Kako naprej
V 2009 sem ostala brez službe, našla novo a GROZNO in sem spet brez službe, brez denarja, sem poročena, imam taščo ki samo da jo vidim grrrr, po 10-ih letih se mi je čisto ODBILO, sem na antidepresivih, odselila bi se, našla službo ki mi je RES všeč, ampak….
mož ne bi zapustih svoje hiške (itak), tašča izsiljuje na 100 in 1 način (vsak dan MORAMO jesti skupaj!?!?!?), utrujena sem od jebe minulih 10ih let, dovolj imam vsega, vseh,….
Mož je full v redu, drugače bi itak spokala že 5 let nazaj. Poskušam se distancirat, ko pomislil da gredo otroci v šolo, mož v službo jaz pa sama doma s taščo….BOG MI POMAGAJ!!!!
Nimam volje za delo okrog hiše, za pucanje bajte ki je itak skos za pucat, za NIČ. sEM totalno psihično skurjena, ne vem kako naj si pomagam…sem podn od podna.
Maja, hvala vam za odgovor zadnjič.
Sedaj sem pustila to službo. Sem popolnoma uničena, kot bi se nekaj premaknilo v meni. Živim z možem ki me 100% podpira, žal pa je z nami v hiši tudi tašča…obremenjuje me 100/h, kaj mislim, kaj bom sedaj, nikjer ne bom nič našla, …Stra je malo čez 70 in začela je izsiljevat kako jo boli hrbet, da naj ji pospravim, kuham…da MORAM ker bova z možem dobila hišo in manjšo kmetijo…kako jo bom RIHTALA?!?! Sama imam 2 mala otročka, vse je na meni, cela hiša, gospodinstvo, vrt….kmetija.
Mož se selil ne bo, ker noče zapustiti hiše ki jo je sam zgradil. Pravi naj se distanciram od tašče, jaz pa trpiiimmmm,. nimam volje za nič, ne za delo okrog hiše, ne za nič. Res sem obupana.
Kaj naj storim??? Otročka gresta v šolo in vrtec, mož v službo, jaz pa ne bom doma….čutim da bi lahko vsemu temu naredila konec, pa trpim zaradi otrok.
Ne vem ali sta zgoraj napisani temi od ene in isti osebe ali od dveh različnih. Vsekakor je problematika ista, tako, da sem jih združila.
Hja, kaj naj rečem glede večne tematike okrog tašč? Mislim, da je pri odnosih , pa ne samo do tašč, do vseh ljudi, ki nas obdajajo in se z njimi srečujemo v življenju, pomembno predvsem naše notranje prepričanje. Vse kar je narejeno na zunaj in na silo, torej farsa, se samo po sebi slej ali prej izjalovi. Kaj hočem reči. Nič ni narobe, če vam gre tašča na živce, komu od nas pa ne gre? Narobe je, če tega ne morete na glas izraziti. Pa s tem ne mislim, da jo naderete ali ozmerjate. Predvsem jo morate najprej spoštovati kot mater svojega moža in kot starejšo osebo. Ko boste to zmogla v sebi začutiti, ji boste šele na dostojen način lahko postavila meje, ki so nujno potrebne za skupno življenje s taščo. Takrat tudi ne boste imela slabe vesti, ker vas v notranjosti ne bo grizlo kaj vse si o njej mislite, pa ji ne morete povedati v obraz.
Vsekakor je rešitev trenutne stiske predvsem v vas samih, torej spremeniti se morate vi, preokviriti sliko, v kateri je vaša tašča, da to ni neka tečna nepotrebna ženska v vašem življenju, temveč je oseba, ki jo ima vaš partner neizmerno rad in jo bo vedno imel, ne glede na vse. Torej si zasluži tudi vaše spoštovanje in prijaznost. Poskusite si predstavljati kako gre to pri vzgoji vaših otrok: neizmerno jih ljubite, a veste, da so potrebne določene meje, strogost, da se razvijejo v samozavestne osebnosti. Torej učite se postaviti se zase, povedati svoje želje in zahteve ostalim okrog sebe. Presenečeni boste!
Srečno in sporočite kako vam gre.
Maja Kunčič