stara sem malo čez 30, v resnem razmerju, 2 otroka,….in imam travme iz otroštva, ki jih bo treba predelat, ker ne funkcioniram več, kot naj bi.oba s partnerjem zelo trpiva. ne znam mu vračat ljubezni, ne morem….zelo mi je hudo, posebej zato ker vem kje je problem, pa ne znam naprej…
najbrž ste že slišali za to, kakšne so posledice, kadar otrok doma ni sprejet, kadar mu mama ne zna dat prave ljubezni, kadar se mu godi krivica, ker mora bit tak in tak, zato da očim ne bo jezen, pa da se mami ne bo zmešalo, in še in še…….skratka too much. vse skupaj sem potlačila globoko vase. hudo je, dobivam napade tesnobe, predvsem zvečer in zjutraj, čez dan je nekako ok.

izkušnje in pomoč prosim.

Spoštovana,

zelo dobro poznam ta problem in verjamem, da ti je hudo, saj težko delamo proti sebi.
Stvar je v tem, da tudi, ko vemo od kod izvira težava, še vedno nekje v podzavesti verjamemo, da je tako prav.
Pišeš, da ne funkcioniraš več, kot bi naj….tepejo se tvoje želje in prepričanja iz otroštva.
Kar povzroča nemir in ti jemlje veliko energije. Prepričanj iz otroštva ne bo možno kar izbrisati. Pravzaprav bodo vedno v tebi. Kar lahko spremeniš, je to, da spremeniš svoj odnos in pogled na te travme. Ne se boriti proti njim in jih obsojati, ampak jih sprejmi. Sprejmi jih kot svojo preteklost, ki je pač bila, kakršna je pač bila. S tem boš v sebi ustvarila mir in neko stabilnost, da boš lahko funkcionirala.
Ko boš začela razumevati sebe in svoje obnašanje, ko boš lahko v svojem obnašanju prepoznala skupne značilnosti z vzgojo tvojih staršev, potem se boš lahko zavestno ustavila ali spomnila, kam te lahko določena dejanja pripeljejo oziroma kakšne posledice lahko imajo.
To je proces učenja in spoznavanja sebe. Seveda ne boš mogla neke navade spremeniti v enem dnevu. Če boš vztrajna pa se da marsikaj narediti.
Glede vračanja ljubezni…vsi znamo vračati ljubezen. Seveda pod določenimi pogoji. In sigurno tudi ti svojemu partnerju postavljaš neke pogoje oz. neka pričakovanja. Premisli kakšna…Seveda je možno, da so pričakovanja takšna, ki jih partner ni sposoben uresničiti.
Vse misli so v tebi. Prisluhni jim in poskušaj razumeti, kakšne posledice ti povzročajo. Zato pa je potrebno sprejeti svoj del otroštva. Kjer je obsojanje, tam ni razumevanja. Ko boš razumela svoje starše in vzgojo, potem boš tudi sebe.

Robi.

Draga “rabim*nasvet”!

Najprej naj se ti opravičim za ne takojšnji odgovor, a zdaj, ko je prišel september, imam-o za razliko od poletja kup dela, ki ne dopušča vsega prav hitro!

Potem pa bi ti rekla takole: Ja, vsak od nas je v življenje tukaj in zdaj prinesel s seboj “ruzak” iz preteklosti. Vsak od nas ima nekaj notri, eni več, eni manj. Kar se družine tiče, NI PRAVIL-kot za nobeno stvar ni pravil, kot sem ugotovila. Namreč, so ljudje, ki so imeli zelo ljubeče starše, pa so kot ljudje čisto nemogoči. So ljudje, ki so imeli doma alkoholizem, so bili tepeni, so živeli brez enega ali obeh staršev itd.itd., pa so krasni krasni krasni. Dejstvo je, da do neke točke lahko “krivimo” starše za svoje moteče zadeve. Ampak-od neke točke naprej pa smo samo mi odgovorni za svoj “program”. Lahko ga konstruktivno popravimo ali pa še dodatno destruktivno pokvarimo.

Kar pomeni, da si lahko najprej poskusiš pomagati sama-z notranjimi monologi, s pogovori z osebami, ki jim zaupaš, z branjem ustrezne literature… Če vse to ne pomaga, je priporočljivo, da se obrneš po pomoč na kakšnega dobrega strokovnjaka. Lahko ti pomaga individualno ali pa v okviru skupine. Možnosti za pomoč je NESKONČNO!!! Vse premalo se zavedamo, da smo mi sami gospodarji svoje usode. Zelo pomembne so naše misli. Zelo pomembne so naše besede. Zelo pomembna so naša dejanja. Vse tri stvari naj bi bile čim bolj usklajene.

Draga ti, lahko napišem še cel roman, a predlagam, da si poskusiš pomagati čim bolj konkretno-da bo pomoč boljša, hitrejša in bolj učinkovita. Morda bi bilo na mestu, da malo pobrskaš po starih sporočilih, ko sva s sodelavko že marsikaj napisali v odgovorih na najbolj različna vprašanja. Tam je tudi kar nekaj imen in številk ljudi, ki so znani kot dobri strokovnjaki. Pa še kdo od drugih Forumovcev bo, upam, kaj napisal-da boš lažje šla po svoji poti naprej.

Srečno!

Maja

Maja, hvala.

ampak kam naj z bolečino, ki me razjeda. Tišči v prsih, hudo je.

Moram povedat da sem že dogovorjena z psihologinjo, žal komaj čez en mesec. Osebna zdravnica mi je predpisala antidepresive Foddis.

Draga “rabim*nasvet”!

Kaj pa, če pokličeš zelo dobro zdravnico in homeopatinjo, DR. ANO KRUŠIČ KAPLJO na: 031/369-409 (od PON do PET, od 7ih do 8ih zjutraj in od treh do štirih popoldne) in jo vprašaš, če ti lahko ona kaj pomaga oz. če ve za koga drugega, ki bi imel prej čas zate?

Verjamem, da je hudo, ko začne nezavedno udarjati na plan in zahteva svoje! Vendar-čarobne palčke ni kot tudi ni instant rešitev, ki bi te čez noč odrešile. Tudi, če prideš takoj k nekomu na vrsto, te vseeno-pa te nočem strašiti, čaka kar dolga pot do boljšega počutja. Kar se je dolga leta nabiralo, tudi ne bo kar tako izginilo.

Če ti bo lažje, se lahko večkrat oglasiš na Forumu in se da sproti marsikaj “narediti”. Izkušnje imam, da bolj, kot ozaveščamo, bolj bolečine popuščajo.

Mislim nate!

Maja

hvala maja, res se bom večkrat izkašljala ne tem forumu, ker mi je potem lažje.

včeraj sem začela brat knjigo Strupeni starši, prebrala do polovice, zgrožena sem nad tem, koliko bolečine starši povzročijo svojim otrokom in v koliko stvareh sem prepoznala situacije v katerih sem bila sama. preveč, preveč in joj, kako boli, tišči v prsih, nevem, a sem razočarana nad sabo, ker sem si toliko časa zatiskala oči pred resnico, da sem bila nemalokrat zlorabljena, tako fizično kot čustveno, tudi spolno od očima, ki me je včasih malo “pošlatal” po prsih in zadnjici, mama pa je samo gledala in zavila z očmi “pa dej kaj jo nonstop šlataš”, zmerjala sta me da sem kurba, ko me je mama enkrat iz družbe prijateljev in prijateljic, zvlekla, da naj grem domov, mi naredila sramoto, očim pa me je doma premlatil, tepel po glavi, mi skoraj zlomil nos, mama pa nič, sej ni nič hudga a ne, mi je rekla. joj koliko takih situacij je še blo, lahko bi napisala roman. boli tudi to, da mi ni nikoli dovolila stikov z mojim pravim očetom, prikazala ga je v najslabši luči, čeprav me je on želel videt, to sta mi povedali tudi teta in babica.

skratka, ne razumem, kako lahko starši povzročijo toliko gorja svojim otrokom. ne čudim se, da je na svetu toliko nasilja, depresij in ostalih psihično motenih ljudi. razočarana sem nad mnenjem nekaterih, da pač starši drugače niso znali in da jih je treba razumet. NE, JAZ TEGA NE RAZUMEM, KER SLABŠE KOT TO ZAME NE OBSTAJA, KER SO RANE PREGLOBOKE, FIZIČNE OZDRAVLJENE, ČUSTVENE PA NE IN KER ZELO BOLI.

Draga “rabim*nasvet”!

Pretresena sem nad tem, o čemer pišeš!!! Ja, starši so lahko naši najhujši sovražniki, ki nas zlorabijo na 1001 način. Prav nič “fino” ni to, kar si doživela, ampak, kot sem rekla-postati moraš gospodarica svoje usode in sprazniti “ruzak” vseh stvari, ki te ovirajo, da bi zdravo, srečno in zadovoljno živela. Z dobro terapijo in še čim si lahko zelo p-olepšaš življenje in morda pomagaš kdaj še drugim, ki so šli ali pa še bodo šli čez podobne zadeve.

Toliko zdaj na hitro, ker moram počasi na teren, se pa še bereva, OK?!

Maja

lažje mi je, ko se takole “spucam”, potem se mi zdi da tudi razmišljam lažje, imam več energije. nekje v meni je še vedno strah, ampak ga moram premagat. na forumu “čustvena inteligenca” pišem na isto temo, in eno od mnenj me je zbodlo, zakaj nisem nasilja prijavila. Ja, danes mi je žal zato, ampak prepozno. takrat me je bilo preveč strah, saj je mama vedno trpela, če sem bila “kao poredna”, če sem izrazila svoje mnenje ali oporekala. Problemov nismo reševali nikoli, ker se jih ni smelo izpostavljat. Očim bi se lahko ob tem preveč razburil in se ga napil, mama pa bi spet trpela in ne bi imela svojega miru. kako egoistično, danes to spoznavam, pri svojih 32 letih.

strah me še vedno spremlja, kot, da mi mati diha za vrat. ne vem kako bom to rešila z njima, najraje ju ne bi nikoli več videla.

Ker imam tudi lastne izkušnje glede nasilja, bi rad razložil še svoje izkušnje in poglede na tovrstne težave.

Večkrqat sem se spraševal, zakaj te težave z bolečinami privrejo na plan, največkrat takrat, ko odrstemo, ko si ustvarimo družino….Travme in bolečnie so bile vedno v meni, že od nastanka, pa vendar , kot ,da so nekako spale v meni.
Šele sedaj sem začel razumevati, da pravzaprav same travme in nasilje, ki so ga povzročili starši, niso vzrok za trpljenje v odrasli dobi.
Saj zdaj staršev prazaprav ni več. Ni jih več, da bi mi povzročali bolečino…zakaj potem trpim ? Zakaj boli ?
Trpimo zato, ker se sami obsojamo. Obsojamo sebe..kuhamo zamere…in vse to je, kot neka avtoimunska bolezen, ki uniči lastno telo. Z obsojanjem napadamo sebe, obsojamo sebe, Saj so vsi ti spomini, pa naj bodo takšni ali drugačni, del nas. Brezpogojno smo jih sprejeli, kot otroci..sprejeli smo ji kot realnost, je del nas…Zato s tem obsojanjem in sovraštvom uničujemo sebe. Radi bi, da teh spominov ne bi bilo..vendar so tu, v nas.
Če bi bil vzrok bolečine v obnašanju staršev, potem bi vedno čutili bolečino. Vendar je ta bolečina minila. Bolečino si sedaj, ko smo odrasli, povzročamo sami. In tega se je treba zavedati. Vzrok sedaj ni več nekje zunaj, ampak v nas.
In zakaj boli ?
Ker šele sedaj, ko smo odrasli, s svojim načinom življenja prikličemo vzorce obnašanja lastnih staršev. Ti nas silijo, da bi bili isti, vendar, ker je s tem povezana bolečina, tega nočemo početi, zato začnemo obsojati, potlačiti, imeti mir pred tem in živeti na drugačen način.
Ker tega nočemo sprejeti, kot del otroštva, z obsojanjem ustvarjamo borbo. In borba jemlje energijo, naša zavest je usmerjena v to borbo, zato se ne moremo koncentrirati na ta trenutek. Sprejeti, ne pomeni odobravati.
V tej borbi ni zmagovalca. Zato jo je treba končati.
In konča jo lahko le tisti, ki jo je začel..to sem jaz. Jaz, s svojim načinom razmišljanja, z obsojanjem, zamero, sovraštvom….vse to mi povzroča bolečino in me uničuje……Zato, če hočem živeti, moram iti naprej….V sebi ustvariti ljubezen in mir.
Samo ljubezen ozdravlja rane. Predvsem pa čustvene rane.

Želim vam čimveč ljubezni.

Robi.

v meni je toliko strahu, da se mi včasih zazdi, da bom omedlela. in ja vem, ta k…. strah me ovira pri vsem v življenju.

Sem razmišljal, kdaj se v meni pojavi tako močan strah…..

Opazil sem, da je to vedno, ko zunanje okoliščine, spominjajo na tiste iz otroštva. Torej na tiste spomine iz otroštva, ko sem čutil strah ali ogroženost.
Seveda so okoliščine, ko imamo lastno družino, idealne za to, da v nas prikličejo travme, ki smo jih doživljali.
Strah je le nagonski odziv, da se telo pripravi na neko kočljivo situacijo, od katere seveda želi pobegniti.
Ker pa je ta situacija povezana s spominom ,seveda od sebe ne moremo pobegniti.
To je torej, kot sem omenil, borba proti samemu sebi.

Kako si pomagati….
Če že imamo družino, jo pač imamo, to je dejstvo.
Lahko ugotovimo, katera določena situacija v nas prebudi največ strahu. Potem se trudimo tej situaciji izogibati…ali pa, da nam pomaga partner.
Lahko spremenimo pogled na spomine in travme….
Kontroliramo svoje misli, da nam ne begajo v preteklost….Da živimo tukaj in zdaj….
Da nas partner večkrat objame in nam pove, da nas ima rad….
Pa mogoče še kaj….

Robi.

baje pomaga, če starše soočiš s težavo. seveda to ne pomeni, da jim odpustiš niti ne pričakuješ, da se bodo spremenili, ampak da jih enostavno soočiš s tem kaj so ti povzročili, ne glede na posledice za njih. v bistvu je potrebno vso jezo strest nanje, direkt. nevem če bom zmogla to nardit….

Se strinjam.
To tudi pomaga.

Verjamem pa, da je težko, zaradi psihične obremenitve in zaradi tega, ker so pač starši.
Pa upaš lahko ,da bodo priznali svojo krivdo in se zavedeli, da so ti povzročali bolečne.

Veliko sreče.

Robi.

kaj se mi je včeraj zgodilo…..kliče me sestra, da zakaj mame ne pokličem, pa kaj mi je zadnje čase, zakaj sem tako uperjena proti njej, pa da naj se normalno pogovorim z njo….vendar v meni je toliko jeze…., torej povedala sem sestri, da nočem da se midve zdej zaradi tega skregave, ampak da mam težave zaradi stvari, ki so se mi dogajale v otroštvu, da sem postala zaradi staršev čustvena razvalina, da moram to rešit in da mi ni všeč mamino manipuliranje, da non stop njo(sestro) in brata nadleguje naj me kličeta, samo da potipata če je vse ok, da bo ona (mama) mirna. halo. potem sve pač s sestro prekinile, ker pravi, da ona itak ne ve zakaj se gre, da to ni noben odnos iz moje strani….večkrat sem ji rekla, da ona ni nič kriva in da hvalabogu ni doživela kar sem jaz. najbrž je normalno, da ne razume tega, na koncu je jokala in se poslovila.
srce mi je razbijalo kot noro, strah me je,….

….danes zjutraj sem vsem trem (mami, sestri in bratu) poslala sms, naj me ne vznemirjajo, ker imam zaradi svojega otroštva resne težave, da moram ostat močna zase in otroke, da mi partner stoji ob strani, da naj to spoštujejo.

Draga “rabim*nasvet”!

Se opravičujem, ker ti že kar nekaj časa nisem nič napisala, vendar preprosto ne utegnem odgovarjati sproti, ker so nas zasuli z delom.

OK. Ja, veliko je vsega, o čemer si pisala, skupni imenovalec vsega pa sta STARŠA. Po glavi mi gre: Starši…, naši tako zelo opevani starši… Ki najbrž vsi mislijo, da delajo prav oz. se trudijo po svojih najboljših močeh. Izpade potem tako, da nekateri otroci doživijo samo to, da jih morda starši kdaj res zelo naderejo, nekateri pa gredo skozi pravi pekel: jih tepejo, jih spolno zlorabljajo, jih psihično in čustveno izsiljujejo… Ni, da ni, kot se reče po domače.

Že od pamtiveka se krog vrti tako: Joj, kako je mami zoprna, joj, kako je oči zoprn… Najprej je to naše sporočilo-otrok staršu. Ko pa mi sami postanemo starši, oni točno isto sporočijo nam: Mami, kako si pa ti zoprna. Oči, kako si pa ti zoprn. Hm, zato me je zadelo, ko sem od svoje “učiteljice” slišala: STARŠE IMAMO TAKŠNE, KAKRŠNE SI ZASLUŽIMO!!! Kar pihala sem od jeze. Ona pa je vztrajala. Bolj, ko se nisem strinjala s tem, bolj je bila neomajna. Vsak si lahko to razlaga po svoje.

Bi pa rekla, da je morda na začetku procesa, ko si tako zelo ranjen, prav, da si poiščeš “ramo, na kateri se lahko zjokaš” oz. nekoga, ki te bo ojačal na to temo (morda kakšen izkustveni družinski terapevt). Takrat je res najbolje, da začasno pretrgaš vse stike s starši in tistimi, ki ti povzročajo največjo bolečino. Potem pa, ko se ti zacelijo rane, je dobro, da se vsake toliko vrneš k staršem in jih opazuješ, se z njimi pogovarjaš, jim kaj pomagaš… Vse zato, da vidiš, od kod si, komu si bolj podoben, mami ali očetu, kaj ti je pri katerem od njiju všeč in česa ne maraš. Potem pa sledi še nekaj, kar sem tudi zvedela od “učiteljice”:

1. Kritika je vedno res!
2. Kar te moti pri drugemu, je tvoja lastnost!
3. V neprijetni situaciji se znajdemo zaradi lastnih “žlehtnob”!

Draga ti, možnih odgovorov je nešteto, možnih rešitev je neskončno, možnih terapevtov tudi kar nekaj, POMEMBNA PA SI TI IN SAMO TI-kako boš pisala svojo življenjsko zgodbo…

Mislim nate!

Maja

Joj se opravičujem, sem prečitala na tistem forumu in mislila, da je Maja rekla, da starše takšne kot zaslužimo imamo… Zdaj sem komaj skapirala da je to nekdo nekoč nekomu rekel. Ja ja, no ja, takšni pametnjakoviči so vsepovsod in nam zabijajo občutek slabe vesti. Bolj si naiven in nesamozavesten, bolj te bodo takšne skropocalastega pomena besede zadele. Zato pa se moraš začet imeti rad sam takšen kot si in sledit svojim vzorcem.

že nekaj dni opažam, kot da partner zanalašč dreza vame s kakimi stvarmi, ki me prizadanejo. kot da noče razumet moje stiske, pa se malo stresa nad mano. v tem obdobju sem zelo občutljiva, nekako se ne znam postavit zase, potem pa se mi zdi, da se partnerju to fajn zdi, da je močnejši. to me zelo prizadane, potem sem jezna, žalostna, po eni strani se ga prav bojim.

Draga “rabim*nasvet”!

Poglej, kako je v naravi, ko se močnejše živali spravijo na šibkejše! Po domače rečeno je to BOJ ZA OBSTANEK oz. v vajinem primeru boj za prevlado. Nekje sem prebrala, da je to celo boj za energijo oz. drame, ki jih imamo med seboj. Navadno se skupaj najdeta žrtev in zastraševalec ter zadržani in zasliševalec, ki si potem drug drugemu na svoj način jemljejo in dajejo energijo.

Glede na to, kaj te muči, ti priporočam, da pokličeš na Center za socialno delo Ljubljana-Center: 01/475-0800 in rečeš za gospoda Jožeta PEKLAJA, ki je krasen izkustveni družinski terapevt. Povej mu, kaj te muči in prepričana sem, da ti lahko pomaga. Sama se ne boš mogla spraviti iz tega, v čemer si!!! In zakaj bi se konec koncev mučila sama, če ti lahko hitreje, bolje in učinkoviteje pomaga nekdo iz “foha”?! To je tako, kot bi se ti pokvaril avto in bi ga popravljala sama, namesto da bi ga peljala k mehaniku.

Držim pesti zate!

Maja

spet se malo oglašam…

za mano je 2. terapija, počutim se boljše, predvsem danes, imam pa vmes neka čudna obdobja, ko sem zelo žalostna, ljubosumna na partnerja, želim si njegove bližine, pa mu tega nekako ne znam na pravi način povedat. bojim se zavrnitve. počasi spoznavam tisto drugo plat krivice, ki mi je bila storjena s strani staršev, nič več ne zanikam, ampak prihaja vse ven iz mene.

zdi se mi kot da sem se v partnerja ponovno zaljubila, vsaj tako se počutim. pa teh občutkov že dolgo nisem imela. sedaj čutim neko moč, pa vendar se bojim, da ne bom prizadeta.

razmišljat sem začela tudi, če je možno, da bi moj očim otipaval mojo ta starejšo hčerko, ko je bila tam na počitnicah letošnje poletje. stara je sedaj toliko kot jaz takrat. bojim se tega. sicer sem ji tudi svojo situacijo lepo razložila, da bo vedela zakaj hodim na terapije. tudi vprašala sem jo, če se ji je slučajno kdaj kaj takega zgodilo. rekla je da ne, sem pa imela tak občutek, da je bil to tiste vrste NE, ko pač nočeš, da bi povzročil kakšno težavo s tem, ko poveš resnico.
A mislite, da bi mi hčerka tole zaupala?