Pozdravljeni!

Soočam se s težavo, ker partnerju ni do spolnosti z mano. Trenutno sem drugič noseča, imava že eno majhno hči, katero ima zelo rad. Čutim, da me ima partner rad, vendar pa nama na spolnem področju žal ne gre. že nasploh pa je takšen, da težko pokaže čustva. Partner je športnik, in mu telesna dejavnost veliko pomeni. Jaz pa trenutno na tem področju ne morem biti tako dejavna, telo se z nosečnostjo tudi zelo spreminja. Sva se pogovarjala o tej težavi, vendar je vse kar je povedal, da je težava v meni, kajti pravi, da si je drugače predstavljal najin odnos na začetku, da želi da sem bolj aktivna ter da premalo naredim zase ter da mu je zaradi tega “vse dol padlo”. Že v začetku odnosa mu do spolnosti ni bilo prav pogosto, morda le v začetku zaljubljenosti.

Sama se ob tem počutim grozno, saj se počutim nezaželjeno in nesprejeto kot ženska.

Zavedam, da je rešitev v najinem v pogovoru, a se pri tem že nekaj časa zaletavam v zid.

Že vnaprej hvala za vaše mnenje.

Spoštovani!
Z nekaterimi odgovori pri meni traja, da ujamem pravi ‘veter’. Se opravičujem za zamudo.
O zadregah v komunikaciji med partnerjema, zlasti če gre za področje spolnosti, sem nekaj že pisal (lahko si ogledate moj odgovor z 20.9.09 pod naslovom Tretja oseba).

Kar slišim tudi pri vas, je da se počutite kot ženska nezaželeno in nesprejeto. In da se v poskusih, da bi se s partnerjem pogovorila, zaletavate v zid.
Ali je to lahko tudi prispodoba vajinega odnosa, namreč da vidite odnos kot zaletavanje v zid? Ali ima ta podoba v vašem življenju še kakšen drug pomen od kdaj prej?

V situacijah, kjer en partner poroča o tem, da ga drugi nekako diskvalificira, je vedno zelo težko karkoli reči. Ker odnos je vedno obojestranski. Kakor nam ena perspektiva umanjka, smo takoj pristranski in zgrešimo bistvo dogajanja.
Vprašanja, ki so se pokazala kot koristna, so vedno usmerjena na nas (in ne na drugega). So pa to vprašanja, ki jih ne slišimo prav z veseljem. Tudi tistega, ki nam jih postavlja, ne vidimo prav z veseljem.

Torej, kaj jaz naredim ali delam, da me drugi ignorira, da mu vse »dol pade«? Ne gre za vprašanje, da sem jaz kriv, kriva, gre za igro sovplivanja. Kaj je moj prispevek? Prispevek pri nekem dogajanju, ki se odvija samo po sebi? Včasih je prispevek že to, da smo samo zraven. Da vzdihnemo ob nekem trenutku. Da zavijemo z očmi…
Kako vidi vašo zadrego vaš partner?
Koliko sta med seboj zmožna razviti empatijo, sočutje?
Ali uporaba besede »problem« pomaga vašemu partnerju govoriti, ali bi veljalo o vaših stiskah spregovoriti na drugačen način? Kako je biti neželena in nesprejeta v vašem svetu? Ali lahko (ali znate) o tem govorite partnerju na tak način, da se bo pri tem počutil dovolj varno in bo lahko sočutno sodeloval?

Včasih so koristna vprašanja: Ali si ti zadovoljen s tem načinom, s tem odnosom, kakor ga imava?
Preden izpostavimo težave ali bolečine, je koristno narediti prostor varnosti (kot pred gradnjo hiše naredimo trdne temelje, na katere lahko nato nalagamo obremenitve). Kaj je med vama tisto, kar vaju povezuje? Kaj na partnerju cenite? Kje vidite, da si on prizadeva za vajin odnos? Kako ga cenite v vlogi očeta? Na kaj ste pri njem še posebej ponosni, ko pogledate vajin odnos nazaj?
Kako se veselita vajinega novega otroka? (Veselje je zelo pomembno, če ne naše najbolj pomembno čustvo za preživetje).

Iz izkušenj poznam, da so to navidezno povsem preproste stvari, ki pa jih v praksi ni tako enostavno izpeljati. Pari imajo pri tem lahko velike težave, ki jih veliko prej od ‘lomljenja na lastnih neuspešnih poskusih’ izpeljejo s pomočjo.

Lep pozdrav,