Pozdravljeni,popolnoma me je prevzelo kako znate človeku pomagati iz stisk, neverjetni ste.

Upam da bote znali tudi meni prisluhnit.Sem v srednjih 30 in moje otroštvo mi ne da miru, sploh pa odkar imam sama otroke. Izhajala sem iz veččlanske družine, mati po tragični nesreči očeta ostane sama za vzgojo 5otrok. Odkar vem zase nisem bila nikoli enakovredna ostalim 4 bratom in sestram.Ostalim je običajno znala prisluhnit in jim stati ob strani a mene je stalno zaničevala, vso svojo bolečino in gnev je stresala name, nobena stvar ni bila dobro narejena.Vsi so lahko imeli normalne socialne stike z vrstniki, jaz nisem smela nikamor.Nikoli ne bom pozabila ko sem pri zajtrku bruhala mlečni riž in sem mogla pojest lastno bruhanje ker je ona rekla da nisem bruhala.Da ne govorim o tem da me že 10let ni doma a si še stalno ne upam živeti s polnim srcem.
Zanima me zakaj mati določenega otroka tako drugače obravnava kot ostale? Kaj se dogaja v materi, da je ona sveto prepričana da ni nikoli delala razlik in da ima vse enako rada?
Z brati in sestram imam zelo površinske stike in to me boli!!! Nihče ne priznava tega kar se je dogajalo, jaz pa ne morem mimo tega,saj ne morem imeti dobrih odnosov če osnove ne štimajo.Stalno me vsi prikrito obsojajo da tikam tam kjer ni treba.

Sedaj sem zelo v stiku sama s seboj in se čistim.Ugotavljam, da kader sem šibka vsa preteklost uničuje mojo sedanjost.
Sedaj je najin partnerski odnos že tako skrhan, ker stalno iščem izgovore za mamino obnašanje in pritiskam na moža da imamo stalne stike.Boli me ker si še vedno želim biti sprejeta z njene strani in na videz me tudi sprejema a v duši je daleč od tega. Ona vse to na prefinjen način izpele in jaz ji kar vrjamem, ker si želim pristnih stikov.Sem brez očeta in nočem biti brez matere in zato še kar vztrajam in čakam.

Pri moji vzgoji otrok mslim da mi kar gre a se velikokrat bojim da me ne bo kje zaneslo na njeno stran.Zavedam se, če njih ne bi bilo bi jaz še stalno vrjela da sem ničvredna.
Prosim vas povejte mi kako naj ločim sebe od svoje izvorne družine in zares zaživim v tem kar imam sedaj.Ker sedaj moja družina trpi ker sem jaz psihično čist zdelana!

hvala ker ste me brali in z veseljem čakam vaše misli

Draga “stellla3”!

Zelo zelo sem vesela tvojega sporočila, predvsem pa tvoje pohvale!!! Včasih imam tako nenavaden občutek, ko odgovarjam vsem vam, ki vas sploh ne poznam in je komunikacija “omejena” na to, da vi pošljete vprašanje in jaz napišem odgovor-potem pa več ali manj nismo na vezi, da bi dobila še kakšen feedback, npr. kakšen se vam je zdel odgovor, vam je kaj pomagal, na katero vašo tipko je pritisnil,… Zato je zame osebno zelo “fino”, ko nekdo napiše, kako se počuti ob naših pogovarjanjih… HVALA!!!

Drugače pa sem večx prebrala tvoje sporočilo, saj si odprla kar nekaj tem. Z vsako posebej bi bilo kar nekaj dela oz. imaš res velik zalogaj pred seboj. Hm, ampak tako je-hočeš nočeš. Takoj, ko se rodimo, nam je usojeno, da gremo skozi takšne in drugačne stvari. Eni imamo več domače naloge na materialnem področju, drugi na čustvenem, tretji na zdravstvenem. Mislim, da sem že omenila, DA ŽIVLJENJE NI PIKNIK!!! Ko sem to prebrala prvič, me je kar streslo. Toda, če si realen, vidiš, da je to res.

Evo, mi vsi začnemo kot dojenčki in smo otroci neke mame in nekega očeta. Prav bi bilo, da bi nas vse imeli radi, da bi nas vse “crkljali, lupčkali”, objemali, nam govorili, da smo lepi, pametni, pridni, DA NAS IMAJO RADI. Žal!!! pa je resnica drugačna in že kot dojenčki številni doživljamo marsikaj-od tega, da so nas v bistvu hoteli splaviti, do tega, da jim ne paše, da smo punčke namesto fantki itd.itd. Saj razumeš, kaj hočem povedati. In seveda je dojenčku zato hudo in trpi, saj je 100% odvisen od svoje mamice in njene naravnanosti in od svojega očka in njegove zgodbe. Vedi, da je veliko staršev tako “zasedenih” s samimi seboj, da niso sposobni začutiti svojega otroka. Otrok potem zato, da preživi, razvije raznorazne “finte” in namesto, da bi se starš vprašal: Halo, kaj delam narobe, da se moj otrok odziva tako?, je, ne, ravno obratno. Starš ga še bolj odriva, ignorira, kaznuje.

Mi vsi smo bolj ali manj jezni na svoje starše, ker so bili takšni ali drugačni do nas. Ja, to res ni prav, kar je bilo. Ampak-saj oni niti ne vedo, kaj so delali narobe in da sploh so delali narobe. Kajti sam težko ali pa sploh ne prideš do tega, zato bi moralo ogromno nas iti čez strokovno pomoč, da bi razumeli, dojeli, se naučili. Ampak-spet je teorija drugačna od prakse. Ja, če kam greš po kakšno pomoč, si takoj nor, zmešan, “pritegnjen”. In tako potem vse ostaja več ali manj po starem. PSI LAJAJO, KARAVANA GRE DALJE- ali kako že?!

Ravno nekaj dni nazaj se je skozi pogovor, ki sem ga imela, odprla tema, zakaj imata mamica ali oči enega otroka raje kot drugega. Če pogledaš razumsko, se ti zdi to “adijo, pamet”. So pa pri nas ljudeh zelo na delu čustva, zato se tudi dogaja vse to okoli nas, kar se. Sama sem mamica treh otrok in se mi je zdelo, da se to meni nikoli ne bi moglo zgoditi, da bi enega imela raje kot drugega. Ja, in se mi nekako tudi ni, je pa dejstvo, da imaš z vsakim svojim otrokom drugačen odnos. 1 otrok ti je lahko zelo pri srcu, ker je luškan, priden, kot da ga ni, 1 ti gre pa lahko zelo na živce, ker ves čas skače okoli, jamra, cvili,… Z enim se bolj ujameš, z drugim manj, ni pa nujno, da ju nimaš obeh rad. A tudi rad imaš lahko na različne načine. Sama čutim, kako pri enih ljudeh čisto fizično začutim toplino, nežnost, mehkobo, pri drugih pa nervozo, sitnost, odrezavost. Ja, res naj bi bilo tako, da bi morala mamica vsakega otroka imeti rada. Ja, če je z njo vse OK. Lahko pa, da ima mamica v sebi kaj, zaradi česar ni sposobna po-nuditi, kar otrok potrebuje. In znano je, da vsak otrok v vsaki družini prevzame neko vlogo. In tako ima vsaka družina svojega ti. grešnega kozla, kar si, domnevam, v tvojem primeru ti. Zato je ta vloga gotovo naporna in če bi rada razčistila s tem, je modro, da se ozreš okoli sebe in poskusiš najti nekaj zase, kar ti bo pomagalo pri tem. Naši načini iskanja tega so zelo različni. Meni osebno so pri iskanju odgovorov na vprašanja npr. zelo pomagale knjige oz. bolj točno, strokovna literatura. Tudi pri študiju socialnega dela in “treningu” med njim sem se naučila marsikaj o družinah in otrocih, odnosih,…

Hm, še nekaj. Sama sem bila velikox jezna na mami in očita. Zakaj je ona počela to in to? Zakaj je bil oči tak in tak? In kaj se je potem zgodilo? Ko sem sama postala mamica, sem razumela marsikaj. AMPAK!!! Ne glede na to vem, da lahko z ukvarjanjem s seboj marsikaj narediš drugače in da ti ni treba nadaljevati družinske tradicije.

Ko gremo v svet in si najdemo svojega partnerja, potem velikox v njem vidimo svojo mamo in očeta. Zato se moramo zavedati, da naši partnerji osebno nimajo nič s tem, kar smo mi imeli s svojimi starši. Zato moramo najprej raz-rešiti osnovni problem, tj. z mamo in očetom, potem pa nam steče tudi s partnerjem. Dostix v partnerju ne vidimo njega kot njega, ampak vidimo v njem neke duhove iz svoje preteklosti v obliki staršev. Če razumeš…

Mami najbrž ni bilo lahko sami s petimi otroki. Meni je že s tremi majhnimi otroki težko, pa jih vzgajava skupaj oba s partnerjem in sva oba več ali manj ves čas doma. Mogoče poskusi v mami videti ne samo to, česa ni imela, dala, znala, ampak tudi, kaj pa je znala, kje ji je šlo, kje se je trudila. Mogoče bi šla lahko 1 dan k njej in bi morda malo poskusila spre-govoriti o tem… Lahko začneš in boš videla, kako se bo odzvala. Pomembno je, da ti poveš o svojih občutkih in da nisi toliko pozorna nanjo, kako se bo vse morda poskusila opravičiti, zagovarjati, zmanjšati pomen tvojim besedam. To bi bil lahko nek začetek, potem pa boš videla, kam pes taco moli.

Aja, in da ne pozabim, da je bila mama dvojno obremenjena: imela je 5 otrok, za katere je morala skrbeti, pa še moža je izgubila. Dobro, da je sploh ostala pri sebi. Marsikatera ženska bi odpovedala na celi črti in za otroke sploh ne bi skrbela. Ne opravičujem mame, si pa mislim, da ji ni bilo prav nič lahko in da se je marsikaj zgrnilo nanjo. Je pa res, da bi morala zase poskrbeti tako, da to ne bi šlo na vašo škodo.

V glavnem, zelo sem se razpisala, vseeno pa imam še kup stvari v glavi, ki bi ti jih še povedala. A naj bo za zdaj toliko. Če pa se boš še oglasila, lahko še marsikaj premeljeva.

Evo, vesela sem, da vsa na vezi in se že veselim še kakšnega tvojega sporočila!!!

Maja

PS. Zelo površinske stike je lažje imeti, ker manj bolijo! Bližje, kot si prideš, več vsega plane na dan in včasih je to dosti bolj grozljivo kot npr.to, da z lastnimi brati in sestrami nimaš skoraj nič.

Živijo!
Stelllino sporočilo je skoraj na las podobno temu, ki bi ga napisala jaz. Po vsej kalvariji (stara sem malo čez 30) sem končno prišla do tegale: nič več ne pričakujem, nehala sem se truditi, klicariti in hoditi na obiske. Tudi oni (mama in sestri) mene ne pokličejo skoraj nikoli, a končno lahko rečem, da sem pomirjena s tem. Še vedno si želim pristnih stikov a počai vidim, da jih oni tako in tako niso sposobni. Sposobni so površinskih stikov zaradi katerih pa jaz le še bolj trpim in še te moram velikokrat vzposltavljati jaz. Dosti bolj mirna sem, če ne pričakujem ničesar. Le ta teden sem vprašala mamo, če bo za ta rojstni dan za mojo hčerko prišla, ker si hčerka to želi, pa je rekla da ne in sem rekla no, pa hvala.

Vem pa, kaj jih je še bolj motilo: zadnje čase, kadarkoli smo se videli, sem na nek način pokazala svoje srce v upanju, da vidijo, kaj delajo narobe, da niso pristni, hotela jim na nek način dopovedati, pokazati, da so čustveno povsem okoreli – in očitno vejo v sebi marsikaj ter so se tega, da bi morali pogledati vase vsi po vrsti tako prestrašili, da so me še bolj odrinili. Sestri malo manj, mama pa kar precej.

No, upam, da mi bo upelo na moji poti. Pa nikogar ne sovražim, ljubim jih, res sem jezna in razočarana, a jih imam rada in jim bom pomagala, kar bo treba.

LP

Mogoče moje misli ne bodo imele veliko skupnega s temo, vendar mi je ta stavek, dal marsikaj misliti.:: “Prosim vas povejte mi kako naj ločim sebe od svoje izvorne družine in zares zaživim v tem kar imam sedaj.Ker sedaj moja družina trpi ker sem jaz psihično čist zdelana! “

Verjamem, da v marsikaterem človeku obstaja ta želja, saj so želje naravnane k temu, da bi bili skoraj v vsaki situaciji srečni in zadovoljni. Vendar ko nas življenje pripelje v določeno situacijo, ki nas spominja na otroštvo in če smo takrat bili nesrečni, pomeni to, da ta asociacija v nas vzbudi strah. Strah, da bo spet isto, tega pa si seveda ne želimo. Velikokrat je lažje se izogibati situacijam, kot pa se soočiti s strahom.
Večina tak strah, ki nas omejuje in nam onemogoča normalno življenje, občuti kot nek začaran krog, iz katerega ni videti rešitve.
Vendar, če malo razmislim in pogledam kako se razvije nek strah, se spomnim, da je vzgoja, ki smo jo vsi doživljali v otroštvu, zelo podobna dresiranju živali. Namreč s strahom in kaznijo, živalim postavljamo meje. Torej meje v katerih je njihovo obnašanje še dovoljeno brez strahu ali kazni. Podobno se dogaja pri vzgoji človeka. S strahom in kaznimi, so nam starši postavljali meje, zato je strah, kot neka meja kletke, v kateri se lahko svobodno gibljemo, ko pa hočemo prestopiti meje in biti nekaj drugega, pa nas “strese” strah. Saj želimo pobegniti iz svojih omejitev in se osvoboditi spon iz otroštva, vendar ne moremo, saj nas meje kletke “stresejo”, kar občutimo kot strah.
Zelo dobro vemo, da današnja družba vedno bolj postaja družba omejitev in prepovedi. Vedno več je omejitev in s tem se naša kletka v kateri se lahko svobodno gibljemo vedno bolj oža in vedno več je možnosti, da nas bo “stresel” strah, ko bomo želeli te meje z raznimi željami prestopiti.
Vse te omejitve povzročajo, da se človek boji že skoraj vsega. Tako drugih ljudi, kot tudi osamljenosti in zato v svoji kletki, ki je skoraj brez svobodne volje, le še hira in zaradi strahu pada v depresijo. Saj enostavno več ne vidi svobodne izbire za življenje. Ta bitka med željo, da bi pobegnili iz kletke, ki je omejena s strahom nas seveda zelo izčrpa.
Živali, ki so tako zdresirane, seveda nimajo nekih psihičnih težav, saj nimajo želja in zavesti s katero bi želeli živeti drugače, kot so bile naučene. Zato nekateri pravijo, da so želje vir trpljenja. Saj, če ne bi imeli želja, bi enostavno živeli v svoji kletki, v kateri bi se počutili svobodne.
Ker pa ima človek zavest in željo, da prestopi meje svoje kletke, se mora vsak izmed nas prej ali slej s to oviro tudi soočiti.
In tu se začne problem in seveda delo.
Seveda ne moremo kar pozabiti to, kar smo in kar so nas naučili. Ne moremo reči, da mej in strahu ni, saj je dejstvo, da ga občutimo. In ko občutimo strah, to pomeni le to, da smo dosegli meje svoje kletke. Da želimo podreti te meje, ki nas omejujejo in začutiti svobodo, srečo in ljubezen. Če želimo podreti meje, jih je treba sprejeti in se z njimi soočiti. Vsak beg ali izogibanje, je zato le beg v svojo kletko, v kateri ne bomo nikoli zadovoljni.
Človek je svobodno bitje, zato je vcepljanje strahu in kaznovanje huda kršitev, ki je naša zavest ne prenese. Zato, bolj ko je posameznik zavesten, več ima težav, saj občuti več omejitev in strahov, s katerimi se je treba soočiti.
Torej se je treba podati na to pot, da podremo svojo kletko, saj je to edina možnost, da postanemo svobodni in si s tem dovolimo tudi v situacijah, ki smo se jih zaradi strahu izogibali, začutiti svobodo in srečo.

Robi.

Hvala za vaše nasvete na moje sporočilo.
V vsakem odgovoru preberem nekaj koristnega. Robi tvoj odgovor še najbolj opiše moje stanje,resnično želim presečt to površinskost a kaj ko ne bo nikogar za mano ko prestopim rob kletke.Želim si da s sabo potegnem mojo sedanjo družino.
Naj povem da sem se z mami že poskušala pogovort o teh stvareh a ona enostavno ne vidi problemov, ker ima z vsemi ostalimi otroki dokaj razumevajoč odnos. Ostali lahko izrazijo mnenje in jih upošteva mene pa čisto zatre na prefinjen način.Ves ta njen prezir do mene se sploh ne vidi če je ne opazuješ. Sedaj imajo do mene tudi ostali sorejenci tak zaničljiv preziralen odnos.Poanta pa je v tem da stalno vabijo na obiske in rojstne dneve, zelo rada bi šla tja z družino in se imela lepo a kaj ko me ta plitvina odnosov ubija…..ta smejčkanje in kaj je ta pa un sosed počel….beda.
Naj omenim da med sabo veliko normalno komunicirajo a ko sem jaz z družino tam je pa en kup narenga veselja.Tudi k nam pridejo na obisk a jaz bi raje videla da jih ni ker me samo na polno znervirajo in med nama z možem vnesejo polno ene slabe energije.
Sem že omenila da stalno iščem izgovore za mamino ravnanje,a sedaj mi jih je zmankal. Vrjamem da ni enostavno sam ostat, a finančno je bila preskrbljena 100% tako da me psihološko zanima zakaj samo do enega otroka tak nizkoten odnos.Prebrala sem že veliko knjig in prišla do tega da v njej prebujam ogromno ene bolečine ker bi rada govorila o čustvih in notranji toplini. Samo ni mi jasno zakaj z drugimi lahko deli ta svet z mano pa ne.

Rada bi dobila globji odgovor, ker površina mi je dobro znana.

In seveda po takemu otroštvo pride naproti mož ob katerem resnično podoživljam vse sranje iz otroštva.Ugotavljam da sem poročena s človekom, ki SI ne zna prisluhnit in nima nobenega sočutja do seba kaj šele do mene.Od mene egoistično pričakuje da mu zapolnim praznine,ker on nima pravega stika s sebjo.O ja rada ga pa mam ker vem kakšen je kadar se počuti dobro v svoji koži.
Hvala za vaše branje

Citiram:”Zanima me zakaj mati določenega otroka tako drugače obravnava kot ostale? Kaj se dogaja v materi, da je ona sveto prepričana da ni nikoli delala razlik in da ima vse enako rada?
Z brati in sestram imam zelo površinske stike in to me boli!!! Nihče ne priznava tega kar se je dogajalo, jaz pa ne morem mimo tega,saj ne morem imeti dobrih odnosov če osnove ne štimajo.Stalno me vsi prikrito obsojajo da tikam tam kjer ni treba”

Težko je ugotoviti točen razlog…..
Dejstvo je, da ljudje že od vsega začetka, torej od rojstva, težimo k temu, da smo ljubljeni, da nas starši sprejemajo in da od njih dobimo pozornost, ki jo pričakujemo….Da imamo občutek pripadnosti in sprejemanja. Če je v družini več otrok, potem kmalu pride do primerjanja, ljubosumnosti, tekmovalnosti in užaljenosti, če menimo, da se nam je zgodila krivica, ker je drugi dobil več pozornosti, kot jaz sam. Torej se lahko že v ranem otroštvu, v otrokovi osebnosti zgradi prepričanje, da je manjvreden in ta občutek in prepičanje o manjvrednosti ali krivici ima otrok vedno pred očmi. Kar pomeni, da lahko že en sam dogodek v otroku povzroči, da zaradi tega postane zahtevnejši, trmast…težko ga je zadovoljiti….torej na nek način “težji” za samo vzgojo. Mogoče je zato tvoja mama obupavala nad tabo. Mogoče je zato svoje nezadovoljstvo projicirala v tebe.
Prepričan sem , da si ji zamerila in ker ne razumeš zakaj, se tega ne moreš odrešiti. Odpuščanje bi te seveda rešilo teh spon, da bi lahko prišla iz “kletke”.
Seveda težko vem ali tvoja mama govori resnico, ko trdi, da ni delala razlik ali pa si noče tega priznati, saj bi potem imela občutke krivde.
Verjamem ,da je težko, saj zgleda, kot da si vse le domišljaš. Čeprav ti verjamem, da si občutila krivico in zamero, saj imam izkušnje glede tega in vem, kako to je. Kot sem omenil, bo te osvobodilo le razumevanje in odpuščanje. Zato je treba na stvar pogledati z druge plati. Lahko si rečeš, da je mama bila takšna, kakršna je pač bila. Da je imela tudi svoje težave, ki jih je morala nekje izraziti. Veliko lažje boš razumela svojo mamo sedaj, ko si tudi sama mama in ker že sama čutiš, da te življenje pelje po podobni poti. In razumela boš takrat, ko se boš zavedela, da počneš iste stvari.
A veš, da življenje vedno odseva le resnico ? Odseva tisto, kar smo in kar je v nas in ne tistega, česar nočemo. Kar pomeni, da življenje ni krivično, ampak ti z vsem, kar se ti dogaja le pomaga pri tem, da razumeš sebe. Saj, kot sem omenil, da boš najbolje razumela svojo mamo takrat, ko se boš sama znašla v podobni situaciji. Saj tudi sama omenjaš, da podoživljaš vse sranje iz otroštva. Saj še vedno verjameš, da se ti znova in znova dogaja krivica in da te nihče ne mara.
Torej…ker od tvoje mame ni odgovora, kot ga pričakuješ, seveda nima smisla še naprej “dregati” v njo. Vse odgovore boš prej ali slej našla v sebi.
Sedaj potrebuješ le človeka, ki bi te razumel, ti verjel, da je vse to res, kar čutiš. Šele, ko se bo zamera ohladila, se boš tudi osvobodila preteklosti in zaživela sedaj. Če nisi takrat dobila dovolj pozornosti in ljubezni, poskrbi, da jo boš sedaj. Šele tako boš nehala verjeti, da te nihče ne mara.
Saj ne moreš spremeniti preteklosti. Imaš pa moč, da poskrbiš, da bo prihodnost drugačna.
Zato možu le razloži, da potrebuješ podporo in občutek sprejetosti in pri tem, mu tudi sama pomagaj, da bo ti lahko to vračal.

Robi.

Robi, še enkat si mi dal misliti in na stvari gledam drugače. Krivica gor ali dol živim le enkat in od mene je odvisno kako bom živela.Po dolgem obdobju se končno res počutim da sem lastnik svojih misli.

Hkrati ko čistim stvari v izvorni družini se je vse razčiščevalo tudi v mojem zakonu. Končno sem resnično prišla do spoznanja da si sama postavljam lastno vrednost.In v ta novi okvir moj trenuten zakon niti slučajno ne spada.Z možem sva razvila odnos ki sem ga imela z mami, se pravi da od njeg nisem zahtevala nikakršnega spoštovanja, saj sem menila da ga nisem vredna. Sedaj mi je tud postal jasno zakaj pri nama že dlje čassa škripa, zato ker sem počasi začela prejemat svoj življenej v svoje roke.Tako sem začela od njega več pričakovat glede vsega in on se mi je oddaljeval.On je deloval po starem sistemu, ker ni blo spremembe je bil še bolj in bolj nesramen (ponočevanje, zmerjanje, hladnost…).Iskren povedan me njegovo obnašanje sploh ni notranje prizadelo.Ker enostavno tako nočem več živet, želim si da bi našla stik z njim a on pravi da je prepozno……ker ne čuti več ničesar do mene( skratka še ena fraza s katero bi me rad dotolkel). Včasih ko ga je kaj polomil je pol vedno tako izpadlo da sem jaz za njim capala in ga pregovarjala. A sedaj tega enostavno ne bom več počela, ker hočem boljši odnos, sam nočem pa, da je to cena za najino družino.
Sedaj po 2m, ko spiva ločeno in ne čuti ničesar več do mene imava tako odkrite in zdravilne pogovore (vsaj jaz tako čutim), da vidim da lahko premagava vse!!!!! A on nima želje ker se je odločil da je najina skupna pot tu končana, ker do mene ne čuti ničesar več, vseen mu je zame, razen teh pogovorov je v resnici hladen ko led.

Upam da me je kdo razumel in mi bo znal pomagat kako naj sedaj rešujem svoj zakon. Mi zna kdo povedat kaj se dogaja z moškim ko ženska naenkrat postavi čisto druga merila.

Spoštovana Stella

Citiram:”Upam da me je kdo razumel in mi bo znal pomagat kako naj sedaj rešujem svoj zakon. Mi zna kdo povedat kaj se dogaja z moškim ko ženska naenkrat postavi čisto druga merila.”

Ker sem moški, bom razložil kako to mi doživljamo.

Dejstvo je, da takrat ko sta se spoznala, se zaljubila drug v drugega, živela v prijetnem odnosu, sta bila takšna, da so vama takšne osebnostne značilnosti, takšen odnos omogočile.
Torej mož več ne vidi v tebi ženske, v katero se je zaljubil in bil z njo v odnosu.

Sedaj, ko si začela na življenje gledati z drugačne plati, si zadeve razlagaš drugae in seveda tudi od moža pričakuješ drugačne občutke in da te sprejema tudi takšno, kot sedaj si.
Kar pomeni, da se bi po logiki moral spremeniti tudi mož, da bi lahko izpolnil tvoja pričakovanja in na zadeve gledal v drugačni luči.
Ker sedaj nisi več zadovoljna s takšnim možem, kot je bil včasih, mož to doživlja, da ga več ne maraš.

Zato mož odnosa več ne doživlja nekaj, kjer je lahko to, kar je , da je brez maske, da mu ni treba igrati neke vloge, da je lahko samo to ,kar je in da ga takšnega, kot je ti tudi sprejemaš.
Kar pomeni, da je za njega odnos postal muka in neka druga služba, v kateri bo moral nekaj narediti na sebi, da se bo počutil sprejeto.
Zato se je tudi umaknil v svojo “votlino”, kjer se počuti varneje in s tem vajin odnos omejil in s tem osiromašil vsega tistega lepega, kar ljubeč odnos omogoča. Torej je odnos postal le neko nujno zlo ali služba.
Odnos je omejil tudi zato, da ga več ne bi mogla prizadeti, pa čeprav to ni tvoj namen, ampak on to tako doživlja.

Razloži mu zadevo, kako je, kako se počutiš in kako se bi on počutil, če bi bil na tvojem mestu.
Verjamem, da se človek težko spremeni, vendar če v tem vidimo smisel, je marsikaj lažje.

Robi.

pozdravljen Robi,

končno sem na neki stopnji ko sem nehala vse dojemat kot krivica proti meni, s svojim pisanjem si mi zelo pomagal, da bojle razumem sebe in ljudi ki so mi blizu.
Velikokrat ko me boli moja notranjost se sprašujem kateri del mene je ponovno prizadet in zakaj občutim bolečino, iščem odgovore.
Enkrat si mi napisal “A veš, da življenje vedno odseva le resnico ? Odseva tisto, kar smo in kar je v nas in ne tistega, česar nočemo. Kar pomeni, da življenje ni krivično, ampak ti z vsem, kar se ti dogaja le pomaga pri tem, da razumeš sebe.” Prosim te če mi lahko svetuješ kako knjigo ob kateri bi to dejstvo lahko še bolje razumela, da bi se mi odprla ena nova vrata v razumevanju samega sebe in ostalih

Vnaprej hvala, Stellla

Spoštovana Stella

Vidim, da si na pravi poti zato tudi mene veseli, da sem lahko k temu pripomogel.
Tudi sam takrat, ko sem prizadet ali jezen…se vprašam, kateri del mene in katere misli so v meni, ki povzročajo takšne občutke.
Seveda ne smemo pozabiti na tisti drugi del sebe. Torej tudi takrat, ko smo srečni, zadovoljni…se lahko vprašamo..kaj je tisto, kar me veseli..v meni vzbuja občutke ljubezni….torej, da spoznamo svoje celotno bistvo in potem svoje življenje usmerjamo v tej smeri, da smo zadovoljni.
Če nismo imeli te sreče in drugim ni bilo mar za naše občutke, imamo sedaj sami možnost, da si ustvarimo življenje, ki ga bo vredno živeti.

Pred leti, sem imel nekajletno obdobje, ko v glavnem nisem počel ničesar drugega, kot bral knjige..se poglabljal vase in v svet okrog mene…Prebral sem čez 200 knjig splošnih o človeku, psihologiji, psihiatriji, duhovni rasti….Trenutno se spomnim knjig o Luise Hay, Dr. Wayne Dyer, Bono Baršek, John Gray..pa še marsikateri…Pravzaprav ni velikih razlik med tem kaj sporočajo, le zaradi subjektivnih pogledov bodo ti nekatere bližje.

Želim ti še naprej veliko uspehov pri samospoznavanju in oglasi se še kaj.

Robi.

Pozdravljen Robi,
zopet si mi dal dobro popotnico,ponavadi se opazujem le ob težkih trenutkih in iščem razlage ter se utapljam v bolečini, medtem ko kadar uživam se sploh ne upam vprešat zakaj uživam,kaj je tisto kar me veseli, samo srečna sem da se imam lepo in upam da ne bo hitro minil. V bistvu sem ugotovila da se ne upam preveč uživat,ker vedno pride potem kaj slabega. Ja en tak zoprn prepričanje, bolj ko se imam lepo bolj bo potem sledilo nekaj bolečega. To mišljenje me spremlja že vse življenje in me bremza, hkrati pa mi omogoča da sem v “varni kletki” ki me hkrati hromi.

Kako si se ti spopadal s tem, ti je bil problem vrjeti v lepe trenutke in hkrati vrjeti, da si sam lahko to omogočiš? Še enkrat hvala in veselim se tvojih novih misli, ki mi bodo ponovno prinesle svežega zraka v zatohlo sobo.
Stellla

Stellla,

zelo dobro poznam to prepričanje in se ga zelo dobro spomnim izpred nekaj let, ko sem ravno tako to prepričanje v sebi ozavestil, kot sedaj ti.
Se spomnim lastnih misli, ko sem bil srečen, so se v meni že pojavljale misli, da bo se zgodilo nekaj slabega. Zgleda, da sem verjel, da si zaslužim neko kazen zato, ker sem srečen. Kot, da tega nisem vreden ali pa si ne zaslužim, da bi čutil srečo.
Zato sklepam, da takšno prepričanje izhaja iz dejstva, da so bili starši nezadovoljni s sabo in jih je na nek način motilo to, če smo bili sami srečni. Kar pomeni, da nismo dobili pozornosti, če smo bili srečni, ampak nek občutek krivde, saj starši niso bili zadovoljni, sami pa smo bili…kar pa smo si potem razlagali, da to ni prav.
Torej naše okolje oziroma starši nas niso vzpodbujali k temu, da bi gojili lepe občutke in se čutili vredne.
Ker ta prepričanja iz otroštva ostanejo v nas, smo sedaj do sebe takšni, kakršni so bili starši do nas. Vse to, kar smo pridobili v preteklosti, se sedaj projicira v sedanjosti.

Sprašuješ me, kako sem se spopadel s tem…Že to samo dejstvo, da se tega zavedam, kot tudi ti Stellla in razumem od kod vzrok, je velik korak k reševanju in spreminjanju teh prepričanj.
Saj ne morem spremeniti nečesa, česar se ne zavedam… zato je zavedanje in razumevanje začetek poti k preobrazbi.
Torej, ker sedaj razumem katere misli vplivajo na to moje počutje, jih lahko spremenim. Na nek način se z razumevanjem tudi same čez čas razblinijo. Z razumevanjem um spozna, da mi ta prepričanja povzročajo slabo voljo, zato jih je treba spremeniti.
Pri preobrazbi je pomembna budnost, treba je paziti, da me ne zanese v stare tire.
Sedaj vem ,da je vsa ta realnost, ki jo doživljam kot realnost le posledica mojih prepričanj, zato sem sprejel odgovornost za svoje misli, saj se zavedam, da si sam krojim svojo usodo.
Sedaj vem, da me svet ne kaznuje,ampak je to le moje prepričanje. Verjamem, da sem dober človek, da v vsakem trenutku naredim, kar sem sposoben narediti, zato ni nobenega razloga, da ne bi bil vreden ljubezni in sreče.
Ker se tega zavedam, sem si tudi našel partnerko, ki mi ljubezen vrača. Z lastno voljo ustvarjam takšen način življenja in odnos, ki je vreden življenja. Se trudim in to je proces…učim samega sebe, da sem vreden sreče, da je sreča bistvo življenja….

Stellla, upam, da si razumela, kar sem hotel povedati.
Ko se česa spomnim, bom še dodal. Bom pa vesel tudi tvojega odziva.

Robi.

Sem se spomnil še nekaj, kar se mi zdi zanimivo…..in sicer, da se še dandanes zalotim, kako pri otrocih izvajam to prepričanje. Namreč, da nisem toleranten do tega, če so otroci srečni, kot, da me to moti in da to ni prav, če je otrok srečen in zadovoljen…Seveda se potem ustavim in se vprašam, kaj pa počnem ????
To dokazuje, da ta prepričanja iz otroštva ni tako enostavno izkoreniniti, da je potrebno na tem zavestno delati.

Robi.

O sem te razumela in do tega sem tudi prišla od kje vse to izvira. Sam nekako si dovolim srečo z otroki in tudi z možem se izboljšuje,seveda se morem imet stalno pod nadzorom da ne padem v stari vzorec.Okoli sebe se zavestno odločam za srečo in vidim rezultate.Res da gre velikokrat velik nazaj in čist mal naprej a jaz sem res vesela ko vidim tisto mal naprej.
Le ko se gre direktno zame, samo za mojo srečo tu pa odpovem. Že nekaj časa sem brezposelna in moja mati me je stalno zmerjala z materialistom,kar je daleč od resnice. Že zelo kmalu sem bila pri lastnem denarju, da nisem bila odvisna od njene miloščine,medtem ko je ostale v družini razvajala.
Skratka sedaj sem pa finančno odvisna od moža in vem kako bi lahko prišla iz tega kroga z neko svojo obrtjo a si enostavno ne upam.Mož me podpira a jaz se ne upam svetu predstavt, čeprav vem da bi mi mogoče res lahko uspel, a se tako bojim kritik da raje o tem sanjam že več ko eno leto in ne storim nič. Hkrati pa se zavedam,če bi mi uspel bi dobila nekaj kar si ne zaslužim in se bojim kakšna bi bila cena za to poklicno srečo.
Podobno je bilo vsakič ko sem rodila, ta neverjetna sreča in dar, le s čim sem si to zaslužila…..

Upam da mi boš ponovno podal dobre misli

Stella,

Mislim, da te pri tem, da bi se finančno osamosvojla, zavira ravno to obtoževanje, da si materijalist.
Namreč vsi tisti glasovi, ki smo jih bili deležni od staršev, so še vedno v nas in se oglašajo ob primerni priložnosti. Zato prihaja do tega, da človek težko dela proti sebi.
Zato verjamem, da te žrejo občutki krivde…občutek praznine ob občutenju sreče, je le izraz lastne nevrednosti, ki temelji na lastnem obsojanju.

Sam verjamem, da se na tem svetu nič ne zgodi slučajno…in krepitev samoodgovornosti, lahko zapolni to praznino, ko nam življenje ponudi srečo. Zavedanje in sprejemanje lastne odgovornosti je tako dvorezen meč. Daje nam vedeti, da smo si srečo ustvarili s svojimi dejanji, a hkrati nam nalaga občutek, da smo tudi za nesrečo odgovorni sami…pa vendar se splača..verjemi mi…splača se zato, ker je to pot k modrosti in krepitvi lastnega zavedanja in življenja.

Robi.