Ne vem sicer, kam sodi tole moje pisanje, ampak nekako sem pristala na tem forumu. Morda pa se najde kak pameten nasvet
Za kaj gre?

Znašla sem se v milo rečeno nenavadni življenjski situaciji. V nekaj mesecih sem izgubila vse, kar je sploh izgubiti mogoče – od dela, do obeh staršeh, stanovanje, kjer sem se dobro počutila. Po dolgih mesecih maltretiranja me je zapustil tudi partner. V pol leta sem se petkrat selila, iz ene podnajemniške luknje v drugo, kaj vse sem doživljala, nima smisla pisati. No, če k temu prištejem še ne ravno rožnato materialno situacijo, je slika popolna.

V vsem tem času sem doživela dva kolapsa, vendar sem se vedno nekako pobrala sama. Zdaj pa imam občutek, da bom sama težko izplavala iz tega, ker se je nabralo preprosto preveč.

Da se razumemo: še vedno sem popolnoma prisebna, poskušam reševati vse nesrešene zadeve, ki so ostale za mojim bivšim in starši, poskušam celo nekaj malega delati…

A potrebujem pomoč.

Trenutno sem namreč pri prijateljih, ker spet nimam stanovanja, težava pa je v tem, da je vse skupaj vplivalo na mojo notranjon stabilnost. Že nekaj let prej sem prenašala težave povezane z agorafobijo, strah pred samoto, vse skupaj sem z voljo inj pomočjo partnerja, brez zdravil, prenašala in počasi se je stanje popravilo.

Zdaj pa je situacija taka, da sem težko sama oziroma sem lahko sama, vendar nekje v bližini potrebujem varno osebo, ki jo lahko pokličem, če se ne počutim dobro. No, saj redko kličem, rabim le občutek, da je nekje nekdo.

V mojem rodnem mestu po smrti staršev razen redkih prijateljev, ki so mi počasi obrnili hrbet, ker niso zmogli prenašati mojih razmer, nimam več skoraj nikogar, v kraju, kjer živijo prijatelji, razen njih tudi ne.

Tu sem lahko še nekaj dni, saj ne glede na njihovo dobroto ne morem biti v njihovo breme,

In zdaj sledi moje vprašanje: potrebovala bi neke vrste azil, varno okolje, kjer bi lahko ostala nekaj časa, da se poberem iz tega stanja, kjer ne bi bila sama, da se lahko pomirim in sestavim moje življenje, ki se je popolnoma razsulo, kjer bi bila sicer deležna pomoči, ampak bi mi ostala osebna svoboda, in kjer ni zdravljenja z zdravili, ker po slabih izkušnjah z njimi ne želim več imeti opravka

Poznate kaj podobnega?

Hvala za vsak odgovor.

Če bi mi kdo rad napisal kaj osebno, lahko to stori na [email protected]-

Lep pozdrav, Mariella

Draga Mariella,

skozi težke preizkušnje te pelje življenje. Dobro je, da znaš poiskati pomoč ter, da se zavedaš, da sama od sebe rešitev ne bo prišla, temveč je na tebi, da nekaj storiš.

Vsekakor ti svetujem, da se obrneš na eno izmed ozarinih pisarn za svetovanje in informiranje na pogovor, kjer boš s pomočjo strokovne delavke laho sestavila načrt kako iz stiske. Ena izmed možnih rešitev bi bila lahko tudi namestitev v stanovanjsko skupino, kjer je jemanje terapije tvoja svobodna izbira. Skratka pobrskaj na spletu po Ozarinih enotah in se oglasi na tebi najbližji. Tam sigurno ne boš osamljena, saj se dogajajo prav na vsaki enoti raznovrstne aktivnosti.

Verjemi v nov začetek. Stvari , ki so se ti dogodile ne moreš spremeniti. Lahko spremeniš prihodnost.
Pogumno in srečno naprej. sporoči nam kako ti gre.

Maja Kunčič

Obrni se na socialni center, če ti bodo tam lahko pomagali glede stanovanja in denarne pomoči, dobiš lahko tudi enkratno denarno pomoč. Glede psihe pa najbolje da greš do zdravnika, da ti predpiše antidepresive, da se boš lažje spopadla s situacijo, si poiskala službo itd. želim ti, da bi se ti čimprej uredilo.

Glede zdravil je dejansko tako, da imajo lahko vse stranske učinke, tudi Lekadol, če želite. Veliko pa pomeni, če imate ob tem dobrega zdravnika, ki vam pomaga iz stiske. Prvi je osebni zdravnik, ki vas usmeri naprej, tudi na strokovno pomoč, če ne zmorete več sami. Vedno imate pa izbiro – ali iti naprej, ali pa toniti. Vendar, tu ste na vrsti vi, ali boste šla ali ne!
V prvi fazi vsega, zdravila se lahko nadomestijo z drugimi zdravili, v kolikor puščajo stranske učinke. Vendar, to mora človek sam povedati zdravniku. Če mu ne, tudi sam ne bo vedel.

V drugi fazi, če vas je zapustil partner po dolgem maltretiranju in niste tega sama storila, je vsekakor bonus za vas!

V tretji fazi, če se počutite kot breme prijateljem, ki vas podpirajo in vam še vedno nudijo podporo, ne zavrzite, vendar se pogovorite, ker z odkirtim pogovorom boste tudi sama vedela, ali ste še vedno dobrodošla, dokler se ne poberete iz stiske.

V četrti fazi, odidite do specialista, psihiatra, dokler se ne poberete, ki vam lahko nudi tudi bolnišnično zdravljenje na podlagi napotnic, ki je lahko kot krajša hospitalizacija ali daljša, odvisno na vaše stanje, ki ga bo ugotovil.

V peti fazi, se odločate sama, ali ste pripravljena sodelovati z življenjem ali pa se mu odrekati. Kajti v življenju se je potrebno truditi in pri tem je soudeležen lastni trud.

Srečno.