pozdravljene
spet sem se malo oglasila tu na tem forumu, moram še enkrat povedati, da je super vedno namreč najdem tudi kaj za sebe in družino
rada bi vase mnenje ali spodbudo, no ne vem kaj, namerč z partnerjem si urejava stanovanje pri njegovih starših na podstrešju. Imava namreč malega malčka, ki bo star febr. 3 leta in imamo sedaj veliko krizo v eni sobi, kjer smo sedaj, in bi si rada čimprej uredila na vrhu. Brala sem poste spodaj, kako odsvetujete selitev k staršem. Mi sedaj bivamo se skupaj, kuham za vse še taščo in svata in sestro od partnerja in komaj čakam da gremo lahko gor. Zaenkrat bomo imeli skupen vhod, ker finančno ne znese, a v prihodnosti je tudi to začrtano. Zanima me tiste, ki živite tako pri staršhih, kako shajate, če slučajno je katera.
Moram povedati, da sva hotela iti v blok, a nama cenovno ne bi zneslo, pa tudi skoz v tistem bloku noter viset, nobenega vrta,nič, zato sva se odločila za to varianto. Res da me moti to vtikanje tašče in svaka, sploh pri tamalem, ampak dam jasno vedeti kaj mi ni všeč, da ne morem vsak dan spraševati taščo kako je bilo v službi…

Prosim za vase mnenje, vem da je bolj zmedeno napisano ampak vseeno

Na tak način smo živeli tudi mi… Imeli smo svojo sobo, kopalnico in Wc. Kuhinja pa… Skupna. Groza!! Nikoli nisem mogla kuhati takrat, ko bi meni in mojemu možu najbolj ustrezalo. Seveda je bilo logično, da sem kuhala še za njih, pa bi kar šlo, če ne bi imela njegova sestra non stop neke pripombe – zanjo je bilo vedno treba delati nekaj posebej. In mi je bilo tega dosti. Če ji paše naj je, če ne naj si skuha sama ali pa njena mama!!! In zato smo imeli kar probleme…

Smo se pa ravno pred enim mesecem preselili v stanovanje v Lj. seveda si skoz notri, nimaš svojega vrta itd. Toda mi gremo vsak dan ven na zrak – imamo v okolici kar lepa igrišča, kuhamo kadar nam paše in karkoli nam paše. Na obisk lahko pridejo prijatelji brez slabe vesti, da nas kdo grdo gleda. Gremo kamor hočemo in kadarkoli hočemo – nikomur nismo dolžni polagati računov… In še bi lahko naštevala…

Res plačujemo najemnino, pa sva se z možem oba odločila, da plačujemo – MIR. in tako je lažje. Denarja tako in tako ne bi imela, sedaj pač bolj paziva kam ga poženeva…

Ne mislimo pa tu ostati za vselej, Tudi midva imava želje o kaki mali hiški nekje v naravi, proč od Ljubljane…

LP

Pri nas taka varianta, kot jo opisuješ, deluje odlično. Živimo v hiši, vhod je skupen, v prvem nadstropju živijo moževi starši (stanovanje ima svoja vrata – kot v bloku), v drugem pa živimo mi.

Recept za uspeh je pa predvsem v treh stvareh:
1. Svoja vrata lahko zapremo.
2. Vse skupne stvari se dogovarjamo.
3. In predvsem: od vsega začetka sem postavila pravilo, da je spodaj spodaj, zgoraj pa zgoraj. Ni skupnega gospodinjstva, ni skupne kuhinje ali kopalnice, ni skupne ozimnice, nič. Vsak živi po svoje, na obisk se najavimo, nihče se v nikogar ne vtika. Razumemo se krasno.

Po mojem se boste imeli čisto super, če boste le na začetku dali jasno vedeti, da ste na svojem, da delate in živite po svoje, kuhate, kadar in kar vam paše itd. Bolje prva zamera kot zadnje, računi so pa le čisti.

Le pogumno!

Katarina

Pri nas deluje odlično. Je pa res, da smo že takoj na začetku začrtali meje in ne hodimo drug drugemu v zelje.

Aja, sem še nekaj pozabila. Nisem vedno kuhala jaz. Pravzaprav je več kuhala tašča. Ravno zato, ker so se v moje kuhanje non stop vtikali – midva sva ogromno jedla zunaj, pa pri moji sestri…

In ni mi bilo všeč tudi to – ko je kuhala tašča je vedno, oz. zadnje čase takrat, ko ji je pasalo, kuhala še za nas. In to kljub temu, da sva z možem takoj rekla, da za naju naj ne kuha – bova že sama poskrbela zase. In se je velikokrat zgodilo, da nisva bila doma, ko je bilo kosilo, da sva prej že jedla zunaj ali pa, da enostavno nisva bila lačna. In vedno je bilo vse narobe. Očitala je itak vedno, da mora non stop kuhat, pa hrano kupovat itd. In mi je šlo to full na jetra, saj sva ji vendar velikokrat rekla, da bova midva poskrbela sama dva zase!

Pa nam ni zneslo – skupna kuhinja je sploh nekaj najslabšega… Če le imata možnosti, si uredita tudi svojo kuhinjo – mi teh možnosti nismo imeli, oz. jih niso hoteli imeti…

Mi živimo v masardi v hiši mojih staršev in se super obnese. Vendar imamo stanovanja strogo ločena. Imamo sicer skupni vhod in stopnišče, to pa je tudi vse. Že v začetku smo bili vsi proti, da bi imeli skupno gospodinjstvo, ker sva obe z mami vedeli, da bo šlo tako veliko lažje. Trkam, ampak v treh letih ni prišlo še niti do enega nesporazuma. Stroške ogrevanja, vode, komunale… delimo na pol, telefon imamo vsak svoj, če pa je potrebno kakšno stvar pri hiši urediti, se pa pomenimo in tudi stroške delimo. Najbolj mi je pa pomembno to, da imamo kljub temu, da smo v isti hiši, svoj mir. Moja starša se ne vtikata v naše življenje, mi pa ne v njunega. Kakšna kava je že skupna, sicer pa nimam navade, da bi letala s piskri v spodnje nadstropje, ali pa da bi odnesla tamalidve dol samo zato, da bom imela mir (tudi take primere poznam). Jaz mislim, da življenje v skupni hiši vendarle ni čisto črno-belo, da se čisto luštno voziti skupaj, samo v začetku so potrebni dogovori, pa malo strpnosti z obeh strani (ta je pa sigurno potrebna tudi v bloku).

Tudi pri nas imamo življenje v skupni hiši s taščo in tastom. Imamo pa vsak ločeno stanovanje s skupnim vhodom. Najbolj pomembno se mi zdi, da imate ločeno kuhinjo. Pri nas se kar obnese. Urejeno imamo podobno kot pri ja-ni.
Da se, sama pa najbolj veš, kakšni ljudje so in kje imaš pluse in minuse.
LP

Jaz sem potrebovala kakšno leto oz. odhod v službo, da je takšno razmerje začelo funkcionirati. In sedaj gre, moram kar potrkati. Živimo nad moževimi starši. Fajn je predvsem to, da si delimo fiksne stroške, da je varstvo vedno pri roki, da ni treba v trgovino, če ti zmanjka ščepec soli. V kleti imamo ločeno shrambo in zmrzovalne skrinje. Vsak ima svojo kopalnico in kuhinjo. V bistvu sta stanovanji ločeni, problem je le v tem, da mi vstopamo skozi njihov prehod, pa bomo tudi to sčasoma zrihtali, ko bo denarček nakapal. Saj nekaj ga je že prihranjenega, pa se je pokazala nova skupna investicija in bomo znova združili moči.

Predvsem je point v tem, da je treba na začetku postaviti meje in se zavzeti zase. Ne zanikati svojih občutij in kuhati zamer v sebi. Potem enkrat samo eksplodiraš, nad drugimi ali pa v sebi.

Jaz sem se npr. navadila, da tašča vedno ponudi hčerki za jest, ko pridemo k njej na obisk ali pa ko gre dol sama na obisk, zato ji jaz ne dam jesti, če vem, da bo šla v kratkem dol.