Posvojiteljski dopust in bivanje v tujini
Mogoče je bilo to vprašanje tu že kdaj obravnavano, vendar me vseeno nekaj zanima. Kmalu greva z možem na adaptacijo v Makedonijo. Dopusta nimava za to leto nič več, pa tudi sicer ga imam samo 23 dni. Torej, če porabim ves ta čas za bivanje v tujini (ravno tako mož), to pomeni, da smo za naslednje leto zaključili z vsem dopustom za celo leto!!? Druga možnost je neplačan dopust.
Zdaj pa moje vprašanje – a se vam zdi to v redu, da po vseh preprekah, ki jih moraš dati skoz, da prideš do otroka, ti potem za nekaj kar je zakonsko predpisano (adaptacija en mesec v tujini in en mesec doma) ni urejeno tudi to, da bi za čas adaptacije imeli možnost npr. ali bolniške za nego otroka ali kaj pa vem kaj. In to za tisti mesec v tujini za mamo in očeta. Absurdno se mi zdi, da se podpisujejo neke kvazi konvencije, te stvari pa niso urejene. Vsak posameznik je tako prepuščen na milost in nemilost svojemu delodajalcu. Da ne govorim o tem, da nakateri gledajo nate, kot da greš za tisti mesec na dopust uživat?! Potem pa ti milostno dajo tistih 150 dni – kar je po mnenju nekaterih tudi preveč (npr. če ne posvojiš dojenčka so nekateri mnenja, da ni potrebe, da si z dve ali triletnikom toliko časa doma). Nobene podpore nikjer. Da o našem CSD niti ne govorim – res raje ne bom komentirala, ker mi samo dvigne pritis, če samo pomislim na njihovo “pomoč”.
O finančni plati cele zadeve pa nima smisla izgubljati besed – stroškov ogromno (bivanje v tujini, prevozi v tujino, razni prevajalci in podobni, itd.), potem še oba en mesec brez dohodkov oz. mama dva meseca. Možnosti: posvojitev iz tujine je za bogate ali pa na tvoj račun veselo služi banka, ki ti velikodušno da kredit. Po potrebščine za otroka pa na Karitas al kaj?
No, malo sem se izkašljala. Ne z upanjem, da se bo kaj spremenilo (ker smo posvojitelji pač manjšina čudakov, ki se borijo za “tujega” otroka), ampak da si olajšam dušo. Finančno plat bom že nekako zmogla, saj sva z možem navajena skromnosti in varčevanja. Bolj me boli odnos. Če pa ima kdo konkretno odgovor, kako je rešil čas bivanja v tujini, mi prosim povejte.
Podobno je v Rusiji, čeprav tam ni potrebna “adaptacija”. Gre pa za štiri obiske. Dopust dokaj hitro izpuhti. Jaz sem imela to srečo, da mi je zdravnica dala bolniško.
Mene tudi jezi dejstvo, da dobimo posvojitelji 5 mesecev. Očetje ne dobijo nič, razen če koristijo čas v okviru teh mesecev. Dejstvo je, da dobimo otroka, ki je živel v drugačnem okolju in z drugačnim jezkom. Da mu je treba zagotoviti veliko več kot posteljo in hrano. Da se je treba z njim ukvarjati, pridobiti njegovo zaupanje in mu vseskozi izkazovati ljubezen in podporo.
Nekateri govorijo o tem, da si lahko posvojitve privoščijo bogati. Morda res. Vendar sem bila tudi jaz med tistimi, ki sem vzela kredit in šla v Rusijo. Moja deklica je v Sloveniji že več kot dve leti in vse težave (dokumentacija, tujina, denar) odtehta že samo pogled nanjo, njen objem in poljubčki, njena bližina in nasmeh.