Ljubim starejsega…
Lepo pozdravljeni!
Ne vem sploh kako naj zacnem,da bi vsaj malo razumeli v kaksni stiski sem. Psihicno sem ze cist na tleh,kar se tudi pozna na mojem zdravju. NIkoli v svojem zivljenju si nisem mislila,da se lahko nekaj taksnega zgodi meni. Bom kar presla k bistvu.
Stara sem 29 let in sem se zaljubila v moskega,ki je starejsi od mene celih 30 let in zivi v tujini. Vem kaj si zdaj mislite,vendar verjemite da se motite. V nasem svetu je pac znano da so taksne mlade zenske,s toliko starejsimi,samo zaradi denarja,vendar v mojem primeru ne,ker ni premozen. Je cist preprost moski,kateri mene tudi brezpogojno ljubi. Problem je v mojih starsih,ki enostavno nocejo sprejeti resnice. Jaz razumem da mi zelijo vse najboljse,ampak ce mi to resnicno zelijo,naj me pustijo da zivim tako,kot jaz zelim ziveti. Od kar vejo za to zvezo,mi samo grozijo na tak ali drugacen nacin. Mamo vedno poslusam,kako jo bom spravla v grob…..brat ves cas govori,ce se mami kaj zgodi,da me poisce in me ubije….,moje mnenje je da mama samo igra kako ji je hudo in hlini solze,ker ve da se jo bom na tak nacin usmilila. prosim naj mi nekdo pomaga. Bila sem ze pri zdravniku,ker je moja mama hotla mene prepricat,da sem jaz nora in da je z mano nekaj narobe. In veste kaj mi je zdravnik rekel,to kar sem tudi sama pricakovala,da z mano ni nic narobe,da se to sicer ne dogaja tako pogosto,vendar se in je to nekaj normalnega,vendar ne tako pogostega pri nas
. Njen odgovor na to je bil, “kaj pa zdravnik sploh ve”. Vecina ljudi,ki so vsaj malo razgledani so na moji strani in vsi mi zelijo srecno z njim. Mi lahko prosim poveste kaj naj nardim,kako naj zberem moc in oddidem proc od tega. Nic druga si ne zelim tako mocno,kot pa zivljenja z njim. Enkrat sem ze zbrala moc in se preselila k njemu v tujino,ampak so moji starsi zagnali tako halo,da sem od straha se vrnila domov in vse od takrat nisem zbrala tolko moci da se vrnem nazaj k njemu. Zdaj se morava skorajda dve leti skrivat in tajit najino ljubezen. Jaz ne morem vec tako zivet. Vsak dan resneje razmislam o tem da se ubijem,ker ne najdem izhoda. Jaz ga ljubim kot se nisem nikoli v zivljenju nikogar. In ne verjamem da je na svetu 10 % zensk,ki so imele to sreco da spoznajo res tisto pravo ljubezen,tako kot sem jo jaz. Prosim pomagajte mi,sem res cist obupana in cist na tleh in res ne vidim izhoda.
Obupana 29
Spoštovana Obupana29!
Razumem vašo stisko, vendar se zavedajte, da ste odrasla oseba, ki se je sposobna sama odločati, sama nositi posledice svojih odločitev in si izbirati svoj krog prijateljev. Življenje je vaše in ne dovolite, da z njim upravljajo drugi. Starši in sorodniki vam lahko stojijo ob strani ali pač ne, vendar vaše življenje ne sme in ne more biti odvisno od njihovih prepričanj ali celo izsiljevanj.
Pišete, da ljubite tega moškega, prepričani ste tudi v njegovo ljubezen do vas. Torej do tukaj ni nobenih težav. Odločiti se morate le, če želite nadaljevati oziroma še poglobiti zvezo s skupnim življenjem. Starši se bodo pač morali sprijazniti z vašo odločitvijo, kakršna koli že bo.
Srečno!
Suzana Gliha Škufca
Financno samostojna sem bila do zdaj. Zgubila sem sluzbo. Svet se mi podira, kot hisica iz kart. Sedaj zivim pri starsih. Jaz dobro vem, da je zivljenje moje in da je edino eno samo. Ze od nekdaj se oziram na druge, v tem je moja tezava. Zato dobro vejo, na katere karte lahko igrajo da me zlomijo in psihicno unicijo.
Vedno sem misla da poznam svojo druzino, svoje sorodnike, svoje prijatelje…pa sem se prekleto zmotla. Zavedam se razlike v letih, vem v kaj se spuscam, zavedam se posledic vsega in vem da se vedno v zivljenju ne mores odlocit samo na podlagi svoje zaljubljenosti. Tukaj gre za dosti vec, ne samo to da ga ljubim,da mi je vse. Karakterno se skorajda v celoti ujamema, zna me poslusat in jaz njega. Lahko mu zaupam, kar mislim da je bistveno v neki zvezi. Velikokrat se sprasujem zakaj se mora vse to dogajat meni. Se do danes nisem nasla odgovora na to.
Pa ti bom jaz nekaj rekla. Pojdi stran. Danes je vse lepo in prav, dolgo ne bo, ker ti ne boš zdržala. Ja on bo zdržal, itak da bo, ker je vsak dan starejši in priložnosti za žensko dobit več ne bo veliko, res ne. Ti pa, ki si še mlada zelo, te čaka še zelo veliko. In nekega dne boš videla, da ob takem človeku ti ne moreš biti. Poglej, samo prizadela ga boš. Naj bo prizadet danes, ne jutri, ko bo še huje.
Pojdi s svojim bratom ven, dobro ti hoče in zelo je pameten. Tudi tvoja mami ve kaj govori. Imela boš še otroke, ja ljubi bog, daj jim privošči mladega in sebi podobnega atija. Kje pa bo on imel energijo za vse težave, ki bodo prišle, povej mi ?
In veš zakaj eni odobravajo to vezo?
Ker jih ne zanima, ker se ne poglabljajo v to, ker so to pač tvoji prijatelji in te sprejemajo tako kot si. Zato ti stojijo ob strani. Kdor pa ti resnico pove v obraz, ta je do tebe iskren in ti hoče dobro. Tudi jaz ti hočem dobro.
Pazi nase in glej naprej zase !
Meni je bilo vedno težko zamisliti si, kako bom izgledala čez 20 let, kaj bom delala, s kom, kako, ….. Vedno to odrivamo nekam na stran, no, zdaj sem ta leta dočakala in spet si ne morem misliti, kako bo z mano čez 20 let. Tako kot pred 20-imi leti sem tudi zdaj skoraj prepričana, da jih ne bom učakala. Pa so tu.
Tudi ti sama boš čez 20 let še kako vitalna, kaj pa tvoj dragi?
Te bo še podpiral v tvojih stiskah, te bo še razumel? Eni v takih letih še zase ne vejo, kaj šele za svoje.
Pa ne čez 20 let. A te podpira zdaj? A ti nudi rešitve?
Ni videti, da bi te vzel k sebi, da bi gradila vsaj na skupnem gospodinjstvu?
Sem bila v čisto isti situaciji kot ti (tudi stara sem bila podobno kot ti), starši so dve leti noreli zaradi te moje zveze in mi grozili (tudi jaz naj bi hotela spraviti mamo v grob), dokler nisem klonila in ga zaradi veh teh pritiskov zapustila. Sem si potem večkrat očitala, zakaj sem se jim pustila in nisem vztrajala, toda danes (po 10 letih) sem presrečna, da sem se tako odločila. Poročena sem z moškim, ki je nekaj let starejši od mene in imava 3 zlate otročke. Tisti moški pa je danes izžet starček, za katerega si ne predstavljam, kako bi mi pomagal skrbeti za moje malčke, hodil z nami na morje itd itd.
Toda odločitev je samo tvoja (in mame sigurno ne boš spravila v grob, ker te samo izsiljuje, tako kot je moja mene!) in ti boš nosila posledice.
Kdo trdi da mi ne nudi resitev,da me ne razume, kdo trdi da me ne vzame k sebi… Bila sem ze tam,v najinem stanovanju, bilo je prelepo…ne znam z besedami tega opisat. Vem da vam je vsem tu tezko razumet, da gre za neko nepopisljivo sreco,radost in veselje ob tem moskem.
Jaz sem tisti krivec,jaz sem tista ki sem odsla,ker sem klonila pod pritiskom starsev.
Jaz se prekleto dobro zavedam razlike v letih in vsega. Kdo lahko trdi zase da bo ob partnerju,ki je podobnih let kot vi, ostal srecen. Kdo lahko rece,da ga partner ne bo zapustil in bo ostal sam. Nihce ne more tega trdit.
Jaz sem sprejela odlocitev in odhajam k njemu. Kaj bo pa cez 5, 10 ali 20 let,pa nihce ne ve.
Morda bom jaz tista,ki bom prej umrla kot on, ampak vedla bom vsaj zakaj sem zivela. Da sem imela nekoga ob sebi,ki mi je dal najlepse trenutke v zivljenju,dal mi je tisto, kar vecina ljudi nikoli ne obcuti. In mi je res postalo malo mar,kdo se zgraza nad to zvezo,mi je res prav vseeno.
Zivljenje je moje in samo moje,sama odlocam kako bom zivela, al bom zivela tako kot drugi hocejo ali tako kot jaz hocem. In ce bom to mojih 5 let z njim, verjamem da bo to najlepsih 5 let v mojem zivljenju.
Zal pa mi je res takih ljudi, ki se jim to zdi se tako neumno. Morda bo kdo od vas nekoc v taki situaciji in ne boste vedli kako in kaj naprej,al se ma smisel zivet al je boljse umret in zavedno izginit.
Ja, vem da se smejite ob tem citanju in si se naprej mislite svoje,vi kar, saj ima vsak pravico do svojega mnenja. Jaz sem tudi bila vseskozi prepricana,da je to nemogoce in to se meni ne more zgodit da bi imela toliko starejsega….ampak se je in to popolnoma nepricakovano.
Zgodilo se je in to je dejstvo. In zame zivljenje brez njega nima smisla.
Kako bodo pa starsi odreagirali, pa je njihov problem. Stara sem dovolj za odlocitve in tudi sama bom nosla posledice.
Samo pojdi, če imata ljubezen in vse ostalo…pojdi….Kaj pa imaš v Sloveniji? Družino, ki te ne podpira, službe ni, kaj te zadržuje tu?
Bila sem popolnoma na istem, s to razlika da imam dobro službo in pa odraščajočo hči…vendar sem zaradi staršev vse zavrgla…še danes hudičevo boli, ko ga srečam…Veza z njim mi je bila nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo na tem svetu pa sem vse skupaj zajeb….Ne delaj si skrbi kaj bo čez 5, 10, 15 let, kajti ne veš, če sploh preživiš jutrišnji dan. Živi za danes…
Kako je danes?Si z njim ali si ostala doma pri starših?
Moje mnenje je,da bolje zate,da upoštevaš nasvet Anastazije.Bo točno tako,kmalu bo en starček,ki te ne bo mogel zadovoljit in boš še bolj nesrečna,kot si sedaj.
Moj mož in starejša hči sta narazen 25 let in si ne znam predstavljat,da bi bila še 6 let mlajša in bi bila njegova karkoli že.
Ljubezen preveč idealiziraš in mi deluješ ne realno in ne smiselno,ker na dolgi rok,ga boš sigurno stila.To naredi 99 proc. žensk in ti ne boš izjema.
Danes nočeš slišati in videti tistega,kar bo sigurno sledilo.Nočem ti pokvariti tvoje iluzije,sam resnico bi ti rada odstrnila,da bi spregledala,da nima smisla siliti nekam,kjer sigurno ne bo prihodnosti.Njemu vreje še zadnji firkilc krvi,ti pa polna hormonov.Razmisli no.
Pozdravljena!
Glede na to,da si napisala da ljubezen prevec idealiziram ni res. Morda v zivljenju nikoli nisi tako ljubila,kot ljubim jaz,pa naj se se to slisi tako zlajnano.
Verjemi,da dokler se men to ni zgodilo,se mi je tud vse tako pocukrano zdelo,ko je katera pisala kako ljubi in ne vem kaj vse…sem misla da hoce zivet pravljico. Jaz ce bi lahko,se nikoli ne bi zaljubla oziroma ljubila tako starejsega,ker mi nikoli niso bili vsec,se zdaj mi niso. On…on pa je izjema,ne vprasaj me zakaj,ker ne vem. Vem samo da je ljubezen mojega zivljenja. Strinjam se s tem,da to morda res ni na dolgi rok vse skupaj,da je razlika prevelika,ampak nikoli ne ves kdaj se zivljenje konca.
Vem tudi da nima smisla,da nekomu dopovedujem da je to resnicno,da ljubezen ne izbira let. Ker vsak ima svoje mnenje,svoj pogled na to in ne mislim nikomur vbijat v glavo dolocenih stvari.
Odgovor na to ce sem sedaj z njim,ne nisem. Sem ostala tu,da zadovoljim potrebam drugim.
Ce me vprasas kako zivim sedaj,ti lahko odgovorim da grozno…
Imam sedaj sluzbo,mi materialno prav nic ne manjka. Manjka mi samo del mene. Pocutim se iz dneva v dan vedno bolj prazno,kot da je nekaj v meni umrlo. Postala sem zaprta v sebe,hladna do drugih ljudi,ne zmorem pokazat nikakrsnih custev.
Zivim pac,ker moram zivet,ker mi zivljenje ni bilo dano zato,da si ga vsama vzamem sama.
lp
Pozdravljena!
Žal mi je, ko berem, kako ste prepustili niti svojega življenja v roke drugih, se nekako predali in tako zapadli v nekakšno brezno brezupa, zagrenjenosti in apatije. Dobro bi bilo, če bi le izkopali iz sebe tisto moč in trdno odločenost, da prevzamete odgovornost za lastno življenje, čeprav verjamem da ni enostavno, če so starši od malega upravljali z vašim življenjem, kot bi bilo njihova last. Vaše življenje vam je dano in tudi svobodna volja. Na to, ali se bodo drugi skušali vmešavati v naše življenje, ne moremo vplivati, lahko pa se svobodno odločamo, kako se bomo na to vmešavanje odzvali oz. ali se bomo nanj sploh ozirali.
Vaša mati vrši kontrolo nad vašim življenjem in še vedno sprejema odločitve v vašem imenu, ker to dopuščate. Vendar temu lahko naredite konec ta trenutek, če se tako odločite in če verjamete vase. Morda bi si poiskali pomoč, kakršno nudijo žrtvam nasilja: skupina za samopomoč ali svetovanje. Zdi se mi, da nihate med odločenostjo, da se postavite zase in uklonljivostjo pod voljo drugih, zato bi bilo za vas dobrodošlo, da bi se opolnomočili in pridobili podporo. Nekaj linkov: http://www.zavod-emma.si/index.php?page=poslanstvo-2, http://www.drustvo-sos.si/index.php?page_id=4, http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti.html, http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/o-nas .
V branje pa vam priporočam knjigo Alice Miller – Drama je biti otrok in knjigo Alenke Rebula – Blagor ženskam.
Želim vam, da ne bi posnemali ravnanja svoje matere, ki govori, kako jo bo hčerina izbira partnerja spravila v grob in s tem prelaga odgovornost zase drugim. Bremena, katerega vam poskuša naložiti vaša mati, pa tudi ne prevzemite, ker s tem ne delate koristi nikomur. Tako le vzdržujete vzorec nezdravih odnosov, ki so, kot kaže, v vaši izvorni družini zelo močno vsidrani. In vaša vloga “grešnega kozla” ali “problematične” hčerke pomaga vzdrževati ta sistem. Vendar kot rečeno, odrasli ste, in lahko izstopite iz tega sistema. Verjetno se že ponavljam, ker iščem vse načine, kako bi vam povedala, da kot polnoletna samostojna oseba res niste več dolžni uravnavati svoje življenje, kot vam narekuje mati. Verjamem, da se s tem strinjate, verjamem pa tudi, da to lahko tudi udejanite. Finančni neodvisnosti naj sledi še čustvena. Držim pesti, da jo dosežete in s tem tudi notranje zadovoljstvo!
Kar se tiče starejšega partnerja, pa mislim da se težko kdorkoli drug odloči namesto vas. Prisluhnite svojemu notranjemu glasu.
Zaupajte si!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
PozdravljenI!
Danes je spet en tak cuden dan,ko ne vem kaj in kako. V meni je taksna praznina,ne vem niti kako opisat to,ker nimam besed.
Nikakor ne najdem moci,da bi zacela zivet. Da zjutraj ko bi odprla oci,bi se necemu veselila. Nocem vec te zagrenjenosti,tega hladnega videza…pa ne morem si pomagat. Kljub temu da sem prebrala kar nekaj knjig zdaj,enostavno ne vem kako in kaj naprej. Pa naj se se ne vem kako trudim pozabit preteklost in njega,NE GRE. Vcasih se mi zdi da postajam ze blazna.
Spoštovana!
Opravičujem se vam, ker ste en teden čakali na odgovor. Ob pisanju odgovora sem v dilemi, ker se po eni strani vsakemu dogajajo dnevi, ko ni prave volje do življenja, ko pridejo na površje občutki zagrenjenosti in praznine. Gre za nekakšno depresivno počutje… A po drugi strani se mi zdi, da je pri vas to stanje prišlo že čez tisto mejo, da bo težko samo od sebe prešlo, da je za vas vse skupaj že preveč boleče in moreče. Vi sami pa bolj veste ali je temu tako. V slednjem primeru bi bilo dobro, da bi si poiskali pomoč v obliki zdravil in/ali terapevtskih pogovorov. Veliko informacij o možnih oblikah pomoči ter medsebojne opore ljudi s podobnimi težavami najdete na portalu: http://www.nebojse.si/portal/index.php. Pa tudi sama vam še lahko napišem kakšne naslove, če boste želeli.
To, da bi pozabili preteklost in njega, pa je kar prezahteven cilj, ki ste si ga zadali. Dobro pa bi bilo, če bi vam uspelo živeti naprej s to izgubo, ki vas je zelo prizadela. Pomembno je, da si daste dovolj časa za prebolevanje. Faze žalovanja si običajno sledijo po naslednjih petih fazah: zanikanje, jeza, premlevanje – kaj bi lahko naredila drugače…, depresija (verjetno najtežja in najdlje trajajoča faza, ker prinaša resnično predelavo izgube), in končno nov začetek po izkušnji, ki prinaša večjo osebnostno moč in nova samospoznanja. Do te zadnje faze mora miniti nekaj časa in ponavadi preteče tudi kar nekaj solz. Dobro je, da občutkov niste potlačili, ampak se z njimi spopadate v vsej njihovi teži… In še nekaj nasvetov sotrpink in sotrpinov: http://med.over.net/forum5/read.php?163,3426122,3427156.
Ostanite močni in poiščite pomoč, če boste preveč trpeli.
Tudi za vas bo znova posijalo sonce!
Jana Metelko, dipl.soc.del.