IVF
Spoštovana dr. Brezigar,
če odkrito povem vse do srede tega meseca nisem vedela za vas. Ko sem bila pri svoji osebni ginekologinji dr. Jelki Kolarič, me je prijazno predlagala, da boste vi mogoče poznali odgovore na moja vprašanja.
Če sem odkrita je mojih vprašanj več, a ne vem kje naj začnem.
Z možem se že 10 let intenzivno trudiva “narediti” otroka. Zelo si ga želiva, a nama ne uspe. Ko sva se pred 13-imi leti spoznala sem zanosila po naravni poti, a ker sva bila neumna, mlada in jaz še študentka, pa tudi poznala sva se dobre 3 mesece, sva se odločila za splav. Še danes me je groza, da sem to naredila in da nisem poslušala svoje vesti. Potem je čas tekel, poročila sva se in kmalu sva si zaželela otroka. Ni in ni nama uspelo zato sva se odločila, da obiščeva reproduktivno kliniko v Mariboru. Zdravljenje je potekalo po naslednjem vrstnem redu:
– hormonske terapije,
– HSG,
– spermiogram,
– inseminacija (2X)
– laparoskopija,
– prvi postopek IVF (neuspešen)
– drugi postopek IVF (uspešen+trije zamrzjenčki)
No, ko sem končno zanosila, sva z možem mislila, da sedaj pa ne mora iti nič več narobe, a sva se motila. V 26. tednu nosečnosti se je sprožil porod. Rodil se nama je sin, a žal mrtev. Še danes ne vema natančnega vzroka in nama je zelo hudo. Naj opišem kako se je začelo. V petek, 15.08.09 sem opazila rahel izcedek, a ker nisem želela komplicirati in sem vedela, da imam vnetje, saj sem se tudi zdravila sem se pomirila. Zvečer je bilo hudo neurje in sem se zelo razburila, ker moža ni bilo doma. Neutolažljivo sem jokala dokler se ni vrnil in me pomiril. Naslednji dan sem pela pročno mašo in igrala orgle in ob tem veselo čutila gibe mojega otročička. Zdravniki mi petja (opernega) niso odsvetovali, ćeprav sem jih večkrat vprašala, če s tem morda škodujem otroku, saj se pri tej obliki petja na prepono ustvarja velik pritisk. No v nedeljo sem bila ves dan nemirna, ponoči nisem mogla spati, saj so se mi gibi zdeli zelo šibki. Ob 4-ih zjutraj sem možu rekla naj me pelje v bolnico. Ko me je dežurni v mariborski porodnišnici pregledal mi je dejal:”Gospa, žal mi je.” Planem v jok in komaj se zavem sem že bila v porodni sobi. Dali so mi inekcijo za rast otrokovih pljučk in inekcijo za ustavitev popadkov. Motilo me je, da mi niso naredili UZ. Šele, ko se je ekipa zdravnikov menjala so mi naredili UZ (ob 7.15 uri zjutraj). Otročiček je še živel, pulzi so bili prisotni in zdravnik me je potolažil in z možem sva upala, da bo vse ok., saj sem v knjigi Glej, kako rastem prebrala, da imajo otroci, ki se rodijo po 25. tednu možnost preživetja. No sanje so se razblinile, ko mi je ob 12.00 dopoldan počil mehur. Sprožil se je porod. A rodila sem šele ob 17.00 uri in v tistem času je moj Urban v meni zaspal. Ironično, a ko je zdravnica okoli 15.00 ure naredila zadnji UZ, je še zadnjič utripnilo Urbanovo srce. Žalost. Rodila sem torej mrtvega sina, težkega 750 g in velikega 35 cm. Zame je bil popoln in menim, da bi moral preživeti. Še danes se sprašujem, zakaj mi niso naredili CR. Bi takrat preživel? Bi morali prej opaziti, da je kaj narobe? Mi je popustil maternični vrat? Je bil kriv miom, ki ga imam na zadnji steni maternice in se je med nosečnostjo povečal na velikost gosjega jajca? Kaj je krivo in zakaj?
Moja zgodba se tu ne konča. Po porodu si nekaj časa nisem opomogla in vrniti se v službo (sem učiteljica) Je bilo zelo težko, a sem zmogla s pomočjo moža in vseh, ki me imajo radi.
Letos septembra sva se z možem odločila, da ponovno poiskusiva. A tudi sedanja nosečnost se izteka. jutri grem namreč v bolnico, kjer bomo do konca opravili medikamentozni splav. Groza. Vstavljena sem imela dva zamrznjenčka, eden se ni prijel, drugi pa je rastel v meni celih 7 tednov, diagnoza je sledeča:
V uterusu je GO 11x 6 mm. Ploda ali RM-ja še ni videti. V desnem ovariju CL, ostalo idem. UZ čez sedem dni (izvid 19.10.09)
27.10.09 je stanje nespremenjeno zrasel je le GO, tudi miom je velik že 35mm X 27mm. Zdravnica predpiše medikamentozno prekinitev nosečnosti. ne morem v Vam opisati s kašnim težkim srcem sem vzela drugi dan tableto Mifegyne. Jutri ob 9.00 uri pa spet bolnica in dokončno splav.
Ali naj se še sploh odločim za nadaljno zdravljenje neplodnosti. Ali naj čez čas pustim v maternico prenesti zamrznjenčka, ki še čaka name. Ali sploh delam prav? Menite, da bi mi morali odstraniti miom. Drugače sem zdrava. Po Urbanovem porodu sem bila testirana tudi na antifospolipidni sindrom in bil je negativen. Ščitnica je ok. Tudi Urbanovi patološki izvidi so bili bp. Kako naprej. Želja po otroki je zelo velika, sestra ima tri zdrave sine, Brat ima hčerkico, mlajša sestra še otrok nima. strah me je, da se bodo splavi ponavljali in da ne bom prenesla psihološkega pritiska. Ali menite, da je kriva moja psiha, saj če sem odkrita si prvega splava še danes nisem oprostila.
Hvala Vam za Vaš čas in prijazen odgovor,
Urbanova mamica
Spoštovana
Zelo rada bi vam pomagala, zelo pa se bojim, da to sploh ni v moji moči. Morda je vaša ginekologinja imela v mislih to, da bi po treh neuspešnih IVF postopkih lahko opravili kromosomsko preiskavo pri vas in možu, da bi ugotovili ali je vzrok za neuspešne nosečnosti to, da je eden od partnerjev nosilec uravnotežene kromosomske spremembe. Glede na to, da ste zapisali, da imajo vaši bližnji zdrave otroke in nihče ni imel spontanih splavov ali zgodnjih odmrtij zarodkov in pa, da je patološki pregled dečka pokazal, da ni imel prirojenih napak, moram priznati, da je možnost, da je za neuspešne nosečnosti odgovorna kromosomska nepravilnost, malo verjetna.
Vzrok zakaj pride v dotlej lepo napredujoči nosečnosti do prezgodnjega poroda ostane kljub trudu skoraj vedno nepojasnjen. Od specialistov, ki vas zdravijo pa morate poiskati odkrit odgovor na vsa meni zastavljena vprašanja.
Vaša žalost me zelo skrbi. Če želite otroka, boste morali ponovno poskusiti. Za to pa boste rabili mnogo energije in mnogo optimizma. Naredite zase kaj takega kar vam bo optimizem in mir povrnilo.
Srečno!