Pomoč žrtvam spolnih zlorab
Pozdravljen -a Informacija!
Že pred časom sem napisala posebno rubriko na to temo, tu prilagam link še enkrat!
http://med.over.net/forum5/read.php?48,4966637
Hvala na zanimanju in prijeten dan!
Srečno!
Pozdravljeni,
na Primorskem se lahko za individualno terapijo v primeru spolne zlorabe obrnete na Družinski center Sveta gora (041 862 469 ali [email protected]) ali pa na Inštitut Odnos v Izoli (http://odnos.org/ ali 031 371 143).
Terapevtska obravnava na obeh omenjenih centrih poteka po relacijskem družinskem modelu,
Po tem modelu terapije v Sloveniji deluje še več terapevtskih centrov, ki vsi nudijo/mo tudi terapevtsko pomoč (nekateri le individualno, drugi tudi skupinsko) za žrtve spolnih zlorab. Na vseh teh centrih delujemo podiplomsko usposobljeni terapevti, ki smo se tekom študija usposabljali med drugim tudi za pomoč žrtvam spolnih zlorab in imamo tudi številne izkušnje na tem področju.Tu bom naštela nekatere centre, kogar zanima več, lahko še vpraša:
– Zakonski in družinski inštitut Novo mesto, Novo mesto in Krško, 07/332 11 33, [email protected], http://www.zdi-nm.si
– Frančiškanski družinski inštitut, Ljubljana, tel. št. 01 /200 67 60, [email protected],
– Center za zakonsko in družinsko terapijo Stik, Ljubljana, 01/430 46 14, [email protected]
– Družinski center Kairos, Šišenska 30, Ljubljana, tel: 031 543 573, [email protected]
– Svetovalnica Fužine, [email protected], 01/ 520 64 42
– Zavod Namen, Ljubljana, [email protected], 040 762 566
– Zakonski in družinski inštitut Krog, Kranj, tel: 04/236 60 88, [email protected]
– Center za družinsko terapijo Kamnik, Kamnik, 040/188 047, [email protected]
– Družinski inštitut Bližina, Celje, 03/492 55 80, [email protected]
– Družinski center Mir, Maribor, 02/234 58 00, [email protected]
– Družinski in zakonski center Midva, Ptuj, [email protected], 030/333-009, 041/867-856
– Inštitut za zakonsko in družinsko terapijo Logos Vitae, Cerknica (in Ljubljana), [email protected], 040 212 209
Kar nekaj od naštetih terapevtskih centrov izvaja programe terapevtske pomoči, ki jih sofinancira MDDSZ, kar praviloma pomeni, da je terapija za prejemnike denarne socialne pomoči brezplačna, za tiste na meji preživetja pa s popustom. Nekateri od centrov pa nudijo vse storitve brezplačno, a imajo temu ustrezno dolgo čakalno listo (do enega leta).
Upam, da bo ta informacija komu koristila. In čestitam vsakemu/vsaki, ki se odloči poiskati terapevtsko pomoč zase, ker na ta način odpre možnost novega življenja sebi in svoji družini (če jo ima).
Vse dobro!
Iskreno vam povem, da v Sloveniji ne vem če obstaja kakšen strokovnjak ali strokovnjakinja, ki bi bil(a) specializiran(a) za to področje.
Kar me najbolj žalosti je, da ponujate za pomoč neke zavode v katerih pojma nimate kdo dela in kaj dela. Poleg tega, če se ne motim, so to sami frančiškanski inštituti, kjer izobražujejo ljudi po tekočem traku. Imam izkušnjo z njimi in vem kaj pišem.
Mislim, da nimate pojma s čim se spopadamo, tisti, ki smo to zares doživeli.
Spopadam se sama in s pomočjo tujih strokovnjakov, kot mi pač finance dopuščajo.
Nekaj vam bom povedala, cenim psihologe in psihiatre tudi (čeprav je bilo vse kar so mi znali pomagati to, da so mi predpisali antidepresiv, ki ga nisem jemala, ker želim čutiti in vedeti kaj se z mano dogaja in iti skozi to brez tablet), kljub vsemu pa nekdo, ki je končal psihologijo in naredil dodatno izobraževanje za družinskega terapevta na frančiškanskem inštitutu, še ni nikakršen strokovnjak za žrtve spolnega nasilja in lahko naredi veliko škode.
zato je najmanj kar lahko na tem forumu naredite to, da nam postrežete s konkretnimi imeni, ki bodo na izobražena prav iz področja spolnih zlorab. Pa veliko sreče pri iskanju.
Se opravičujem za bes, ki ga je čutiti iz mojega pisanja ampak po vsem kar sem dala skozi, bi me verjetno razumeli.
V Sloveniji si okoli tega področja žal zelo poenostavljamo stvari oz. si zatiskamo oči kot da jih ni, če pa že so, jih pa itak lahko pozdravi antidepresiv ali pa en sočuten pogovor.
Pet let je odkar sem bila pretepena in posiljena, pet let se bojujem s tem cele noči, odvzeta mi je bila mladost in še kaj… Če bi imela usposobljeno pomoč pri roki bi ta čas lahko razpolovila.
In bodite previdne, ker tip, ki mi je to naredil še vedno nekaznovan hodi naokoli!
Tako je to pri nas.
Pa lepo bodite. In upam, da boste imeli pogum odgovor objaviti. Jaz potrebujem veliko poguma, da sploh živim!!!!
Pozdravljena!
Se strinjam z navedenim postom. Tudi, ko sem sama iskala pomoč (sem žrtev zlorabe), nisem dobila vseh odgovorov, vseh nasvetov, ki sem jih rabila. Ko sem iskala pomoč, sem našla društva, organizacije in ištitut, kjer je možnost, da ti prisluhnejo. Vse ostalo mora narediti žrtev sama. Tako pač je to.
Nikjer ni omenjeno in ne piše, da pomagajo v celoti !
Nikjer ni napisanega in tudi nihče ne bo izrekel tega, da se s njihovo pomočjo predela vse. Ker se ne, na žalost.
Vsak si mora v prvi vrsti pomagati sam, pomeni, da si mora to želeti, hoteti in upati na boljše psihično in duševno življenje za naprej. Če pa tega ne zmore, je samo vprašanje časa, kdaj se bo zlomil in psihično propadel. Tak človek bo kar nekaj časa na antidepresivih in na mislih na samomor, saj ne zmore priznati svojega poraza. Poraza, da ni NIČ naredil zase. Različni smo si ljudje, kot so si tudi različna razmišljanja o nekem problemu.
Za nekoga je njegov problem največji in najhujši, za drugega manj boleč, za tretjega,kot da ne obstaja in četrtega – vse potlači v podzavest in tako živi nadaljno življenje.
Kar pa se tiče strokovnjakov je tako, da je kar nekaj terapevtov, psihiatrov, psihologov, vendar se ti ne znajo ali pa ne potrudijo vživeti v vlogo zlorabljenca. Kako se tudi bi? Saj jim ni potrebno, ker oni samo poslušajo ali pa še to ne. Doživela sem tudi to, da ko sem pričela z pripovedavanjem svojih težav, da sem bila prekinjena sredi stavka ” kaj tarnate, to se je zgodilo, nimate kaj storiti, najlažje da pozabite vse skupaj “. Zgrožena nad arogantnostjo, brezčutnostjo, neprofesionalnim pristopom in še čem. Vendar pri nas, je vse to normalno, saj zlorabljeni itak ne vedo zakaj živijo, ne polaga se pozornosti na to.
Takrat dobila tablete za spanje in zadeva bila zaključena. Vidimo se zopet čez 3 mesece.
Koliko je takih zgodb, ki te ne postavijo pokonci, koliko je takih ljudi, ki res obupajo, ker doživijo tuš s strani strokovnega delavca (?). Če se temu lahko reče strokovni delavec, presodite sami.
Dokler ne bodo spoznali strokovnjaki in cela garda zdrav. delavcev, da primanjkuje ljudi z izkušnjami na teh področjih, ne bo nobenega bistvenega napredka. Morda se bo to kdaj zgodilo, morda pa žal nikoli.
Z grozo spoznavamo, da se oglaša vedno več žrtev zlorab in dejstvo je, da si moramo med seboj pomagati. Zato smo tu na tej strani. Da bi pa čakali pomoč od nekoga višjega, pa je po moje utopija.
Tukaj se razumemo, podpiramo, sočustvujemo drug z drugim. Za vse tiste, ki še niste zbrali poguma, vas strpno čakamo in bodrimo, da spregovorite.
Strinjam se s tem predlogom. Lahko tudi pišete na moj osebni mail, nisem noben bav bav :-).
Živjo.!
Ne vem, če ta stran še deluje, vendar pa sem prebrskala par forumov, kjer bi mi lahko nudili pomoč, ali vsaj nasvete. Iskala sem forume, kjer mi ne bi blo treba izdati svojega email naslova.Zato sem se odločila pisati prav tukaj.
Že nekajkrat sem na to temo pisala na tosemjaz.net…
Stara sem 20 let…Ko sem bila še mlada, oz zelo mlajša sem uživala če me je kdo božal, po trebuhu, rokah, obrazu, … temu sm zmer rekla ”čohanje” ušeč mi je blo, namreč usi so mi govorili, in sem tudi sama sebi rekla, da sem scrklana. Pred tremi leti sem bila v sobi, ko me je ati prišel zmasirat… masiral me je najprej po hrbu, rokah in nato po nogah… nato mi je rekel na se postavim v čuden položaj… naj grem na kolena in slonim naprej, torej moja ritnica je bila proti njemu.. in me je ”masiral” zraven pa se me je na trenutke dotikal spodaj, meni se ni zdelo takrat nič takega, zdelo se mi je da je mogoče samo tako mimogrede, ponesreči… Potem sem se ponovno ulegla na hrbet, in me je na hitro po mednožju pobožal, kjer mi je bilo zelo nelagodno, in sem se umaknila, in se je samo nasmehnil, nisem vedela ali se je to le hecal, zato sem se tudi jaz nasmejala nazaj, in samo ležala. Nakar me je pobožal še po prsih, in sem se spet počutila nelagodno, in sem mu odgovorila da grem spati,da sem zaspana… Nato je odšel z moje sobe. Tisto noč nisem zatisnila oči, počutla sem se nenavadno, imela sem solzne oči, počutila sem se zelo čudno, kot da sem naredila nekaj narobe. Sčasoma sem ”pozabila” na to.
Istočasno sem imela fanta, s katerim sva bila skupaj 2 leti, te stvari mu nisem pravila, vendar pa mi kar naenkrat ni bilo do spolnih odnosov. Kadar je želel sexati, sem mu pustila in gledala le v strop, in komaj čakala da se konča. Z vsem tem skupaj sem čez čas začela dobivate na trenutke ”pribliske” in se začela spominjati, da me je že prej ati velikokrat otipaval po prsih, mednožju, vendar se takrat nisem zavedala da to ni prav. Sama sem začela premišljevati, povsod iskala pomoč in spoznala da se je vse skupaj začelo že pri 13-ih letih.
Sčasoma sem poiskala pomoč tudi pri psihologinji, povedala sem ji za vse probleme, da sem se rezala, hujšala ‘(bruhala), sem pogosto sexala kadar tudi nisem želela s partnerjem, le zato da mu ugodim. To sem ji vse zlahkoto povedala, in da velikokrat pomislm, da me nihče nima rad, in da sem prenehala početi stvari, katere me veselijo. Po nekem času sem ji povedala tudi bistvo zakaj sem pravzaprav prišla. Omenila mi je da bi očeta tožili, vendar sem se ustrašila in ji takoj odgovorila da tega ne želim. Predlagala mi je tudi, skupno terapijo, da bi ona govorila z mojo mami, in ji povedala.. Vendar sem odločno rekla da ne želim. In od takrat naprej nisem več prišla nazaj. Nekako sem se tega bala pri sebi, nikomur nisem želela praviti o tem. Tudi če kdo spregovori o tej temi pred mano, se umaknem, in ne želim govoriti o tem. Nazadnje se me je tako dotikal po prsih kašne pol leta nazaj, nakar mi je tuki rekel, naj tega ne pravim mami. In ji tudi res nisem…
Sedaj sem se preselila, oz študiram oddaljeno od moje družine, in se ponovno vračajo spomini. Ne vem kako naj se jih rešim, ne želim pa tožiti moje očeta, saj ga imam rada… Včasih imam občutek, da mogoče pa misli da to ni nič kaj takega, da se je le hecal, vendar zakaj potem mene to tako zelo muči…
Prosim za pomoč. !
Hvala vnaprej. !
Pozdravljena!
Kot prvo stran deluje, saj se vidi po datumih, kajne? Drugo, me pa veseli, da si se oglasila in povedala oz. napisala svojo zgodbo.
Seveda je ti je težko in imaš občutke nelagodja, ker ti je vse to počel oče.Velikokrat se zgodi, da se očetje ali strici ” spravijo ” na svoje hčere. Včasih zaradi tega, ker od partnerice nimajo več pozornosti in malce njihovega “igračkanja”z hčerjo ne škodi, si mislijo. A se zelo,zelo motijo.Pozabila povedati, da se ponavadi to zgodi v družinah, kjer ni dovolj ljubezni ali je samo na videzna.Hčere zamenjujejo ” tolažbo po očetovski ljubezni” z resnim nadlegovanjem in trpinčenjem.Vse to se sprevrže v večini primerov v vsakdanjo zlorabo ali zlorabo, kadar oče to želi. Hčera mora biti ob tem na razpolago, ter trpeti ” srečo” se pravi navidezno srečo za druge okoli njih.Hčere se ne upajo se postaviti po robu očetu, ker so lahko ob denarne priložnosti,ki jih iztržijo(zaradi dotikanja, da mama ne izve) ali imajo neomejeno število izhodov, ki jih očetje odobrijo, ter še druge oblike. Po drugi strani pa se zapletajo v začaran krog, kjer bodo vsakič občutile nelagodje in občutke slabe vesti. Ker je to za vsako dekle mučno obdobje, ki ga ne sme nikomur povedati,( težavno, stresno)je ta oseba primorana nekako preživet svoj obstoj. Večinoma ga tako,da ga potisnejo v pozabo ali pa da jim ta vrsta navidezne ljubezni, predstavlja edino sredstvo s katerim izkazujejo ljubezen.
Seveda, če se vse to potisne v ozadje našega spomina,je težko, ker nikoli ne vemo zakaj odreagiramo tako, kot odreagiramo.Ko pridejo na vrsto” fleshi”se začnejo borbe s samim seboj.To si sama že doživela in veš kako mučno je to podoživljanje.
Tukaj pa se šele pričenja naša borba za preživetje, kajti moramo podoživljati ponovno zlorabo, svoje strahove, svojo nesigurnost vase – ” kaj če si vse to samo domišljam in ni res ” ali pa ” ne more biti res, ker on mi tega pa že nebi mogel storiti “. Če imamo spomine, če imamo nelagodje ob vsem tem, če imamo grozo ob spoznanju na zlorabo, vse to je pokazatelj, DA SE JE TO DOGAJALO IN NE MOREMO IN NE SMEMO ZANIKAT.
VSAKA ŽRTEV SE MORA ZAVEDATI, DA NI ONA KRIVA. DA JE KRIV STORILEC !!!!
Tudi ti si to dopovej, da je oče to počel in kot otrok si nisi upala reči ” NE “. Nisi edina in nisi zadnja s to kruto zgodbo, s to kruto izdajo. Izdal te je človek, ki bi mu morala pomeniti največ, ob katerem bi morala občutiti veselje, radost, starševsko ljubezen, pripadnost in še kaj.
Zaznamoval te je za vedno in vrnitve nazaj ni. Lahko si nekoliko omiliš bolečino, jezo, bes, gnus, zavedanje same sebe. Omiliš si lahko samo na način, da spregovoriš, kar si danes že storila. Pojdi po tej poti naprej, ker si zaslužiš biti srečnejša, kot si trenutno.
Pot ne bo lahko, to si verjetno že ugotovila ! A tudi ni rešljiva in nemogoča. Le verjeti moraš vase, predvsem pa se začni IMETI RADA.
Če imaš pa še kakšno vprašanje, sem ti na voljo!
Pozdravljena!
Mislim, da to društvo deluje na tistem koncu http://www.google.si/url?sa=t&source=web&cd=1&ved=0CBQQFjAA&url=http%3A%2F%2Fwww.drustvo-dnk.si%2Fnovice.html&rct=j&q=dru%C5%A1tvo%20proti%20zlorabi%20v%20novi%20gorici&ei=e5RNTYD_DqGAhAf6tbGoDg&usg=AFQjCNFX19ouBi-K7en-3QtCKAmJ4YOBTA&sig2=elDfQJXSqE2OBhXrQVqHbg&cad=rja. Upam seveda, da to še drži.
Lep večer želim !
Pozdravljeni.
Tudi sama sem žrtev spolne zlorabe, moram pa povedati, da se ne morem povsem strinjati z zgoraj napisanim. Krivično je, da se dogajajo spolne zlorabe vsem na očem in krivično je, da se je potrebno soočati s stako groznimi stvarmi, vendar pa je kljub temu potrebno vedeti eno. Ni človeka na tem svetu, na katerega se lahko zaneseš in postaneš od njegove pomoči odvisen. Zapomnite si, da smo sami tisti, ki se odločamo ali bomo težave reševali ali ne! Noben inštitut, nobeno društvo, nihče na tem svetu vam ne more garantirat, da boste poplnoma svobodno zaživeli po taki izkušnji! In to zato, ker sami težko sprejmemo, da se nam je taka stvar zgodila!!! Šele ko se v celoti sprejmeš in ko v celoti osmisliš rane, lahko zaživiš. Terapevti so le pomoč na poti. Vsak pa ima svojo lastno pot. Vsi vemo, s čim se je po zlorabah potrebno soočati. In vsak bo to pot prehodil SAM, ali bo pa celo življenje trpel. Žal.
Pa srečno vsem na poti k okrevanju!