zadeva je taka-hčerka je stara 14 let in je bila celo otroštvo bolj okrogla.Potem je v petem razredu kar naenkrat precej shujšala,tako,da je enostavno jedla minimalno in v bistvu stradala.Za vsako živilo je točno vedela koliko ima kalorij in na koncu pristala na vodi.
Z odkritim pristopom,pogovorom sva zadevo nekako uspeli rešiti,vsaj jaz sem tako mislila.Sicer ves čas pazi kaj da v usta in koliko vendar se je hujšanje ustavilo in že nekaj časa njena teža ostaja ista in ravno zato sem v tej zadevi nekoliko popustil.
Kadar poje za njene pojme normalno količino je vse v redu,kadar pa uide njena samokontrola in poje piškote,potem pristane v WC
Včeraj sem ji povedala,da vem kaj se dogaja in pravi,da tako kot je začela lahko tudi konča.
Pomoč odklanja,sploh kakšno tujo,noče se z nikomer pogovarjati in pravi,da tudi če jo bom kam peljala da bo tam tiho.
Kaj naj naredim?
Naj spet čakam,če se bo spravila k sebi ali naj kljub njenemu protestu iščem pomoč?
Kje v Ljubljani naj začnem?

Pozdravljeni,

anoreksija je resna bolezen in tako pristopite tudi k reševanju le te. Gre se za vašo hčerko in ne upoštevajte nobenih njenih manipulacij – grožnje, da lahko pade nazaj so le ena izmed manipulacij, ki jih bo ali jih uporablja. Že to, da ste se z njo pogovorili ko ste ugotovili kaj se dogaja in da sedaj pišete na forum, kaže na to, da veste kako resna je situacija. Zaupajte sebi in svojim občutkom.

Glede na to, da vnese vsaj nekaj hrane v telo je bolje kot nič, vendar pa to ni dolgoročna rešitev. V vsakem primeru potrebuje pomoč in prav je, da jo poiščete zanjo, če jo ona odklanja. na tej točki ne boste mogli biti njena prijateljica in mama. Pa v tej situaciji to sploh ni pomembno – jasno ji postavite meje, da se ne boste umaknili od nje, ji razložite kaj motnje hrnajneja so in da je poiskati pomoč nekaj običajnega.

Preden se odločite za naslednji korak, vam svetujem nekaj stvari:
– v Lj., lahko pokličete pediatrično kliniko in se obrnete na oddelek, ki se ukvarja s tem – mislim, da je za to pristojna ga. Anderluh, ki se vrne v januarju s porodniške, vendar jo tudi ostale ustrezne zdravnice ali zdravniki korektno nadomeščajo. Vprašajte jih kaj vam svetujejo glede zdravljenja (Pediatrična klinika v Ljubljani, Vrazov trg1, Ljubljana – dr. Mojca Brecelj (sprejem pacientov v starosti do 17 let) in dr. Marija Anderluh)
– v Lj. deluje tudi Vesna Markič, ZD Ljubljana Šiška, Ljubljana, tel. št. 01/5815-200 (naroča paciente enkrat mesečno, pogovor traja 45 minut, ima znanja s področja MH, ima koncesijo)
– lahko se obrnete tudi na center za pomoč mladim, kjer izvajajo razne delavnice za krepitev samopodobe ([email protected]) – 01/438-22-10; razne delavnice (trening socialnih veščin, o samopodobi,…), možnost svetovanja laičnega; za mladostnike in mladostnice o raznih težavah;
– preden se odločite pogovoriti z njo bi vam svetovala, da se najprej sami osebno pogovororite ali s kom iz pediatrične klinike ali pa se za en pogovor glede tega obrnete tudi na Žensko svetovalnico, Langusova 21, Lj., ga. Ana Ziherl – 01/25-11-602. V tej svetovalnici imajo tudi skupino za svojce, kjer se med seboj mesečno dobivajo svojci oseb, ki so zbolele za MH in si nudijo podporo, pod strokovnim vodstvom pa hlrati tudi iščejo nove možnosti ravnanja in predelujejo lastne občutke v zvezi s tem kar se dogaja njihovim bližnjim. Ne glede na to, kako se bodo stvari odvijale, bi vam svetovla, da se vključite v to skupino. Poleg tega, na svetovalnici kot prostovoljke delujejo dekleta, ki so same okrevale od MH in prispevajo pomembno izkušnjo in vpogled v potek bolezni z lastnega vidika.

Vedite, da ste na pravi poti. Ni vam vseeno in prav je tako. Veliko ste že naredili in že počnete, lahko pa zase pridobite dodatno oporo in dodatne informacije kako ravnati, da vam bo še lažje. Kar vztrajno naprej.

Vso srečo.

tatjana