Pred mesecem dni sem izvedela, da ima moja mami raka na dojki. Ves čas (pol leta) je tožila o bolečinah v hrbtenici, zgornja vretenca in nobena terapija ni pomagala. Ko je šla skozi vse preiskave so ugotovili raka na dojki. Najprej seveda šok, potem sem se o bolezni malo pozanimala in se tolažila, da se bo s kemoterapijami pozdravila. Nato sledi pogovor z zdravnico, ki mi kruto odpre oči, da je rak napredoval že na cela pljuča (razpršeno) in kosti (zato tudi bolečine v hrbtenici). Ker so se vretenca zlomila zaradi metastaz, je bila 2 tedna nepokretna, v plenicah. Odločili so se za operacijo, da jo nekako poklapajo skupaj za silo (tako sem jaz razumela). V bolnici leži že en mesec, vidim strah v njenih očeh, ker ne ve, kaj to pomeni, vidim strah pred smrtjo in to me ubija, tako ubija, da jočem cele dneve, visim na internetu, kjer iščem vse možne variante alternative za njeno pomoč:)
Zdravnica je rekla, da je bolezen v zadnjem stadiju T3M1 in naj ji zadnje trenutke naredimo čimlepše..
Ne znam vam povedati, kakšne dneve preživljam. kako hudo trpeče je gledati svojo mamo, ki je pred mesecem dni še bila ok (razen bolečin v hrbtenici), sedaj pa te gleda z vprašujočimi očmi: ali bom res kmalu umrla?
Naj povem, da je pred dvema tednoma preživela svoj 55.rojstni dan v bolnici. Tako mlada še je za smrt, tako rada bi še jo videla, kako se igra s svojima vnučkoma, ki ne bosta imela babice.
Zdravnica je rekla, da ima raka že najmanj 10 let, da je jezna, zakaj ni prišla že prej…mama pravi, da ni vedela, ni čutila…Ne vem, kaj naj rečem, je bolj v sebe zaprta, nerada govori o sebi, o boleznih, nikomur nič ni nikoli zaupala. Pravi, da je spomladi padla in se udarila na dojki; imela je modrico, ki je izginila, bula pa je ostala.
Ona še prav ne dojema, se mi zdi, ona še vedno misli, da bo pozdravljena prišla domov in bo potem vse ok. Saj, hvala bogu, da tako misli in upa, po drugi strani pa me gleda s solznimi očmi, ker nekaj sluti…
Dobiva zelo močna zdravila proti bolečinam, dala je že skozi prvo dozo kemoterapije (imela jih bo 6), na noge se sicer že postavi, ampak se vsa trese in sama ne more nikamor. Najhujša stvar pa je njena zaprtost, saj ne more odvajat. Shujšala je 20kg v enem mesecu, trebuh pa ima tako napihnjen, ker ne more odvajat. Zdravnica je rekla, da ji metastaze pritiskajo na center-živec za odvajanje blata in lahko odvaja samo še s svečko in klistirjem. Mene je vsakodnevnih novih informacij groza, da se cela tresem od šokov. V službi delo trpi, sama sem nervozna, imam dva majhna otroka, katerima se posvečam, kolikor je možno v tej situaciji, oba pa slutita, čeprav sta še majhna (2 in 5 let).
Enostavno sem tako v šoku in prizadeta, da ji ne znam stati ob strani s pozitivno energijo, ker ne vem, kje jo naj črpam, saj sem sama čisto na tleh. Nočem ji vsega realno povedat, kako je z njo, naj sama upa, čeprav vidim, da vedno manj. ne vem, kaj ji naj rečem, kako jo naj bodrim…
Ko bi vsaj lahko hodila, da bi šle na sveži zrak, na sprehod…
V tem mesecu sem se toliko naučila o raku, da tudi sama gledam na življenje s čisto drugimi očmi.

Mami zdaj prisega na Noni sok in na vsak način ga želi piti. Zdaj se prebijam do informacij, kje ga dobiti (original seveda) in ji dati neko upanje. Če ona verjame, da ji bo pomagal, pa ga naj pije. Ali je še kdo od vas ali vaših svojcev jemal kakšne vitaminske dodatke, drugo alternativo zraven kemoterapije?

Kako bi ji pomagala za lažje odvajanje? Vem, da večino časa leži in je črevesje leno in da zdravila proti bolečinam zapirajo, ampak mogoče se da s čim pomagat, da ne bi bila ves čas na klistirju in svečkah.

Vsem želim samo pozitivne rezultate, čim uspešnejše okrevanje in čimveč pozitivne energije!
Če pa je kdo s podobno diagnozo ali je kdo imel koga od svojcev, vsaka beseda je dobrodošla!
P.

Pozdravljena!

Žal ti ne bom mogla veliko pomagati, lahko ti zaupam le to, da te popolnoma razumem, vem in poznam ta občutek, ki ga imaš sedaj ti. Tudi na tem forumu sem objavila svojo (oz. očetovo – najino) zgodbo, ki je podobna kot tvoja z mamo. Konec junija smo izvedeli za rak, cel julij je hodil v službo, nikoli nam nihče od zdravnikov ni rekel, da se je vse razširilo kot so rekli vam, ne, ves čas so g mučili s 101 preiskavo, verjeli smo, upali, tudi ati se je do zadnjega držal, bil je borec in se ni kar tako predal. Kar naenkrat pa šok, v dveh tednih je čisto propadel, tudi on je bil napihnjen, trebuh je imel ogromen, želel je jesti, a ni mogel, tako ga je napihovalo. Na koncu je imel samo še protibolečinske obliže, pil naj bi Prosure, a mu ni bil všeč. Končalo se je zeelo hitro, jaz še sedaj ne dojemam, da je to res. ŠE sedaj ga vidim, slišim, čutim … Vem čez kaj vse greš in žal tudi kaj sledi. Težko je, prekleto težko in to razume samo nekdo, ki je kaj takega doživel. Moj ati je imel 53 let, še manj kot tvoja mami, januarja bi imel pogoje za pokojnino, pa tudi te ni dočakal. Umrl je, jaz pa sem študentka prvega letnika in … to ti govorim samo zato, da boš vedela, da nisi sama, čeprav se ti zdi, da so vsi naokoli srečni in nimajo težav, obstajamo takšni kot si ti, ali pa takšni, ki nam je mogoče še huje, saj smo še mlajši, naši starši so (bili) še mlajši, mi pa nimamo otrok kot ti, saj so ti le-te zagotovo velika motivacija za naprej.

Želim ti veliko sreče in poguma, ker slednje boš zagotovo potrebovala, tvoji mami pa, da čim lažje sprejme to žalostno, kruto, a žal realno resnico in usodo, ki ji je očitno namenjena. Moj oče je bil glede tega res pravi borec. Rad je živel, ustvarjal, oboževal je življenje, a do zadnjega je mislil na vse nas, ni jokal, boril se je, na koncu, ko ni bil več pri zavesti se je borilo celo telo, tako močno, da je presenetilo tudi zdravnico … Zato pišem s takim ponosom, pa čeprav ga ni in čeprav je to le bedna tolažba, ki mi dejansko nič ne predstavlja, posebej, ko preberem tako žalostno zgodbo kot je tvoja in me takoj opomne na moje, na očetov pogled, na moje trpljenje (in trpljenje mojega brata in mame), to grozno poletje, ki je za nami … :S

Kaj naj ti rečem, drži se!

Ženskica

Piaf,

želim ti veliko poguma in energije, da boš čim bolj močno stala ob strani mami.

Stiskam pesti, da boste še dolgo skupaj!

Kristina

Piaf, kako sta tvoja mami in ti? Nič se ne oglasiš … Upam, da te nisem s svojim sporočilom le še bolj razžalostila oz. demotivirala, ni bil to moj namen, zato oprosti. Samo to poletje se je v meni nabralo toliko negativnih občutkov in gnusa, posebej do slovenskega zdravstva, potem pa še nasplošno ko se zaveš, kako minljivo bitje je človek in izgubiš nekoga, ki si ga imel tako zelo rad :(.

Upam, da se držiš, oglasi se kaj!

Lp.

Ženskica, hvala ti, da si delila tvojo izkušnjo z mano. Res je malo lažje, če veš, da nisi sam.
Mama je prišla iz bolnice, par korakov dela s hoduljico. Je sama v veliki hiši v mansardi.Moja družina zelo trpi, saj vsak dan hodimo k njej, sama nič ne more, je ful težko. Živimo dvojno življenje, ne da si dopovedat določenih stvari (npr, da bi bilo lažje, če bi živela spodaj itd.). Sedaj je doma komaj tri dni, pa je že naporno, kaj šele bo med tednom, ko smo v službi. Patronažna pride in svoje naredi, potem pa je sama. Če ji kaj pade na tla, se ne more skloniti, če kaj polije, ne more obrisati…smili se mi,…
Kaj nastane iz človeka, to ne moreš verjet. Še pred dvema mesecema je se je zunaj igrala z vnučkoma, zdaj pa na pol nepokretna.
Še sreča, d ani več v plenicah, zdaj uporablja sobni WC. vsaj to, da je dobila preko ZZZS in hoduljico. Ta teden dobi še posteljo, poskusili bomo še z invalidskim vozičkom, če se bo dalo.

Zdaj jo čaka druga KT, upamo, da bo dobro prenesla. Prosure je dobivala v bolnici, a ji ni najbolj všeč. Apetit pa ima na srečo zelo dober (upam, da dolgo, saj bo jo samo to držalo pokonci). Prebava se je izboljšala. Pije sok Noni, uživa Apifit 4, lanena semena in se mi zdi, da kar vse to skupaj pomaga.

Da ne bom odpirala nove teme, kaj ste oz. kaj jeste za zajtrk, kosilo, večerjo?
Pravijo, da ni dobro, da rakav bolnik uživa vso hrano, kot doslej, moja mama pa pravi, da ji vse paše in je vse od hrenovk, do govejega mesa, krompirja….??

Zdravo. Veseli me, da si se vendarle oglasila in sporočila kako je mami. Poglej, vem, da ti je hudo, da je to za mamo trpljenje in šok zate, ko jo gledaš sedaj takšno, pred dvema mesecema je bila pa še popolnoma aktivna in v “normalnem stanju”. Vendar tako kot si napisala, nisi sama, obstajajo ljudje, ki jim je še huje. Jaz nimam več te priložnosti, da bi atija gledala, pa čeprav v takem stanju, v katerem koli, samo da sva skupaj, da ga lahko vidim, objamem, vse, vse bi dala za ta trenutek, ki ga ti z mamo še vedno (lahko) imaš. Moj oče je še dva meseca pred smrtjo bil na strehi in dvigoval več kot 60 kg težke kolektorje, katere je sam poleti naredil, dva meseca in pol za tem pa je umrl. Je to pošteno?! Prebiram tvojo zgodbo in zgodbe nekih žensk, katerih atiji imajo rak požiralnika. Ob vseh teh zgodbah jokam. Zakaj? Ker mi je žal vas, ker vem kaj vse prestajate, a sem vseeno zavidna, vse bi dala, da bi imela tako kot ve še vedno njega ob sebi, po drugi strani mi je pa hudo, ker vem, kaj vse vas čaka. Jutri bosta dva meseca odkar je moj ati umrl, jaz se pa ne morem sprijazniti, dojeti. Hudo mi je, ves čas jokam in se ga spominjam. Vse bi dala zanj …

Moj ati je imel do zadnjega dne apetit, a ni mogle jesti zaradi napihnjenosti trebuha. Dokler je lahko jedel je jedel načeloma vse, le mastne hrane ne in kakšno tršo skorjo, potem pa sokove, prosure, grozdja si je zelo želel, čeprav napihuje … pa korenček, pire krompir, malo diete bi skoraj morala imeti pomoje.

Želim vama veliko sreče in držim pesti!

Drži se…

Lp

Ženskicaa vem, da je hudo, si znam kar predstavljati že sebe, kakšna bom po njeni smrti.
Danes mi je zelo hudo! Z mamo sva se zelo grdo sporekli in samo jočem. Prinesem ji hrano vsak dan, pa ji nič več ne paše. Nima več apetita. Če ji bilokaj rečem, takoj vzkipi, preklinja, joče, kriči…in z njo jaz. Vse naredim zanjo, kolikor pač lahko zraven dveh majhnih otrok, ki tudi zelo trpita (pri sinu se je v vrtcu drastično poslabšalo vedenje v tem času), ne morem pa se raztrgat. Hudo je, če nimaš nobenega moškega pri hiši, da ti postori to in ono; že tako prej ni bilo vse narejeno, kot bi moralo, sedaj pa je še toliko manj časa, pa zima je…
In potem me zelo prizadenejo njene besede, ki mi jih izreče v jezi in nato jočem, jočeva obe…Razmišljam, da bi šla h kakšnemu psihologu, ker enostavno tako ne zmorem več!
Z njo gre na slabše. Sedaj ima 4.KT, vmes je imela 6 obsevanj. Zaradi vožnje in čakanja v LJ.se je še prehladila in kašlja. Glasu skoraj nima več. Prav strah me je kako bo še naprej.

S teboj mi je hudo za tvojega atija. Vedno je hudo, ko izgubimo svoje najdražje, v naših glavah se prepleta100 in 1 misel, kako je bilo, ko je še živel itd…Vem, jaz že zdaj enako doživljam, ko gledam svojo mami, kako jo izgubljam… Potem pa ti prepiri med nama, saj nikoli ne zna izreči prijazne besede, ko pridem k njej.

Kruto je to življenje; grem pa gor na ta forum, da malo preberem še druge izkušnje in mi je tako resnično lažje. Včasih se človek enostavno mora zjokat, zlit svoje občutke na papir in si tako olajšat dušo. Ti pa si pusti žalovati; pravijo, da morajo minit 4 letni časi, da si nekako opomoremo od bolečin ob izgubi.

Drži se in zberi moč zase!!
Pia

Draga Piaf,
spremljam tvoje trpljenje in ti od srca želim čim več moči in energije. Povsem ti verjamem, da izjemno težko obvladuješ obstoječo situacijo, zato nujno rabiš pomoč. Svetujem ti, da se poskušaš povezati s najbližjo območno enoto društva hospic. Številko za klic najdeš, če klikneš na PODPORA in ponujeno roko na spodnji povezavi: