Rejništvo
Že nekaj časa razmišljam o rejništvu.
Oba sva še mlada in imava 2 manjša otroka.
Zanima me v bistvu čim več informacij o rejništvu. Kako oddam vlogo?
Kje najdem vlogo?
Pogoje sem na internetu našla.
Upam, da se tole ne bo slišalo grdo, ker ni tako mišljeno. Vendar – ali lahko zavrneš sprejem otroka s PP?
Za to se ne bi odločila, ker menim, da bi bila v tem primeru moja dva otroka preveč prikrajšana, saj tak otrok potrebuje bistveno več časa.
Ali sam izbereš koliko otrok si pripravljen sprejeti? Ker več kot dveh absolutno ne bi sprejela. Ker menim, da prostorsko in časovno ne bi zneslo.
Koliko časa traja, da dobiš otroka in kako pogosto vloge zavrnejo? In zakaj-če kdo ve?
Pa še nekaj. Trenutno vem za družino, iz katere bodo šli verjetno vsi otroci v rejništvo. Nisem sorodnica. Rejniškega izpita še nimam. Ali lahko na CSD dam prošnjo za 2 izmed teh otrok in istočasno oddam prijavo za rejnico? Zelo dobro pa poznam sorodnico teh otrok. Če to kakorkoli vpliva. Drugače vem, da rejniki sami ne izbirajo otrok.
Imam res veliko željo pomagat. In zadost ljubezni še za 100 otrok.
Oglasi se na najbljižjem CSD, kjer oddaš vlogo in čakaš na usposabljanje, ki je vsako leto nekje konec leta.
Ni ti potrebno sprejeti otroka s PP, če veš, da tega ne zmoreč. Ni res, da nimaš besede pri sprejemu otroka in lahko poveš, če ti kakšnega ponudijo in tega ne želiš. Saj vendar ni enostavno nekoga sprejeti v svoj dom za 24 ur na dan, vsak dan…. Sama najboljše veš, koliko ti je kdo “pisan na kožo”.
Kaj se tiče otrok katerih sorodnico poznaš, pa takole: nisi napisala koliko jih je v tej družini, vendar bi ti vzela dva. To načeloma ni v korist otrok (rejništvo bi naj bilo namenjeno temu), v njihovo korist je, da ostanejo skupaj, v kolikor je to mogoče.
V praksi se sicer dogaja marsikaj….vendar tako bi naj bilo.
Še na vprašanje, kako pogosto vlogo zavrnejo: težko rečem, vendar lahko iz izkušenj povem, da jo zavraćajo na podlagi neke lastne zamere, kar kakšna socialna delavka se sama tako odloči in je niti ne pošlje nikamor.
Lidija, hvala za odgovor.
Sem že klicala na naš CSD in se dogovorila za sestanek. Naslednji teden grem tja, da se pozanimam o vseh podrobnostih.
V konkretnem primeru o katerem sem pisala: v družini je 5 otrok. Zadnja informacija iz CDS-ja pa je, da zaenkrat še ne bodo šli v rejo. Bom morala napisat še “žal”. Več o tem pa raje ne bi.
Hvala še enkrat!
Če je pet otrok se kljub temu poskuša najti družino, ki je pripravljena sprejeti vseh pet, čeprav zakon omejuje največ tri, se v takšnem primeru naredijo izjeme. Sicer je družino, ki bi vzela kar vseh pet naenkrat res težko najti.
Sicer pa pravite, da zaenkrat še ne bo rejništva…žal. To imate pa prav, žal se velikokrat čaka predolgo, tako da kasneje nikomur več ni mogoče pomagati, ne staršu in ne otroku. Res žal…
Sama sem rejnica in ko sem brala vašo željo po rejništvu, je tako kot bi sebe poslušala in gledala svojo družino. Želim povedati, da se sliši in vidi zelo lepo, vendar je resnično treba razmisliti o vseh možnostih, vsem hudem, ki vas lahko doleti in čaka in ni tako lahko kot se zdi na prvi pogled. Pogovor in še pogovor. Vse dvome je treba razblinit, o vseh nejasnostih razglabljat z družino,…
In otrokoka s PP lahko zavežrnete, če boste vedeli, da je temu tako, če boste “sami” poznali otroka, saj center ne vodi teh podatkov, ali pa jih ravno zaradi zavrnitev ne želi posredovati. PP ni samo na oko vidno. Lahko je majhen otrok, pri katerem še ni možno razbrati, vendar pa kartoteka ve, kako je z njim. In še to. Otrok mogoče nima PP, je pa prizadet, prikrajšan, socialno in duševno stisko doživi s tem, ko se mora ločiti od staršev, lahko še naštevam, se pa z leti pokažejo takšne in drugačne težave, ki jih pri svojih otrocih ne vidite in jih ni. Ni kar tako. Dobro premislite!
Kljub temu, da je debata na tej strani že zdavnaj izumrla imam eno vprašanje v upanju, da ga nekdo opazi in mi pomaga z nasvetom.
In sicer gre za to, da je moja babica bila dolga leta rejnica, ko jo je pa začelo zapuščati zdravje se je preselila k svoji hčerki s sabo pa pripeljala tudi rejenko, ki je pri njej živela 33 let. Rejenka ni sposobna za samostojno življenje (duševno in telesno prizadeta) in je tudi že kar v letih, ima 65 let.
Po smrti babice je bilo kar nekaj težav z Centrom za socialno delo, ker niso verjeli, da ta gospa še vedno živi pri hčerki umrle skrbnice in da ni v nobenem domu za upokojence, tako kot so oni vsa ta leta domnevali. Sicer ne vem od kod jim ta ideja, ker so bili pisno obveščeni, da se je zaradi zdravstvenih težav skrbnica z rejenko preselila k hčerki.
Ker je gospa že zelo v letih in jo je smrt rejnice zelo prizadela, je hčerka pokojne skrbnice privolila v to, da lahko ostane pri njej dokler bo zmožna skrbeti za njo.
Gospa (rejnica) ima status invalida in prejema nadomestilo za invalidnost to je pa tudi vse kar dobi.
Sedaj me pa zanima glede na to da hčerka umrle skrbnice skrbi za to gospo ali ji nebi pripadal kakšen dodatek za tujo nego in pomoč, kakšna oskrbnina za rejenko ali kakšno plačilo dela.
za odgovore se vam v naprej zahvaljujem
lep pozdrav
špela
Teoretično bi bila seveda možna rejniška pogodba (lahko tudi tožba za nazaj), ker IMAMO primere, ko so “otroci” še pri 59. letih v rejništvu…
…seveda se mi zdi, da bi bila “rejenka” že zaradi starosti tudi upravičena do državne pokojnine….
kar vse skupaj še ne pomeni, da se bo dalo kakšni “odgovorni” in “strokovno pristojni” socialki tudi dopovedati…sploh, ker nekdo tukaj ima na vesti kar precejšnjo krivdo!!!
kakorkoli, predlagam, da se oglasite na naš naslov: [email protected]
pišite mi na :[email protected]…to je tudi “moj” center!
Spoštovana!
Pred nekaj leti sem bila tudi sama v podobni situaciji. Odločili smo se, da postanemo rejniška družina enemu otroku. Zelo velika je namreč potreba po t.i. novih družinah, mladih družinah, ki imajo voljo do tega dela. Ker imate že sami otroke, veste kako ravnati. Otrok se po kratkem začetnem prilagoditvenm obdobju zelo hitro vključi v novo družino in zaživi polno, kot mu je bilo pred tem onemogočeno. Meni ni bilo nikoli niti za trenutek žal, da smo sprejeli še enega otroka. To je zanj in za moje otroke posebna življenjska izkušnja. Osebno pa me zelo izpolnjuje dejstvo, da lahko omogočim otroku da živi otroka vredno življenje. Kar pogumno naprej.Posvetujete se na Centru, opravite nekaj izobraževanja, da pridobite licenco. Predvsem pa je za to delo pomembna srčnost človeka.
Ana
Ne vem, če je res velika potreba .. baje imajo viška rejnikov – tako iz ministrstva namreč ves čas zatrjujejo in takšne podatke objavljajo na spletni strani! Ali pa naj jim ne verjememo?
Pa tudi sama imam dovoljenje (ki je enako kot vsa druga dovoljenja) za opravljanje rejniške dejavnosti, pa nobenega rejenca in mi že leta niso “ponudili” kakšnega otroka v rejo….vem pa za veliko primerov, ko v rejništvo nameščajo četrtega, petega,..otroka. Tudi zbrani podatki kažejo skoraj tretjino primerov imetnikov dovoljenj, ki imajo v reji več kot tri otroke. Potem si pa lahko samo mislimo, koliko imajo ti rejniki časa za te otroke, če pomislite, da dejavnost opravljajo “poklicno”, pa prejmejo plačilo za delo daleč pod minimalno plačo in torej morajo še nekako poskrbeti za svoje preživetje in preživetje svojih otrok.. iz plačila za delo z rejenci namreč brez vsakega dvoma nihče ne more preživeti!