O slabi vesti
Imam eno malo drugačno vprašanje. Pa upam, da se bo debata razvila v bolj psihološko-strokovno kot v moralno-obsojajočo smer.
Stvar pa je taka. Na kratko: Sem poročena in imam poročenega ljubimca. Oba imava nek povprečen zakon. Afera traja nekaj mesecev, oba sva tudi čustveno močno vpleta.
Oba se občasno srečujeva tudi s slabo vestjo napram najinima zakoncema. In tu nastopi tisti del, kjer me zanima vaše razmišljanje:
Moja slaba vest se oglasi, ko pridem domov od ljubimca, ko sem torej z možem. Ko sem z ljubimcem, niti ne pomislim na moža.
Nasprotno pa ljubimec pravi, da on doma nima kaj dosti slabe vesti, da se mu le-ta najbolj oglasi, ko se midva po seksu objemava, crkljava in pogovarjava.
Ta razlika mi je zelo zanimiva in zanima me, kako si tisti, ki se recimo za hobi ukvarjate s psihologijo, to razlagate.
Cec, tudi tvoje razmišljanje o tem me zanima.
Pa če se da, naj debata ostane bolj “lahkotna”.
Zakaj vragca pa ravno moje ? Aja, namočila si me :)) Pa sem hotel samo poklikati temo…
OK, če moram podati svoje mnenje, potem bi bilo govora o vprašanju sugerirane zavesti. Kje ali v katerem momentu se najdeš tukaj ? Gre za dva ločena momenta, toliko upam da se razumemo. Naj karikiram (seveda z resnično navedbo) recimo svoj odnos služba/zasebnost; namreč vsled zelo specifčne službe (oz. dela) se zame ta definitivno konča ko prestopim konec službe njen prag, torej je naprej le zasebnost. Eno z drugim ne mešam, oz. zunanjim vplivom ne dam kaj prida možnosti za to. Toliko o tem, mogoče se v tem najdeš sama, oz. razumeš poanto.
Če preobrnem vse skupaj v poanto tega foruma, potem je govora pri varanju v smislu igranja dveh vlog – tisto siceršnjo življensko skušaš furati naprej čimbolj naravno in vzporedno igraš neko drugo vlogo. Seveda je tukaj spekter dokaj velik, lahko bi napisal tudi da živiš neki vzporeden odnos glede na sam vzrok ali posledico varanja zelo različno. Glej, podalinej je toliko da je nemogoče ekvialentno doreči zadevo, osebno izhajam iz stališča da nikogar ne sodim glede na obleko, vse o njem mi je dokaj jasno, ko le odpre svoj kljunček….Pač – pa tri zvezdice naprej, bi se Cec izdal (pa nisem kak vedeževalec, drugače bi….bilo kdaj prej drugače).
Sem ti do sedaj sploh kaj odgovoril ? V bistvu bi rada mišljenje le okoli vajinih razlik, oz. občutij slabe vesti – že vidva sta si karakterno (menda) različna, potem še vsi drugi. Ali bi bilo kaj bolje. če bi bila občutja pri vama ista ? Ne, ker v nasprotnem primeru ne bi bilo niti te teme. Morda je odgovor tu ?!
LP
Cec
Zakaj tvoje mnenje? Ker ga cenim. Ker se mi zdi, da imaš širino in globino in da poveš veliko modrega 🙂
Mislim, da približno razumem tvojo poanto. Gre za to, kje se vzporedna svetova srečujeta oz. v konkretnem primeru, kje se “tepeta”. Tam nastopi slaba vest. Nekateri lažje ali dlje ohranjajo ta dva svetova ločena, nekateri težje, tretji nikakor. In vsakdo ima verjetno različne “sprožilce”, ki v njem povzročijo vdor enega sveta v drugega.
Če bi poznal njegov psihološki profil, bi bil odgovor na dlani – bom vzel tvoje razmišljanje kot iztočnico; če bi bilo tako, potem je vloga avtorice v tem odnosu zelo jalova. In če bi mu zastavila tako vprašanje ter dobila pozitiven odgovor, kaj bi ? Pobrala šila in kopita… Ali pa tudi ne, samo ugibam(o) lahko.
Eto, tudi meni je padlo na pamet isto kot Ločevalki.
Direktno po aktu, ko bi želela tak stik s tistim ki ga imam v sebi zelo zelo rada in do kogar čutim pravo bljižino. Po aktu ne, če bi bila tisti moment z osebo, s katero se počutim popolnoma srečno in harmonično.
Doma pa, če bi gledala svojega, ki bi se trudil zame in mi omogočal dober lajf. Doma ne bi slabe vesti, če bi gledala nekoga, ki se do mene grdo obnaša in me ignorira.
Ženske vsako ljubezensko dejanje, odnos doživljamo kompleksno tako erotično kot čustveno.
Moški znajo to bolj porazdeliti. Predvsem svoj penis pogosto darujejo brez slabe vesti, pri čustvih pa bolj ali manj vedno občutijo krivdo, ker tega dela ne obvladujejo prav dobro.
Si se vprašala zakaj slaba vest? Iz tvojega prispevka je razbrati, da si se za prevaro odločila, ne glede na vest in vsaj slutim, je tudi nimaš namena prekiniti.
Slaba vest v aferi je ključni dejavnik, ki “grešnika” izdaja zaradi neobičajnega vedenja. Poskusi si odgovoriti na vprašanje: za kaj vse je prikrajšan tvoj mož. Če si odgovoriš, da mu nisi nič odvzela, poskusi odmisliti tudi slabo vest.
No, saj ne rečem, da me slaba vest ravno ubija, to ne, se pa oglaša, seveda.
Česa je moj mož prikrajšan? V bistvu ničesar. Zaradi ljubimca sem nasplošno bolje razpoložena, zaradi slabe vesti se do moža vedem lepše. Resnično lahko rečem, da odkar imam ljubimca, je najin odnos z možem veliko boljši. Manj slabe volje, manj zadirčnosti, več pozornosti, boljši seks.
Je pa seveda prikrajšan resnice.
Se mi zdi, da določen del slabe vesti pač pride v paketu z varanjem. To jemljem kot nujno zlo. Ampak dobro vem, zakaj sem se spustila v prevaro, tako da sama s sabo sem se pomirila.
Mož pa ne sluti ničesar, preprosto ni tak tip, da bi se sploh ukvarjal s sumničenji in ljubosumjem, sploh pa je itak preveč zaposlen s svojo službo.
Česa je moj mož prikrajšan? V bistvu ničesar. Zaradi ljubimca sem nasplošno bolje razpoložena, zaradi slabe vesti se do moža vedem lepše. Resnično lahko rečem, da odkar imam ljubimca, je najin odnos z možem veliko boljši. Manj slabe volje, manj zadirčnosti, več pozornosti, boljši seks.
Samo majhno opozorilo! To je isto kot bi poslušala sebe pred par leti ko je bila zveza z ljubimcem še frišna. Zdaj tega ne bi mogla več reči. Afera me je čustveno že precej utrudila, nekako ne zberem moči, da bi prekinila, vem pa, da so zaradi “mojih težav” prikrajšani tako mož in otroci. Upam, da se mi bo kmalu uspelo zvleči ven. Tebi pa želim vse dobro.
Za “enako pri meni“
Najina afera traja že kake tri leta in pol. Na začetku sem vse skupaj vzela kot dogodivščino in je bilo res tako kot pravi micka*. Tudi doma je vse štimalo. Bila sem zaljubljena in sem uživala v tistem kar sem “dobila”. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi zapustila moža in tudi ljubimec ne (sva se o tem na začetku lepo pogovorila) in vse teče bolj ali manj kot sva si zamislila. Sem pa spoznala, da čustva ubirajo svojo pot in že nekaj časa (kar dolgo, kaki 2 leti) čutim,da bi rabila več. Hotela bi celega človeka, čeprav po drugi strani tega nočem. In to nasprotje (vsaj mislim tako) mi jemlje največ energije. Neko iskanje “idealne” rešitve, ki ne obstaja. Tisto kar pogrešam pri možu nisem našla tudi ne pri ljubimcu.
Še ti kaj napiši, kaj se ti dogaja?
Lep pozdrav!
Tessa
Morda bi za voljo sebe in svojega notranjega ravnovesja razmislila, da zgodbo z ljubimcem končaš. Če ne prinaša “koristi”, lepih občutkov in vsega kar paše zraven… zakaj potem nadaljevati?
Ja, to je zdaj moj cilj. No že nekaj časa. Zato sem napisala, da upam, da se bom kmalu zvlekla ven. Saj so še vedno “koristi”, in nori občutki….z druge strani pa bolečina. Mogoče moram počakati, da tisti drugi del prevlada.
Zadnjič sem bila že 1000%, da zaključim, vse scenarje v glavi… potem pa, ko bi bilo treba to speljati….čisti šok. Kar neka druga oseba je iz mene govorila:….”vse ok, super….se vidiva”. Ko sem zaključila s pogovorom, sem se šele zavedla kaj se je zgodilo in še zdaj ne morem čisto verjet. Nisem še doživela česa podobnega. Zgleda, da sem, vsaj na tem področju, en hud “slabič” in bom morala nek drug scenarij najt. Zaenkrat se še noben ni obnesel.