Pozdravljeni!
Najprej naj povem, da je tale forum odlična ideja – menim, da veliko posameznikov pestijo določena vprašanja, na katere drugje (iz različnih razlogov) ne najdejo odgovora. Tudi sama sem v zadnjih letih iskala določene informacije preko spleta, pa moram priznati, da sem bila razočarana nad skopostjo odgovorov (bodisi zdravnikov, ali pa uporabnikov foruma). Prav zato moram pohvaliti ta forum, ker so nasveti strokovnjakov izčrpni, poglabljate se v problem in specifično odgovarjate za vsakogar posebej.
S partnerjem sva skupaj 4 leta, jaz sem stara 25 let, on pa 42. Imava kar pestro zgodovino, kar se tiče spolnosti – na začetku pribl. eno leto in pol nisva imela spolnih odnosov, ker je imel partner težave z erekcijo. Obiskala sva kar nekaj urologov, vsak je predpisal tablete, vendar nobene niso pomagale. Kasneje je hodil h akupunkturistu in po teh terapijah se je stvar začela izboljševati, vendar zelo zelo polagoma. Skratka, po 4ih letih naprezanj in skupnih bojev (ki so naju tudi zelo povezali) imava zdaj super odnos in tudi težave z erekcijo se zgodijo morda v enem od 20ih primerov. Lep uspeh, vendar še vedno ne veva, kaj je bila prvotna težava in tudi ne, kaj jo je pozdravilo.
Razlog, da vam pišem, je naslednji: oba sva ogromno razmišljala in se pogovarjala glede sproščenosti pri spolnem odnosu. Dejstvo je, da imava za seboj stvari, ki neizogibno pustijo posledice – strah, negotovost, nesproščenost, pa čeprav gre zdaj pri seksu v redu. Še vedno oba, predvsem on, občutiva tisti strah, kaj pa če … No, in takšne misli, kot vemo vsi, ubijajo poželenje in spodbujajo rutino. Vedno sem bila mnenja, da ko bom partnerju vlila zaupanje, bodo stvari (počasi) šle na bolje. Vseeno pa imam še vedno občutek, da se on boji resnično se sprostiti, ko gre za seks. Sama si želim več menjavanja položajev, več igrivosti, inovativnosti, nepričakovanih pobud… na kratko – spontanosti. Vem pa, da je zanj to težko, zato sem na nežen način pogosto ali načela pogovor na to temo, ali pa sama skušala vpeljati nekaj novosti. Tudi zame je slednje trši oreh, ker je moja samozavest malo trpela ves ta čas, ko sva imela težave. Zato več ali manj vztrajava v rutinskih stvareh, ki jih oba poznava in so varne. In ne, da naju ne osrečujejo, in zase in zanj lahko rečem, da je odnos lep in da uživava. Gre za to, da je še lepši, če vidim njega samozavestnega, odločnega, polnega zanosa in spontanosti. Ker vem, da se tudi on takrat najbolje počuti in bi rada, da je srečen.
Prosim vas torej za kakršenkoli nasvet, misel, spodbudo, ki bi nama pomagala v lepši jutri.

Hvala in lep dan želim.

Spoštovani!
Najprej se zahvaljujem za mnenje o forumu.
Iz vaše zgodbe sem tudi razbral pomembno sporočilo dobrega upanja. S 17 let starejšim partnerjem ste pri 21. letih eno leto in pol vztrajali v odnosu in mu dajali podporo, mu stali ob strani pri težavah z erekcijo. Ali je morda to zdravilno sporočilo izza vseh vajinih prizadevanj, to da ga brezpogojno sprejemate in da je tak kot je, za vas edini pomemben? V tem je tudi polje za razvoj močne medsebojne povezanosti. In vzgib za zaupanje, ki gradi odnos.
Drugo, kar razumem, so vama prizadevanja, ob katerih sta se sicer povezala, pustila tudi neke misli in prepričanja, strahove in druga občutja, ki so lahko ovira pri sproščenem medsebojnem predajanju. Navadno je s sproščenostjo tako, da moramo ustvariti pogoje, ko smo lahko sproščeni. Če si rečemo, zdaj bom pa sproščen (ali, bodiva sproščena), se sproščenost sramežljivo skrije in spremeni v svoje nasprotje. Sugestije v smislu, bodimo sproščeni, navadno delujejo ravno z nasprotnimi učinki.
Kako torej do sproščenosti?
Po ustaljeni poti nimam receptov in napotkov, imam pa vprašanja, ki lahko pomagajo pri raziskovanju lastnega sveta.
Kdaj sta v odnosu bolj sproščena in kdaj manj? Kateri so pogoji in okoliščine za večjo sproščenost med vama? Kaj kdo naredi več in česa manj?
Kako je s stikom? V katerih okoliščinah sta bolj v medsebojnem stiku? Kaj kdo naredi, da sta v stiku? Kaj kdo potrebuje glede stika? Kaj se zgodi prej, da sta (ali nista) v stiku?
Kako je z varnostjo? Ali pogovori o spolnih težavah prispevajo k varnosti in sproščenosti?
Kaj je z izražanjem seksualnih želja?
Kako je z izražanjem seksualne potrebe?
Kako je z igro v paru? Ali se znata igrati (tudi izven spolnosti)?
Kako delita med seboj čustva in intimne misli?
Kaj povečuje intimnost?
Vprašanja so namenjena raziskovanju tega, da kar pomaga dobremu funkcioniranju, pustimo pri miru, kar pa ne funkcionira, potrebuje spremembo.

Druga pot, o kateri razmišljam, pa je pot do medsebojne empatije v vodenem dialogu. V času, ki je v vama zapustil strahove in druge ovire, je verjetno ostalo veliko neizrečenega, v sebi in med seboj. Ko delamo to s partnerji, omogočimo da med seboj podelijo nekatere vsebine, ki delujejo v odnosu kot ovira (to so lahko miselne vsebine, prepričanja, določene izkušnje, vedenjski vzorci, načini, kako si vsak pri sebi pojasnjuje vedenje in pričakovanja drugega, katerih vsebin iz intimnosti se to dotika v vsakem posebej…). To je druga pot do povezanosti in posledično do varnosti, zaupanja in prepuščanju v sproščenosti, ki ima za odnos dolgotrajne učinke. Gre za način komunikacije skozi izkušnjo, ki ga – ko ga obvladamo – uspešno uporabljamo za vselej.

Pri izmenjavi določenih praks ali vedenj ali načinov gre vedno za igro med pobudo in sprejemanjem, za tveganje nečesam, kjer nimamo dovolj samozavesti in za dopuščanje nečesa, kjer nas je lahko tudi strah. Čakanje, da se stvari odvijejo same od sebe navadno pomeni čakanje v brezupnem nezadovoljstvu.

Hvala za izčrpen odgovor; sva našla kar nekaj opornih točk, ki nama koristijo. Zdaj sva se vseeno odločila, da poiščeva še strokovno pomoč, ker sva sama preveč vpletena v določene vzorce obnašanja in reakcij, da bi lahko našla pot naprej. Zanima me, kateri psihoterapevti (ali pa svetovalci za zakonske težave) so dostopni na napotnico in kolikšne so čakalne dobe? Ker res ne želiva težav reševati s tabletami in potrebujeva pogovor (nasvete), me zanima, ali nama lahko koga priporočate.
Kakor sem zasledila, tudi vi nudite strokovno pomoč; kakšna pa je cena storitev?

Hvala in lep dan.

Spoštovani!
Vesel sem vašega odziva in tudi odločitve.
Glede možnosti in dostopnosti partnerske terapije na napotnico obstaja pot prek osebnega zdravnika. Dva terapevta sta bila že omenjana na tem forumu, dr. Irena Rahne Otorepec in prof. Slavko Ziherl. Družinski terapevti delujejo trenutno največ v okviru psihiatričnih ambulant. V Ljubljani so to KOMZ na Zaloški 29, Center za izvenbolnišnično psihiatrijo, Poliklinika, Njegoševa 4 in nekaj specialistov psihiatrov, ki delujejo prek koncesije. O možnostih, čakalnih dobah in drugem je najbolje, da se osebno informirate na vsakem naslovu posebej.
Ob tem je precej več samoplačniških možnosti, zelo različnih profilov in usmeritev. Tudi midva z ženo sva med njimi. Vse informacije glede najine pomoči dobite na 041 265 332.
Izbira terapevta je že del procesa sprememb, je izbira, ki poteka na način medsebojnega ujemanja – pravimo, da nam nekdo bolj sede kot kdo drug.
Lep pozdrav,