gledam.. nevem kaj naj napišem. Vzete so mi besede. Kr ni.. blenk. In vidim sliko mame in očeta kako se smehljata ob tej moči. In to mi je najbolj grozn. Bojim se tega svojega stanja otopelosti, ko se pojavijo glasovi, da si zmišljujem, da narobe razlagam, (sem edina vdružini.. ki pa si neki domišlja, da je blo narobe, da se je zgodilo).In čakam, da se bom spomnala kaj se je zgodilo. kaj je bil ta usodni dogodek, da bom lahko rekla bila sem zlorabljena in bo družina me rešla, kaznovala krivca in me zavarovala.
In ni. dogodka.. je več, prepletenega, tako da sem čist zmedena. Od očetovih komentarjev kako nama s sestro rastejo, ko te udari po riti kot kelnarco.. al pa ko sem se neštetokrat zgrozila, ko sem vidla, da me oče pogosto še vedno v zamaknjenosti kdaj zamenja za mamo. Ne gre mi iz glave kopanje z očetom (brez kopalk) in kak sem se bala vsakič, ko sem ga slišala da je šol iz spalnice (da ne bo prišel v mojo sobo).. in bo kaj?? Ko sem brala knjigo so mi laufali spomini kako se je oče igral s svinčnikom, da bi ga šlatala po majci.. in.. ? kaj? Ne morem pozabit grozne energije, občutkov.. ob čem??
Ko sem prvič imela odnos s fantom (po pol leta veze).. sma morala 3x probat, ker sem mišice čist zakrčla, da ga ni mogu not dobit. In ko sva ležala skupaj, ko me je dotik njegovih golih nog spomnil na očetove. Nog nisem prenesla. Če bi bilo takrat po moje ne bi seksala, ampak ker je da kao zdravi seksajo (js pa hočem bit med zdravimi, ker me bojo sicer zaprl v umobolnico in ubil duha).
Danes sem se po samozadovoljevanju razjokala. Način .. fantazija.. občutek.. posilstvo, vsedeš nekam na trdo, mal riba, boli, en pofuka, strga, divje, .. zloraba (ve), pa .. za njega kot sanje in si misli.. o pa je odlegl. Ji jeodlegl. Sej to delam zarad nje, prasica hoče, sex je bolečina potem. Po njegovi ideji.. ne pozna drugače. gre za potešitev. Zabasana seksualna energija, jo je treba sprostit in tako se to dela. ne užitek, potešitev, kot zdravnik, on ve kaj je dobro za njo on dela dobro, on dela zate, to potrebuješ, za zdravje (za njegovo potešitev), .. PROklET PraSEc!! AAAAAAAaaaa gnus, infantil, sex, ljubezen, .. kot da sem priklenjena na to. je v meni kot strup in me prepaja od znotraj in zunaj.. in js se gnojim.. in jočem, se derem od groze.. in nemoči, ker ne morem pobegnat, ker sem prežeta s tem. Ne mi dajat sočutja, ker ne morem jokat, ker ne smem, ker me je tolk sram. Sram, da bi vidl to (mojo realnost) za to »realnostjo« nič ni blo (narobe). Zakaj mi ne pomagaš?? Če to ni prav?? sram, ker sem kao sama hotla (ker nosim ta madež, zaradi katerega mi to delajo)
raztrgala bom sama sebe.. raztrgala..
kaj ste mi nardil??? kaaaj??
Kam je šla moja ženska energija, seksualna, zakaj je zablokirana, da rabim njega, da mi pomaga, s tem da me zlorabi.. (ker je tako ljubezniv, da rad dela to zame-me zdravi), in po seksu dobim ljubezen, se lahko stisnem.. dam ti to, da me boš mel rad.. tvojo igrico. samo še malo.. potrpi..kaj gledaš proč, kaj se zvijaš, izmikaš.. to je dobro zate.
..in blenk.. ne ostaja več. Kaj .. to si samo domišljaš. Pridi domov in nehaj že s to puberteto (pri 24tih).

Končno sem se rešla fizično staršev. Domov me ni blo skoraj 2 leti. Zato, ker je to moja življenjska želja. Nevem zakaj. Ok, so nevrotični, ok oče je imel izbruhe nevroze (psihične agresije), mama rabi zapiske, da se pogovarja z mano, ker se drugače ne spomne do česa sva skupaj prišle (da doma ni vse najbolj ok), .. je napor. Ampak, js jih dejansko nočem več videt, nikoli.
Zmedena sem..
Sprijaznala sem se.. po skoraj 2 letih borb proč od njih. Da vedno bolj sledim svojemu notranjemu občutku, ki kriči, da pač ne morem jih imet v svojem življenju.
Ko sem bila majhna (predvidevam da približno komaj rojena).. mi je mama dala ščurka v telo.. nekam v predel matrnice. Energijsko (ne znam razložit). In sedaj sem ga videla, sem ga dobila ven.. –sprejela da to ni moje, da nočem ščurka v telesu in da si želim lepo realnost, kjer bom lahko ženska, zdrava.. lepa.. pred kratkim pa sem imela tudi sanje, zbudila sem se sredi noči in vrgla dol s sebe nekega pajka, škorpijona ali ščurka.. (ne spoznam se na žuželke, se pa natanko spomnem kako je izgledal). In misel.. ubij ga, da ne bo prišu nazaj. In ga nisem.. mogla.. js ne ubijam pajkov, zato tudi tega nisem mogla. Kokr kol.. zdej mi gre po glavi, zakaj ga ne morem ubit. Madeža namreč, ki ga nosim od malega.. madeža, zaradi katerega se počutim drugačno, krivo, zaznamovano, da me bodo odpeljali v umobolnico in bom trpela v komi nafilana s tabletami, madeža, zaradi katerega sem depresivna, ne morem živet, se morem fajtat z moškimi, ker jim ne zaupam.. in še vse, kar mi prinaša. In kaj je ta madež? To me grozno muči…
sem tolk depresivna..vrtim se v krogih. Druge sanje.. kako bi v bran udarla mamo v obraz, močno, z dlanjo, klofuto iz globočin, z vso jezo, ki jo sonim v sebi ..v bran. Pa ne morem.. zavrti se počasn posnetek, kot bi bil zrak toliko gost da se vse nekje obtiči.. in v mojih mislih ne morem.. ne morem. Js ne tepem. Js ne prizadanem. Nočem na njihov nivo, ker se mi upira. Želim se branit. Če pokažem, kaj nosim v sebi.. kaj so mi naredil.. me je strah, da jih ubijem. Zato ne morem priznat kaj so naredil, ker bi jih potem ubila.. ubila morilce, pedofile, zločince, ki so mučili malo punčko.. (v občutku). Kako naprej? Kako živeti?
Prvo se počutim čist ok.. mirna, vesela.
Potem se začne nekaj pripravljat.. nemir, kakšne čudne sanje
potem pride kakšno novo odkritje, napredek v mojmu procesu ozdravljanja sebe
(ugotovim, da nosim tuj gnoj.. da to ni moje, da je to od mojih staršev.. To Ni moje.. in sem srečna. Potem se spomnem, da sem bila dejansko tudi zlorabljena od sorodnika.. in groza, jok, žalost. Potem začnem dvomit v spomin in da ..so to samo slike. Slike občutkov, ker sem zelo intenzivno čutla kaj se dogaja med mamo in očetom in kaj se je mami zgodilo v otroštvu.. in da sem samo to čutla.. da se meni sploh ni nič zgodilo.. in si oddahnem, ne rabim se sekirat, ker ni moje.. in potem spet jok in groza in žalost.. (od kje pa to?) in se sama sebi čudim. In čakam, da mi bo nekdo vrjel, da me bo nekdo vzel iz te zgodbe, da me bo en potegnu iz zlorab.. ven. Da bom zadihala s pljuči brez gnoja.. zadihala življenje in se zbudila iz boleče kome in potem bom vedla da sem bla zlorabljena in .. in se ne bom več trgala narazen. Ne morem sprejet.. oz. kako si naj vrjamem.. sej si vrjamem.. sam nisem zihr kaj točno.. kolk si lahk vrjamem..
ful bi rabla en pogovor z nekom, ko me bo lahko vodil do tega, da si bom priznala, da bom to ozavestla in .. bojim se da se bom pol tolk sesula, da ne bom mogla stat in skrbet za sebe.. in radim it v službo.. ne morem doma ležat in bit sesuta. ker.. pol bom spet rabla starše.. js jih pa nočem.. ker .. sem pol spet v…

Pozdravljena, Zani!

Razumem tvojo zmedenost pri pisanju, razmišljanju, občutju. Vesela sem, da si iz sebe dala vsa ta občutja in jih tudi napisala. Marsikdo se bo gotovo našel v tej zgodbi.
Te pa še kako razumem in vem, da je zelo težko živeti v “taki koži”, ko za pet minut ali še manj naprej ne veš,kako se boš počutila, bo tesnoba, bo nervoza ali sprenevedanje da je vse ok!?!
Vsekakor je nekaj na tem, da spomin ni zablokiral, da ti ne laže in da je kar resničen, kakor so resnični spomini iz preteklosti.
Iz vsega tega se da stopiti, če le imamo močno voljo po spremembi in tudi želja mora biti prisotna.
Veliko se da rešiti z pravim pogovorom, ki vodi seveda v razmišljanje o zlorabi in v spomine preteklosti.Je težko, jasno, vendar še kako potrebno, da se zadeve začnejo razčlenjevati. V začetku procesa so glavobol, tesnoba, napetost,strah kaj bom zvedla še in ali lahko to sploh prenesem? in koliko tega sploh lahko?
Vse to je nekako normalno, ker so v začetku blokade, ki nam ne dajo sestopa v notranjost naše psihe.Ko to premagamo, se sprosti napetost, zbeganost, jeza, strah, bolečina v duši. Začuti se nek notranji mir, ki nam da motivacijo za naprej in notranjo moč,da lahko premikamo gore in dosežemo vse kar hočemo.
To pa rabimo zato, da gremo v našo preteklost, se z njo spopademo, jo rešimo, predelamo in potegnemo črto čez njo. Ko vse to dosežemo, lahko svobodno zaživimo, zadihamo in se ne obremenjujemo sami s sabo.

Če boš rabila pogovor sem tukaj in ni nobenega problema!
Lahko se pa javiš tudi na zasebni mail!

Upam,da sem v grobem opisala nekaj tega, skozi katere faze je potrebno iti, da gremo lahko neobremenjeno naprej v prihodnost.

Srečno

potem mi vrjameš? Mislim.. zares vrjmeš? da si ne zmišljujem teh občutkov? Potem takem so resnični, si jih lahko tudi sama priznam? Vsekakor so iz otroštva (tako čutim, in ne iz prejšnjega živjenja ali pa pričarani od nekot). Vsekakor nekaj ni bilo ok, kaj ne, če to nosim v sebi? Tega si ne moreš izmislit, kaj ne? Vem, da so občutki še kako moji, vendar bi si rada vrjela, da so posledica doživljanja nekaj, kar ni bilo ok in ni samo puberteta, oz. moje nepravilno čutenje.

Pozdravljena, Zani!

Ja, verjamem ti, ker vem kaki so ti občutki, doživljanje okoli njih. Tega se ne more nihče zmisliti, nihče!

Le pogumno se sooči z njimi, če pa boš rabila pomoč sem tukaj!

Srečno,

sem skupino že zamudila? Sem na internetu brala, da so začeli oktobra?
Kako pridem do svoje resnice? na koga se lahko obrnem? Kje naj začnem? Knjige sem že nekaj brala.. sem se že veliko ukvarjala, pisala dnevnik občutkov.. . Želela bi v živo pogovor z nekom, ki bi mi pomagal razložiti moje občutke. In najti od kot izvirajo. Jih povezati z mojo realnostjo, preteklostjo..

Pozdravljena,Zani!

V skupino se naknadno lahko priključiš( če je premalo ljudi vključenih), to ni noben problem. Zavedati se pa moraš, da to pomeni veliko trdega dela na sebi, brez bližnjic. So vzponi in padci, kot povsod.

Kakšen pogovor si želiš, z strokovnjakom ali osebo,ki je to preživela in dala skozi?Na veliko vprašanj si odgovori sama in ko boš vedela zagotovo, se odloči za korak k izboljšavi.

Predvsem pa vedi, da z nikomer ne tekmuješ, le sama z sabo !

Srečno,