Prosim pomoč
Tudi jaz imam vprašanje za vas, Maja. Zanima me, koliko časa traja od prijave na CSD in policiji (zaradi suma spolne zlorabe), do zaslišanja osumljenca in potem do sodišča?
Hkrati pa naprošam vse, ki ste šli čez to, da mi poveste oz. svetujete, kako naprej (izbira odvetnika, pospešitev pri policiji, oz. na splošno, kaj narediti in kako,…). Morda kak nasvet, karkoli. Za odgovor se vam v naprej zahvaljujem!
Pozdravljeni,
zadnje čase me vedenje 2-letnice skrbi. Ima stike z očetom in ko pride od njega, je razdražena in zadnjih nekajkrat objokana. A najočitneje je, da dokler je imela pleničko, po stikih z njim ni dovolila, da ji pleničko preoblečem, zdaj pa ne, da ji pomagam se obrisati, ko se polula na školjki. Ker ji za noč še dajem pleničko, se je nazadnje po stiku ob tem močno upirala, potem pa, ko sem jo previjala, brez razloga ali povezave rekla: “Tiho bodi!”
Se vznemirjam po nepotrebnem? V meni kar brli nek alarm. Kako prepoznati zlorabo? Kako se z otrokom pogovoriti? Punčka je sicer topla oseba, komunikativna, igriva, prijetna in razen razdražljivosti in neke jeze po stikih z očetom, ne opažam sprememb njenega vedenja.
Hvala.
Zdravo,
kakšen se vam pa zdi oče deklice? Bi verjela, da on lahko zlorablja svojo hči?
Vsekakor bi jaz na tvojem mestu, mogoče skozi igro “zaslišala” deklico, na nevsiljiv način. Dobro veste, katerih stvari si otrok ne more izmisliti, ampak je to nekje videl, ali doživel.
V vsakem primeru ji moraš verjeti in jo varovati.
lp, Saša
Pozdravljena!
Hvala na javljanju in povedanem primeru, ki se je dogodil. Vsekakor je zelo resno in vprašljivo,kaj se dogaja na stikih z očetom?
Mala si ziher ne zmišljuje,ker si kaj takega nebi. Noben otrok si ne zmišljuje stvari, sploh pa ne takih !!!! To, da je povedala ti dve besedi – “Tiho bodi ” je pokazatelj, da ni bilo samo besedno,ampak po vsej verjetnosti tudi otipavanje po delih, kjer ji je neprijetno.
Kako zvedeti resnico ali kaj se je dogajalo? preko igre, da pokaže na punčki kaj je bilo in kaj se je govorilo.
Pa, če v prvem poskusu ne bo efekta, ne obupati. Čas je potreben in vztrajanje pri teh stvareh!
Spremembe v vedenju se ponavadi ne pokažejo takoj.
Oglasi se še kaj, če bo hčera kaj več povedala!
Vsekakor pa se še poveži s kakšnim društvom, ki obravnavajo tematiko spolne zlorabe pri otrokih!
Srečno,
Naročila sem se in naju s hčerko na pogovor k psihologu. Upam, da se vznemirjam po nepotrebnem, ampak dogodki se ponavljajo. Ko pride od očeta je še kakšno uro nenavadna. Razdražena, agresivna, nervozna, odsotna, najpomembneje pa: ne pusti mi, da jo slečem oziroma na njej moram pustiti vsaj 1 kos oblačila, spodnjo majčko in hlačke- nimava več pleničk. Po kakšni uri je ok in se pusti preobleči v pižamico. Včeraj spet ni hotela, da ji slečem majčko. Jo učim, kako se ubrani stvari, ki jih ne mara (nasilnih otrok v vrtcu, npr in ji rečem, naj odgovori: “Ne, ne dovolim tega!” Ipd) in včeraj, ko sem ji rekla, da se greva preobleči za spanje, je znorela: “Ne majčke!” Na zakaj je vzrojila: “Ne dovolim mamici!” In potem: “Jezna sem!” Pustila sem jo oblečeno, igrali sva se, brali, pa se je sprostila. Po eni uri se je bila voljna preobleči, zaspali sva tako šele ob 21:30. Nima pa nočnih mor, je sicer zvedava, radoživa…
Ne vem, kaj naj si mislim? Gre k očetu rada, brez težav, ne joka ob tem, ne prosi, da bi ostala doma, izgleda ok. Ampak doma o očetu noče govoriti! Je sicer zelo klepetavo in veselo bitjece in kot jo vsak dan vprašam, kaj so počeli v vrtcu, jo vprašam tudi, kaj je počela pri očetu, se je imela dobro, pa hiti odpirati druge teme. Noče se pogovarjati o očetu, obrne pozornost, jaz pa nočem siliti vanjo…
Oh, kako o tem spregovoriti z očetom? Ali sploh? Noče me poslušati sicer o vzgoji, dela stvari sam, kot se njemu zdi in si ničesar ne pusti dopovedati. 🙁
Pozdravljena!
Veseli me, da si se oglasila in povedala, da nisi obstala in obmirovala.Lepo je prebrati, da so še taki starši, ki želijo otroku dobro, ki vidjo spremembe na otroku. Ena redkih v današnjem času, da si spregovorila in da želiš tudi priti resnici do dna!
Morda me bo kdo sedaj grajal, vendar naj povem, da sem v preteklem letu slišala mnogo zgodb. In le peščica staršev se je odločila stvar izpeljati do konca – to pomeni , da mnogi med nami le niso tako pogumni, kot si ti.
ČESTITKE ZA POGUM IN HRABROST, KI JO POTREBUJEŠ NA TEJ POTI !
Sprašuješ se, če se morda po nepotrebnem obremenjuješ !?!
Naj ti povem, da prej ne boš mirna dokler zadevi ne boš prišla do dna. Četudi se izkaže, da ni nič iz tega, je bolje da se prej ugotovi kot kasneje. Vsaj očitala si ne boš, da nisi vse naredila zanjo!
Dejstvo je, da se je hčerka spremenila in to je “signal” da nekaj ni v redu z njo. Ti kot mama jo najbolje poznaš in veš kdaj je lahko kaj narobe in ” da si ni več podobna”.
Pogovor s psihologom upam,da bo razkril tačico skrivnosti, ki te sedaj tare.
Glede partnerja pa takole – mnogi, ki to počnejo na “zunaj” zgledajo čist v redu, so zelo priljubljeni, komunikativni, imajo dobre ali odlične sosedske odnose. Zelo, zelo težko jih je odkriti, ker se dolgo časa skrivajo za lupino “dobrega človeka”. Skozi svojo prefinjeno tehniko prijaznosti, se v njih skriva groba narava in njihove najbolj izprijene misli, ki si jih lahko zamislimo. Počasi in vztrajno uničujejo otroško dušo, ki se ne reši bolečin nikoli več. Rane ostanejo za vedno in do konca življenja!
Napisala sem kakšen profil si naredijo in ni zagotovo nujno, da je tvoj bivši partner tak! Samo v vednost vsem!
Upam,da se bo kmalu razjasnilo in da ne bo imela posledic !
Držim pesti in vse dobro želim!
Oglasi se še kaj!
Hvala za odgovor.
Kar nekaj vem o “profilih” nasilnežev in tistih, ki zlorabljajo otroke, zato si pa ne upam dati roke v ogenj praktično za nikogar, v odgovor sasi0710 više zgoraj. Ne vem, iskreno povedano, ne vem, če bi hčerin oče lahko zlorabljal mojo deklico. Sem morda prav zato v sporazumu v stikih določila, da pri očetu ne prespi, preden dopolni 3 leta, pa vendar so včasih lahko že tudi 3 ure preveč…
Zbrati moram svoje misli za pogovor s psihologom, trenutno sem zelo vznemirjena.
Spomnila sem se na dogodek, ko je hčerka enkrat začela ponavljati, da ima “pičkico” in pri tem se je držala za spolovilo. Lahko si mislite, da me je spodneslo. V hipu mi je postalo slabo in ne vem, kako sem zmogla z mirnim glasom pristopiti k njej in jo prositi naj ponovi in pokaže, kaj misli. Še je ponovila “pičkico”, pokazala pa na lepotno pikico, ki jo ima nizko na trebuščku. Olajšala sem se, mislila je pikico…
Ko sem pred časom na to – z namenom – opozorila njenega očeta, se je začel smejati, da on temu pa res ne bi dajal velike pozornosti, saj naj bi nekateri tako govorili. Bila sem osupla in znova me je obšel tisti čuden občutek slabosti: nekateri naj bi tako govorili?? Otrokovemu spolovilu??? “Da, tudi,” je odvrnil.
Ni res, to preprosto ni res, kajne da ni res? Odrasli otrokovim spolovilom ne govorijo “pičkica”! Imam prav? To ni normalno?
Da se vrnem k zgornjemu. Takrat sem deklico potem popravila, da je to pikica in ponavljala je pikica. Potem pa je rekla: “In tukaj imam še eno,” in pokazala na spolovilo… Jojme, naj se motim…
Po daljšem času se javljam.
Imela sem pogovor s psihologinjo in bila zelo razočarana. Dobila sem nasvet, naj čim več stvari dokumentiram, posnamem, naj zbiram dokaze, saj večina primerov sicer pred sodiščem propade, ker ni dokazov. Groza se me je polastila: otroka naj izpostavljam dalje in dokumentiram??
Na srečo, ali pa ne, se je zadeva razvija in je hčerki pediatrinja danes vzela bris zunanjega spolovila. Ta vikend se je hčerka s stika namreč vrnila, kot da bi bila zadrogirana. Bila je medla, odsotna, kot da se je izklopila. Najhuje pa je bilo, da sem pri preoblačenju zavonjala njeno spolovilo. Imela je vonj, ki ni njen, vonj, ki se je s spolovila z izcedkom širil na hlačke (še vedno imam neoprane – kot dokaz) in čez hlačke na pajkice. Ta vonj sem zaznala na njej le enkrat prej, enako, ko se je vrnila s stika: imela je obilen izcedek iz nožnice in ta čuden vonj. Premočan, rezek in izcedek. Konstantno ima tudi sicer zadnje čase s pordelim, kot vnetim spolovilom, ampak ta vonj pa ni prisoten.
Jutri grem na Društvo proti spolnim zlorabam in s pediatrinjo počakava še na izvide brisa.
Danes, po 2 dneh od tega zadnjega stika, se je deklič umiril, spet je malo bolj prisotna, sva se okopali in rekla sem ji, da bova namazali luliko s prijazno kremico. Zdrznila se je in se vsa nekam pokrčila, enako kot je reagirala pri pediatrinji ob jemanju brisa, čeprav je le blago pomazala s palčko in javkala, če ne bo bolelo. Pa sem jo res mirna vprašala, zakaj jo boli. In je rekla: “Oči me je udaril v luliko.” Enkrat prej mi je razlagala, da se igrata pri očiju z vlakcem in se ji vlakec zaletava v ritko. In še enkrat mi je, ko sem poskušila priti do informacije, kaj se dogaja, razložila, da pa oči res nekaj naredi, kar ji ni všeč in ko sem vprašala kam, je pokazala na svojo ritko.
Je možno, da vanjo, ob njej onanira??
Kako dalje? Kakšne dokaze bi morala zbrati?? Kako naj zaščitim otroka??? Kaj če ji ne bodo verjeli? Če nama ne bodo verjeli??
Pozdravljena!
Verjamem da si razočarana, kako tudi ne? V naši državi je na žalost tako, da se prav nič ne zganejo, želijo imeti dokaze. Koliko dokazov je še potrebnih, da začnejo primer resneje jemati ali ga sploh obravnavati?
Potrebno bo sprožiti postopek, ker to niso heci !!!
Upam,da bodo v društvu priskočili na pomoč , kot tudi, da bodo podali koristnejše informacije!
Prosim javi razplet!
Priznam, da se počutim povsem povoženo.
Psihologinja ima čas za mojega otroka šele sredi aprila.
Ginekologinja v Leonišču me je, ko sem jo opozorila, da vem, kakšne so pacientove pravice in ne želim prisotnosti 5 študentk v sobi, ko bo mojo 2-letnico ginekološko pregledovala in ji bom izpovedovala sume splone zlorabe otroka, postavila pred dejstvo: študentke ostanejo ali pa pejte drugam. Kam pa naj bi šla?? Otroka je bilo treba pogledati, dokler je še sveže s stikov, kam naj bi šla z njo? Še zdaj mi gre na jok, tako obupano nemočno zaščititi otroka sem se počutila. In tisti nemi pogledi potem vseeno “le” dveh študentk v tla, ko so pasle radovednost nad mojimi opisi dogajanja po stikih. Pa otrokov strah pred rokavicami, pa jok pred pregledom, pa 3 pari tujih oči v njeno spolovilo. 🙁
Ne morem verjeti! A to je država, kjer so otrokove pravice na prvem mestu?
Obupana sem. Vdajam se opoju misli, da pretiravam, si vse izmišljujem, “gledam preveč filmov”, tako boleče je vse skupaj. Otrok pa še hodi na stike, da mami “zbiram dokaze”, ker izvaje: “oči me je udaril v luliko” in podobno, niso dovolj eksplicitne. Ker mi vsi: od psihologa, do pediatra in ginekologa povedo, da večina zadev na sodišču propade. Velika večina, ker izjave otrok niso dovolj eksplicitne, drugih dokazov pa itak večinoma ni.
In potem še vsi ti članki o lažnih prijavah, vsi hočejo zadevo spregledati, da le ne bo težav…
Obupana sem.
Pozdravljena!
Veseli me,da si se ponovno javila in povedala, kako stvari stojijo. Vsekakor ne preveč v redu. Verjamem, da je celotna zadeva še bolj zapletena in da je videti, kot da ni nikomur mar za tvojega otroka.
Da takole delajo z tako malim otrokom, si pa nisem mislila ! Pa so vsaj kaj našli ali ničesar ?
Kako je po vsem tem s tvojo hčerkico ?Kako je s tabo ? res, da si napisala, da si obupana (kako tudi ne?) in da te razjeda dvom, če si vse to zmišljuješ?
Sigurno si ne zmišljuješ, ker vsaka mama ve, kdaj je stvar resna in škodljiva, ter kdaj ne. Mame imamo nagonsko instinkt, ki nas nikoli ne prevara. Zapomni si to !
Žalostno je edino spoznanje, da država nič ne naredi za take sume spolnih dejanj. Še bolj žalostno pa je, da je potrebno toliko časa čakati na strokovno mnenje oz. na pogovor s psihologom ali psihiatrom.
To le podaljša psihično napetost na staršu , ki je zbegan in tava v temi. Kako si pa opravila na društvu ( v zadnjem postu je bilo napisano,da boš šla tja )? So podali kakšno mnenje ali zopet nič ?
Bodo kaj pomagali pri primeru ali ne ?
Ti kdo stoji ob strani, se lahko s kom pogovoriš o tej zadevi ?
Upam, da je ne premlevaš sama !
Vsekakor je pa to dolgotrajen postopek, mučen ter še veliko dokazovanja tukaj in tam.
Zavedaj se, da to delaš predvsem zaradi hčere in njene prihodnosti!
Ob strani mi stoji ožja družina, tisti, ki sem jim skrbi zaupala in ki so toliko v stiku s hčerjo, da so tudi sami kdaj opazili nenavadno vedenje po stikih.
Na Združenju so zelo kooperativni in so mi v veliko pomoč.
Pregled pri ginekologu je pokazal, da je vse b.p., hkrati pa mi je ginekologinja povedala, da je tako itak v 99% zlorab: fizičnih evidenc ni. Bris je pokazal na majhno prisotnost bakterije (Streptococcus Pneumoniae), ki na predelu spolovila ni običajna, hkrati pa ni dokaz zlorabe. Neprijeten vonj spolovila se sedaj ponavlja tudi, ko ni stikov, če se deklica kakšen večer ne umije (prej je nikoli nisem tuširala vsak dan), zato poskrbim za higieno njenega spolovila večer pred spanjem.
Najhuje je, ko so dnevi vseh teh “čudnih” sumov oddaljeni, ko nekaj stikov ni bilo, da me preganja misel, kaj, če si vse izmišljujem, potenciram, kaj, če stvari narobe “berem”, napačno povezujem.
Deklica je, ko so stiki bolj oddaljeni ok, običajnega vedenja. Pred stiki ne deluje vznemirjeno, le bolj umirjena je, v čakanju. Snidenja z očetom je vedno vesela. Ko jo oče vrne, ga zavrača, tudi zavrne poljub, ga raje pošlje z rokice “po zraku”, očeta tudi odrine, brcne proti njemu in insistira, da greva čim prej po stopnich v stanovanje. O očetu sicer ne govori, po njem ne sprašuje, o njem ne pripoveduje, če jo po njem vprašam, temo obrne.
Najraje bi vse skupaj ustavila in rekla: dovolj je, vse je ok in da bi vse ok potem tudi bilo.
Pozdravljena!
Najlepša hvala za razlago. Veseli me,da je veliko opore !
Samo ne obupati,vztrajat in vztrajat je potrebno!
Le hrabro in pogumno naprej. Kar nas ne dotolče, nas naredi močnejše!
Pozdrav znova na to temo.
Uradno sem začela postopek prijave suma spolne zlorabe mojega otroka. V podporo pri postopkih mi stoji Združenje.
Drugi teden teče, kar hčerka nima več stikov z očetom, pa je lulika ne srbi več, ne peče, ne pojokava med umivanjem. Pri psihologinji je na lutki pokazala, kje jo oči boža. Lahko si mislite…
Pot pred mano je bolj jalova, me vsi hitijo svariti. Odvisno je od mene, kako “nora” bom s teženjem, da bom uspela zaščititi hčer. 🙁 Čisto vsak, od pediatra do psihologa mi hoče povedati, kako težko mi bo, kako celo ničesar ne bom dosegla, da bodo izvedenci na koncu preverjali bolj mene, kot očeta. Kakor da se me poskuša odvrniti od postopka, češ, pri nas smo glede tega v srednjem veku. Koliko mater se zares tudi umakne zaradi take “pomoči”?? Strah me je vsega, priznam.
Prosim koga, ki je dal to kalvarijo skozi ali jo daje, če mi lahko priporoči dobrega odvetnika ali odvetnico, nekoga, ki ima izkušnje s spolnimi zlorabami otrok – to je pomembno, saj gre za specifično zadevo.
Hvala.
Samo to bom povedala, pa ne, da bi koga odvrnila od postopka, ampak da se nekaj v tej državi premakne.
Podala sem sum spolne zlorabe na CSD, tožilstvo, sodišče.
CSD ni reagiral. !! Reagiral je šele, ko so se nanj obrnili odvetniki otrokovega očeta, da mu omejujem stike in obravnava “družinski spor”. Tako so mi naložili, da naj bom sodelujoča, prijazna, vsesposobna, znala si najti pomoč, sodelovala z vsemi v postopku, da omogočim ogled najinega doma s hčerjo.
Sodišče je reagiralo po skoraj 3 mesecih. Ni ugodilo prošnji po začasni prepovedi stikov, dokler s takrat še ne 3-letnim otrokom spregovori najprej izvedenc. Odredilo je stike pod nadzorom.
Tožilstvo ni reagiralo 4 mesece. !!! Zdaj policija pravi, da je minilo preveč časa, da bi lahko karkoli zares ugotovili. Svetujejo mi, naj hčer pripravim, da se bo znala ubraniti neprimernih dotikov, neprimernega vedenja. Da se nauči reči ne. Da se nauči, kaj odrasli smemo in česa ne. Da, prav berete. Nihče ne bo naročil odraslim, očetu, naj se nauči, kaj se z otrokom sme in ne, to naj se nauči 3-letni otrok. In prevzame odgovornost, da se zaščiti ali za to, kar se ji je dogajalo in se ji še utegne zgoditi, nase. Moja 3-letna hčerka naj čim prej odraste, da se zaščiti.
Ne, ne izmišljujem si ničesar.
Izvedenec do danes še ni stopil v stik z mano.
Nihče še ni govoril z otrokom, razen socialne delavke, ko si je ogledovala najin dom. Takrat jo je vprašala: “Kje te mamica boža?”
Tako se dela z otroki v naši državi, o tem, kako se obravnava osebo, ki je zmogla pogum in sum podala, pa raje ne pišem. 🙁
Nimam domovine in na nobene volitve več ne grem.
Pozdravljena!
Veseli me, da si pisala in opisala situacijo, ki ni tako redka v naši ljubi Sloveniji. Tudi sama imam podobno izkušnjo.
Na žalost je veliko takih zgodb, ki se pometejo pod preprogo, še preden pridejo na sodišča ali do končne obravnave. Otrok in z njim starš ali starši so žrtve ponovno in zopet ponovno.Storilec pa lahko dela skoraj vse, ker mu je tako dovoljeno.Dokler se mu ne dokaže krivda je tako ali tako nedolžen?
To so le farse, za katerimi še vedno stoji naša država in očitno je, da ne bo nič spremenila,ne v zakoniku, kot tudi ne za dobro žrtve !
Tudi sama se sprašujem, kam vse to pelje? Je sploh smoterno, da se poda sum na zlorabo? Je sploh smoterno otroka še enkrat peljati skozi kalvarijo, ki jo je doživljal?
Kako otroku dopovedati, da ni kriv ničesar on ? Kako mu dopovedati, da z tožbo nisi dosegel ničesar in da je bil ves boj zaman?
Ostajajo vprašanja takšna in drugačna, odgovorov pa ni in NI !!! Žalostno res !
Javi se še kaj!