Spoznavanje moških po 40
Pozdravljeni,
pišem vam, ker bi rada slišala še vaša mnenja.
Stara sem 40 let, po desetlet trajajoči vezi sem že nekaj let samska.
Partnerja sem si iskala že preko interneta – a zaman…odločila sem se,
da nikoli več ne poizkusim preko neta.
Nedavno mi je sodelavka rekla, da pozna moškega mojih let, ki bi bil ta pravi zame,
dala mu je mojo telefonsko številko in še isti dan me je poklical, naslednji dan
sva se dobila na pijači. Klepetala sva več kot tri ure, moški mi je bil všeč
– komunikativen, vesel, podobnih nazorov, razgledan itd. in jaz sem mislila,
da sem tudi jaz njemu všeč, če preživi toliko časa z mano.
Ko sva se poslovila sem mu rekla, da si želim, da se še kdaj srečava, rekel je,
da imam njegovo telefonsko številko in da lahko pokličem. Po enem tednu sem
ga poklicala in povabila v gledališče, rekel je, da ima obveznosti in da ne more,
da pa gre v soboto v hribe, če grem z njim. Povabilo sem z veseljem sprejela in
rekel je da je dogovorjeno in da se slišiva. Tako sem se veselila sobote, vendar
o njem ne duha ne sluha več – ni se več javil.
ok razumem mu pač nisem bila všeč ni problema…pač reče imam obveznosti ne
morem (če hoče biti fin in noče biti direkten) to sem sprejela in ko sem se že hotela
posloviti po telefonu “ej te povabim v hribe v soboto, uredi da boš imela fraj”.
Dva tedna sem se veselila tega druženja potem pa izgine.
Že pred leti se mi je podobno zgodilo, predstavljena sem bila enemu moškemu s katerim sva se cel večer lepo pogovarjala na koncu me prosi za telefonsko številko, zmeniva se,
da greva naslednji dan v kino, ob dogovorjeni uri ga čakam pa se nikoli več ne prikaže, kaj šele, da bi sporočil, da ga ne bo.
Ker je bila sodelavka tista, ki mi ga je predstavila se je zadnje čase izogibam, ker vem, da mi je želela zgolj dobro in ker bi me takoj začela spraševati kako je kaj šlo ( ta moški je namreč njen najboljši prijatelj)…povedala sem ji, da greva skupaj v hribe…zdaj ji pa nočem reči, da se ni več javil, ker ima lepo mnenje o njem in ga zelo ceni.
Če me tipo ne bi povabil v hribe bi pač sodelavki rekla, hvala, da si mi ga predstavila, vendar nisva na podobni valovni dolžini, da bi se še kdaj družila.
Kako bi si vi razložili tako ravnanje?
Pa sej je napisala, da moških prek neta noče več spoznavat… joj, pa ta funkcionalna nepismenost…
Drgač se strinjam s cecom… Zakaj se izogibati sodelavki? Če te vpraša, ji pač poveš. Sej nisi bila ti tista, ki bi dala obljubo in ga povabila, potem pa ne mu ne ba od tebe. Še razumem, če bi ga ti tko skenslala, da se potem skriješ pred njo 🙂 Tak pa ne… pa naj prijatelj gor al dol… Jst vrjetno ne bi niti čakala, da me vpraša, bi ji kar sama povedala in to nič olepšano 🙂
Sploh pa: le zakaj bi bila dolžna sodelavki razlagat kaj se dogaja? Zahvališ se ji za pomoč, mogoče gresta na pijačo, poveš da sta se srečala in da za zdaj ni nič novega.. In to je to .Če ima vsaj malo socialne inteligence ji bo to zadostovalo (in mislim da jo ima)
Glede moških pa: bo potrebno še malce vaje :)..Da boš med tistim, kar je povedano lažje razumela tisto, kar ni bilo povedano.
Hahaha, ja tisto z mailom je dobra ;)))
Glede sodelavke se strinjam, nimaš nič z njo, kvečjemu se lahko pri njej malo pozanimaš, raje med vrsticami, če je njen najboljši prijatelj (alooo, kakšen prijatelj to…in zakaj onedva pol nista skupaj…- sem že skeptična).
Zakaj pa ga kar ne pokličeš in vprašaš, beseda ni konj, če se mi zgodi kaj takšnega, bi sama poklicala in hotela slišat kaj se dogaja.
In še glede srečanj, naslednjič manj čvekat in bolj kazat ženske čare in zapeljive poglede. To dede itak na začetku najbolj pritegne, sicer ne poceni, ampak tak namignit tu in tam, da ostanejo vroči. Pri meni je vedno uspevalo, so me klicarli kot zmešani, ker so mislili “naslednjič pa bo” in sem se igrala z njimi, dokler je bilo meni… Ko mi ni bilo več, sem rekla da ne pašemo skupaj. Ker slinavcev itak ne maram;)))). Kateri pa je znal ohranit dostojanstvo in ni cvilil od potrebnosti, pa sem se ga prijela sama….za določen čas. (za nedoločen čas ni bil še nihče, za enkrat).
Borg imaš prav…očitno bom rabila še veliko vaje, da bom med tistim, kar je povedano lažje razumela tisto, kar ni bilo povedano. 🙂
Ma ni problem v tem, če mi tipo reče imam obveznosti, ne morem – razumem mu pač ni, mu nisem všeč – ampak zakaj potem še vabi naprej? Da se zasigure v primeru, če ne bo imel družbe. Ali hoče izpasti kot dober, tak ki se usmili samske ženske in ji še daje neko upanje?
Ali pa zgolj blebeta…ma sploh ljudje veliko govorimo in le malo stvari izpolnimo?
Iz mojih izkušenj ( to so zgolj moje izkušnje) z moškimi po 40 letu opažam, da so tipoti še kar pripravljeni iti na prvo pijačo potem pa jih kar zmanjka…a morda ni volje?
Pri srečevanju z moškimi imam podobne izkušnje.
Po prvem zmenku bi se jaz s kakšnim, ki mi je bolj simpatičen in sva se v pogovoru dobro ujela, še enkrat ali dvakrat srečala, da človeka malo boljše spoznam in da vidim, če kemija kaj dela. Meni na prvem srečanju zelo redko deluje kemija.
Moškim se pa to enostavno ne ljubi. Imam občutek, da vse, kar jih zanima, ugotovijo že na prvem srečanju, hehe. Marsikdo po francosko utihne. Meni je to neprijetno. Lahko bi napisal vsaj kak sms, da nisva kompatibilna in mi zaželel srečo pri nadaljnjem spoznavanju moških.
Punce prav imate.
SIcer je pa podobno pred 40 letom.
Če naredim kratko analizo iz svojih izkušenj; nekaj je tudi v volji in razpoloženju, nekaj resnice je v tem, da z izkušnjami lažje že ob prvem srečanju ugotoviš ev. osnovno kompatibilnost – pa tudi še kakšne druge obveznosti imamo.
Vendar pa je tako “izginotje” tudi dober pokazatelj človeške “riti”, ki ne pozna spoštovanja do sočloveka. Ni vam treba biti posebej žal, se vsaj niste bolj poglobljeno vezale in doživele podobnega hladnega tuša ob kakšni pomembnejši priložnosti.
Ampak… ali ne bi raje pokazale primerne doze samospoštovanja in tipa poklicale ter povprašale kaj (če sploh kaj) misli za naprej? Naj še kdaj računate nanj – ali ne?
Meni se zdi to čisto upravičen klic in bi imel takšno žensko – ki se ne pusti odpraviti z meglo – v čislih že zaradi njenega poštenega odnosa.
Sicer nisem moški,a očitno ,po tvojem,delujem kot moški:))))))))Namreč tudi jaz že takoj ugotovim/ocenim “kompatibilnost”,že prvih 15 min pove vse.
Kemija v pravem pomenu besede,po moje,deluje takoj,ali pa sploh ne.Prijateljstvo se pa oblikuje skozi daljše časovno obdobje.
Včasih po francosko utihnem,včasih povem…odvisno od situacije,človeka,itd…ni pravila.
Tip se bo javil takoj, če se na prvem srečanju narajca.
Pol pa ve kajlo :)))).
Takšno obnašanje še en znak, da je tipom itak samo do seksanja. Kaj se bodo oni menli…
Zato pa, kot je rok napisal, niti malo žalovanja niso vredni, kvečjemu bit srečne da ste se jih na tako eleganten način znebile.
Drugače pa je tudi pri meni tako kot pravi kklara.
Se strinjam, tudi meni za tipom, ki po francosko utihne, ni žal. Je zelo nazorno pokazal, kakšen človek je. Mi je pa neprijetno, ker je takih ljudi kar nekaj.
Po drugi strani bi mi bilo pa tudi zoprno, da bi se moški že na prvem zmenku ful narajcal in zaradi tega želel ponovnih srečanj, saj jaz ne iščem samo seksa in dobrega ljubimca, ampak partnerja. V odnosu morajo biti še druge stvari poleg kemije, tudi prijateljstvo, tudi zares začutiti sočloveka, kot bitje in osebo. Za kaj takega pa je potrebno veliko srečanj, mogoče preveč kemije to spoznavanje celo moti.
Včasih sem tudi sam mislil podobno, potem sem se pa nekajkrat fino nasadil… in ugotovil, da se tudi “kemija” med dvema lahko razvije počasi.
Osebnost da svoj pečat tudi v tem “kemičnem” delu in tudi fizična celota dostikrat pride do izraza šele kasneje, ko se človek otrese začetne nervoze spoznavanja.
No ja… to je bilo mojih 5 dkg pametovanja na to temo…
Včasih sem tudi sam mislil podobno, potem sem se pa nekajkrat fino nasadil… in ugotovil, da se tudi “kemija” med dvema lahko razvije počasi.
Osebnost da svoj pečat tudi v tem “kemičnem” delu in tudi fizična celota dostikrat pride do izraza šele kasneje, ko se človek otrese začetne nervoze spoznavanja.
No ja… to je bilo mojih 5 dkg pametovanja na to temo…[/quote]
Rok-1,to o čemer pišeš je že simpatija ali celo zaljubljenost,ki prerašča v ljubezen.Kemija pa je strast,kompatibilnost ki se čuti,vonja,tipa….ob prvem stiku,pogovoru,srečanju.
Ma ne bi se strinjala, da so vsi, ki sem jih srečala želeli zgolj seks, bolj gre za moške, ki imajo tako zapolnjeno svoje socialno življenje, imajo starše, ukvarjajo se s športom, partnerko bi sicer še imeli ampak mora pa biti res nekaj posebnega. Pač nisem nekaj posebnega, kar bi si vsak moški želel…face it. Navsezadnje zakaj bi še imeli partnerko, saj jim gre lepo…
Sprva sem iskala fanta preko neta in sem obupala, potem sem začela iskati v reali misleč, da so tukaj kaj drugačni moški in prišla do zaključka, da je vseeno, kje iščeš, kajti po 40 letu moški itak nimajo kakšne velike želje po partnerstvu, pa še izredno visoke zahteve imajo (vsaj tisti, ki sem jih jaz srečala so bili povprečni in zato ne vem od kod jim tako visoke zahteve).
“Kakršne so naše želje, takšna je naša volja. Kakršna je naša volja, takšna so naša dejanja.”