prišla sem do nekega “čudnega” stanja, kjer ne najdem več poti naprej. v obilici nerazrešenih zadev iz primarne družine, ki jih postopoma rešujem skozi najin odnos, sem se znašla na sredi poti. nevem več, kako, kaj, zakaj, nič več ni tako kot prej. pa hvalabogu da ni, ker ni bilo to to. v sebi čutim nekaj več, da lahko naredim nekaj več iz sebe in da lahko živim življenje drugače. bojim se, da želja po drugačnem, bolj izpolnjenem življenju, pod pogojem da se razreši travme iz primarne družine, ni obojestranska. pa vendar si to želim. partner mi zagotavlja, da ko se rešim starih spon, bo za naju vse drugače. pa bo res? nisem prepričana, ker tudi sam nima pošlihtanih stvari v sebi, samo nečesa ga je strah. morda strah, da bo moral res tudi sam skozi to reševanje? nekje v meni se odpira nov svet, novo poglavje mojega življenja. priznam, da me je strah. strah, da bom ostala sama, čeprav si po eni strani to želim, če ne bo šlo drugače. enostavno se je nekje v meni utrnila misel, da nikoli ne bom izživela tega življenja, če se ne rešim starih spon. zakaj hudiča si tako želim, da bi ostala skupaj, da bi tudi on razčistil s tem. bilo bi nama lepše, bilo bi nedvomno več razumevanja med nama, več spoštovanja, tista pristna ljubezen….pogrešam ga, hrepenim po njegovem dotiku, obenem pa se bojim, kakšno bolečino mi bo prinesel naslednji trenutek z njim. nočem več te bolečine, rada bi samo svobodno zadihala……

Draga enamamica,

v tvojih besedah jasno čutim odločnost in ogromno moči, me ne skrbi, da ne boš zmogla. Strah, ki ga občutiš pri tem je povsem normalna reakcija in tudi povsem razumno je, da si želiš skozi to obdobje skupaj s partnerjem. Res je, da vsak od nas doživlja preteklost in posledice otroštva na svoj način, zato se morata dodobra pogovoriti kaj kdo od vaju potrebuje in kaj je pripravljen storiti zase in vajino vezo. Eno je, če ti je partner pri razreševanju travm pripravljen stati ob strani v vseh pogledih, drugo pa je, če tudi sam čuti potrebo po razreševanju svojih. Vsekakor in to sama dobro veš, se teh stvari ne da narekovati ali na silo razreševati. V vsakem primeru bo samo iskren pogovor med vama pomagal. Ti kot praviš, si odločena, da hočeš nekaj spremeniti, razrešiti svoje težave, morda bo tvoj pogum pomagal tudi partnerju v prihodnosti. Na tvojem mestu se ne bi obremenjevala z mislijo: “ali si bom potem še želela biti s njim” , saj ti je sedaj na prvem mestu “tvoje duševno počutje”. Ko se bo to umirilo, boš tudi lažje in jasnejše razmišljala o prihodnosti. Saj veš: “che sara, sara . . .”

Bodi še naprej pogumna in srečno.

Maja