj ni imel prej punce mi je odvrnil na način in v hecu, da ga nobena ni hotela. Jaz sem imela prej fanta, nisva pa seksala.

Moram reči, da se odlično razumeva glede vsega, dosti se pogovarjava, dosti hecava, imava iste cilje, zgradila sva si lastni dom, načrtujeva družino. Rada ga imam, on ima tudi mene (to sem prepričana), bojim se pa da si me več ne želi oz. ga ne privlačim več, saj je najino spolno življenje vedno bolj mrtvo.

Bom kar direkt povedala, on se zadovolji velikokrat na teden na skrivaj pred TV, ko gleda kak porno film ali pa slike na računalniku, do dejanskega seksa mu pa ni več..kot, da mu predstavlja zgolj fizični napor, se mu ne da, včasih ko ga poslušam celo oponaša Ala Bundiya in celo citira njegove stavke, ko mu je težila njegova Peg…(je velik oboževalec Ala Bundiya). Včasih se mi je to zdelo smešno in zabavno, zdaj pa samo še kruto..opažam da se mu enostavno ne da seksati, da je prelen. Tudi poredil se je v zadnjih letih (nikoli mu tega ne očitam, odkrito mu povem in pokažem da me privlači). Ne da se mu ven hodit, ne na zmenke z mano, ne na zabave od prijateljev, najraje sedi pred svojim TVjem ali računalnikom.

V postelji se dobro ujameva (takrat ko dejansko seksava), prva 3 leta sva seksala vsakič, ko sva se videla, tudi večkrat na dan, nikoli ni bilo situacije da mu ni bilo do seksa, vendar odkar je začel hodit v službo – to je zadnja 4 leta, se je situacija spremenila.
Najprej sva seksala enkrat na teden, sčasoma se je to spremenilo na enkrat na 14dni. Odkar živima na svojem (dobro leto) seksava pa samo enkrat na mesec.
Jaz sem komaj čakala, da greva na svoje, saj sem bila prepričana, da se bo s tem tudi najino spolno življenje popestrilo, saj prej sva bila vezana na njegovo spalnico (7let), ki pa je bila poleg spalnice od njegovih staršev in njihove dnevne sobe, zasebnosti sva imela zelo malo, tako, da sva seksala pozno ponoči ali pa zgodaj zjutraj, da naju starši ne bi slišali. Vendar zdaj, ko sva na svojem je situacija še slabša.

Odkrito: Moram povedat, da je moj partner precej navezan na pornografijo (to razumam), ampak to je vedno skrival pred mano (tega pa ne razumem), ko sem pred leti našla na skupnem računalniku ogromno skrito mapo posnetkov in slik sem mu z veseljem predlagala, da kaj skupaj pogledava, da ne rabi tega skrivati pred mano in da sem jaz za. To sem mu velikokrat povedala, celo večkrat pri njemu naštimala kak tak film in ga poskušala ogret za akcijo, odkar me je enkrat grobo zavrnil in zaspal ob takem filmu, sem nehala s tem, ker sem mislila, da preveč že jaz silim v gledanje takih filmov, da mu je neprijetno.
Odkar pa sva na svojem je situacija še slabša (enostavno se ne morem sprijaznit s tem, saj sva 7 let čakala, da greva na svoje, da dejansko v vseh pogledih zaživiva). Vsak večer je ista zgodba, skupaj v dnevni sobi gledava TV, potem pa mu rečem če greva spat v spalnico(okoli 23:30h), on pravi, da pride za mano/da še bo malo gledal TV in potem jaz žalostna vsak večer zaspim sama, on pa prespi par ur v dnevni in se mi pridruži v spalnici okoli 2, 3eh zjutraj.
Že takoj ob vselitvi sem mu povedala, da to tako ne bo šlo, da bo on spal v dnevni jaz pa v spalnici, da tako se pa nisva dogovorila, nakar mi je odvrnil, da on ne more zaspati brez TV. Potem sem predlagala TV v splanici (čeprav sem vedno bila proti TVju v spalnici), kljub temu on še vedno ostane v dnevni. Zdaj s časom sem ugotovila (posumila), da on ne more zaspati brez porno filmov in da mu je neprijetno jih gledati ob meni.
Večkrat sem ga zalotila kako je v dnevni ali pa za računalnikom gledal pornofilme, ampak ko sem pa jaz prišla ga je pa vse minilo.

Ko pa načnem pogovor ali mu pa predlagam če bi se pocarklala in ga začnem zapaljevati in včasih predlagam kakega hitrega, mi pa reče naj mu ne težim/ da je utujen/ sej bova kasneje, zvečer/ hrbet me boli/ bova jutri…in potem mine cel mesec in nič ni, vse dokler se on ne spomne da pa bi (zagrabi ga točno 1x na mesec).

Že večkrat sem ga vprašala, če je kaj z mano narobe, da ga ne privlačim več, da se me je naveličal…on pa vedno isto da nič ni z mano narobe, da me ima rad, da ima samo tako zahtevno delo, da pride domov utrujen in da se mu ne da…potem ga pa za pol ure zalotim v kopalnici ali pa za računalnikom kako se samozadovoljuje ob sliki kake ženske. Ko me vidi ga mine, to me pa tako zaboli, da me dobesedno uničuje. Na samem zelo pogosto jočem, ker enostavno ne morem verjeti, da si me ne želi več. Zato sem vedno bolj zagrenjena in do njega bolj sarkastična…vse skozi to nezadovoljstvo ob pomanjkanju seksa. Všeč sem njegovim prijateljem in njegovemu bratu…vedno mu to mečejo pod nos. Ni mi pa jasno zakaj njemu več nisem.

Veliko se pogovarjava, o vsem, upoštevava mnenje drug drugega, ko pa zanese pogovor na spolnost pa me označi za tečno, vsiljivo, včasih se počutim že kot kaka prostitutka ko se mu toliko ponujam in nastavljam…vse moje prijateljice imajo kontra situacijo, jaz pa tako, da še malo pa bom ga prosila za seks. Živiva bolj kot dva cimra oz. prijatelja v hiši.

Večkrat sem načela pogovor, če ima on kak predlog kako izboljšati spolno življenje, vedno mi je odvrnil- pa ne že spet, spet mi boš težila, njegov odziv je vedno bolj kot napad in se konča s stavkom če me pa res to tako moti pa naj grem, da ga ne razumem da je utrujen, da ima skrbi, potem pa še mu jaz s seksom težim, da sem sebična. Tako sem cel mesec tiho in cel mesec nič ni. Ampak potem pa pridejo dnevi dopusta, ko sva oba doma teden ali 14 dni in ni situacija nič drugačna, to poletje nisva nobenkrat seksala. Vsakič ko sem kaj začela, je imel en kup izgovorov, da ga hrbet boli, da se mu mudi vstat, da ima delo..

Takrat ko seksava, vedno na njegovo pobudo, saj ko jaz predlagam mu že (po njegovem) težim in potem nič ni. Ugotovila sem da njemu paše taka situacija kot je in da mu ni več kot enkrat na mesec. Meni pa je to občutno premalo, jaz bi vsaj enkrat na teden. Zdaj ko enkrat na mesec mi je pa prav neprijetno, rabim več časa da se ogrejem, spolni odnos mi je pogosto boleč in vsakič se počutim kot da je prvič.

Prepričana sem, da nima druge ženske. Vem, da me ima rad. Kako pa rešit zadevo? Ne vem.
Pravzaprav ne vem več kaj naj naredim. Včasih si mislim, da ga ne privlačim, da nisem primerna zanj in da morda moral poskusiti še s kako drugo, glede na to da ima izkušnje edino z mano in da mogoče pa zdaj ko hodi v službo ima podrejenih kup tajnic in drugih žensk, da sanjari o njih (saj prej med študijem ni imel toliko stika z ženskami) da zato se je pa mene zdaj naveličal, ker si njih želi.
Po drugi strani pa ga imam rada in je on točno tak moški kot si ga želim v življenju, pogovori so super, včasih celo iz obupa se sprijaznim- pač pa seksala nebova, bo pa skrben oče in mož.

Razmerje bi že zdavnaj končala, če se sicer ne bi tako dobro ujela. Opažam pa, da sem vedno bolj nesrečna v sebi, zagrenjena, nesamozavestna, bojim se kako bo živeti praktično brez spolnega življenja. Pozabila sem že kako je to ko se te moški dejansko želi, saj vsakič ko seksava imam občutek kot da bi seksal z mano iz usmiljenja ali pa po pritiskom ker že en mesec nisva. Začele so se mi celo ginekološke težave, neurejen ciklus, nehala sem jemat kont. tabletke, saj glede na frekvenco najine spolnosti se mi jih res ne splača več jemat.
Vsi iz najine družbe mislijo, da imava idealen odnos, tudi spolni, saj tak videz navzven dajeva, ker se na drugih vseh področjih odlično ujameva.

Vidim, da dajete zelo dobre nasvete, zato vsak nasvet in izkušnja iz vaše strani bo mi dobrodošla.
Res ne vem kaj naj. Stara sem 26let, željna življenja, strastna, v postelji pa vsak večer sama, želim si njega ampak takega življenja si pa res ne želim in se ga bojim.

Hvala Vam. 😉