Najdi forum

Pozdravljeni!
Ne vem ,ce sem na pravem mestu, toda moram pisat…
Kako se prepricujem, da bo kmalu bolje, pa vendar sem konec tedna prezivela… ja sem prezivela.
Sinu se je zgodila krivica, sedaj pa mene boli in tisci. Zdi se mi, kot da sem ga pustila na cedilu in mu nisem stala ob strani. Ta nemoc me popolnoma hromi, vem da moram biti mocna, da mu bom lahko pomagala. Strah me pa je kako naj reagiram in ali bom prav reagirala. Ce berem tezave drugih, vem da je verjetno majhna, ampak vrtim se v zacaranem krogu.
V petek je namrec prinesel zelo slabo oceno iz pisanja francoskih besed. Bil je pa bolan in je prislo do nesporazuma, uciteljica, ga je z vrocino poslala domov in rekla, naj vadi francoske besede(kar je na zalost pozabil in nisem tudi jaz nic vedela) drugi otroci so si pa napisali v belezko naj vadijo, rekla jim je pa se, da bo verjetno test, to pa je pozabila povedati sinu, ki kot dislektik rabi pomoc in razumevanje(ki ga sedaj ne vidim).
Kako naj sedaj to povem uciteljici, da ne bom te slabe ocene in vtisa se bolj pokvarila? Kako to boli, verejtno pridejo na plan stare stiske!
Kako naj pomagam sebi, da bom lahko stala mocna ob strani sinu z legastenijo?

Draga “Laua”!

Najprej hvala ti za zaupanje, ki si ga izrazila Forumu! Mislim, da si na pravem mestu, če ne drugače, tako, da boš dobila pravo informacijo o tem, na koga se lahko obrneš po pomoč v svoji stiski.

Če sem iskrena, ne razumem prav dobro, od kod je sin prinesel zelo slabo oceno iz pisanja francoskih besed. Mar niso zdaj počitnice? Ampak, OK, to zdaj ni pomembno. Pomembno je, da si zaradi dogodka prizadeta. Predlagam ti, da se čim prej o vsem skupaj pogovoriš s sinovo učiteljico-da ne bo nepotrebnih nesporazumov. Menim, da to ni nič takega, kar se je zgodilo in če je sin legastenik, bo učiteljica še toliko bolj razumela, kaj je šlo narobe. Najbolje je, da se soočiš z njo in z njo poskušaš rešiti zaplet.

Svetujem pa ti, da se v izogib podobnim zapletom v prihodnosti obrneš na SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE: 01/5837500 oz. kar na DRUŠTVO BRAVO: 030/913-313 in 031/737-520, kjer so usposobljeni za pomoč otrokom z legastenijo, tj. z motnjami branja in pisanja. Marsikaj jih lahko vprašaš, poveš jim lahko, kaj vse se ti v zvezi z legastenijo lepega in manj lepega dogaja itd. itd.

Upam, da ti bo napisano pomagalo k začetnemu zagonu, naprej pa bo šlo vse samo od sebe.

Srečno!

Maja

Hvala Maja!
Nismo v Sloveniji in tu se je ze zacela sola. Pravzaprav sem ze kar nekaj informacij dobila na Forumu za otroke z posebnimi potrebami, prebrskala in prebrala marsikaj v zvezi z dislektiki, pomanjkanjem koncentacije, pri drustvu Bravo in veliko stvari me je samo se bolj razzalostilo, ker sem videla, oz. vidim, kako dalec so tu od razumevanja za te otroke! Res vemo sele eno leto, ampak to leto je bilo izcrpavajujoce. Sedaj je na novi soli in vse gre zopet od zacetka. Pomoci pa dobi eno uro na teden! Nic ustnega sprasevanja, pri matematicnemu testu morajo pravilno napisati stevilke(7’356’198), in vceraj je imel nemski diktat…
Verjetno se je nabralo prevec vsega in sem nekako utrujena, sploh ker vem, da se ni konec in vidim pred samo veliko goro(se par let solanja), ki jo moramo premagati. Seveda mu stojima ob strani oba z mozem, vendar glavnina je pri meni, ga vedno znova motivirati in pripraviti da dela in vadi, kajti kljub vsemu, gre se vedno rad v solo in to mi veliko pomeni in sem ponosna.
Naj se samo povem, da smo govorili z uciteljico(ni bilo veliko casa, ker je bilo po skupnih govorilnih urah, pri poslavljanju-dve minuti), ki misli, da to ni nic hudega, da mu je sola za vnaprej, da se bo potrudil… Posamezne govorilne ure bodo pa oktobra(z mozem bova zaprosila prej),katerih se pa boljim, da ne bova kaj napacno rekla in mu se poslabsala situacijo.
Hvala, kako dobro dene se izpovedati, ker se res ne zelim vrteti v tej stiski in bolecini, ki jo potem verjetno prenasam na sina!

Draga “Laua”, draga mamica!

Kar predstavljam si, kako ti je pri srcu!!! Že z otrokom, ki nima kakšnih “posebnosti”, je toliko dela, kaj šele, če ima otrok kakšno alergijo, prirojeno napako, legastenijo… Prav nič “fino” ni. In potem še nihče nič ne ve in moraš raz-iskati sam… Najraje bi se zjokal, pa še za to nimaš časa.

Vendar, jaz bi rekla tako: Kar je dobro, naredimo še boljše in kar ni tako dobro, izboljšajmo do tam, kjer gre. Na tvojem mestu bi se tako povezala s starši, ki imajo podobno situacijo, s tistimi, ki so že prehodili to naporno pot. Prebrala bi vso možno literaturo na to temo. Ves čas bi spraševala, spraševala in spraševala-da bi dobila čim več informacij, kako, kaj, zakaj itd. Da bi obdržala svojo psihofizično kondicijo, bi tudi zase poskrbela maksimalno. Bolje boš ti, bolje bo tvoj otrok. To vem iz prve roke: Sama sem mamica treh majhnih otrok in ko sem jaz kaj “narobe”, so otroci takoj tako. Ko pa jaz cvetim, je z njimi čisto enostavno.

Spomnim se, ko so starši, če so imeli otroci kakšne zdravstvene težave, le-te pripeljali k neki zdravnici po pomoč. Zdravnica je najprej želela delati s starši. Trdila je, da ko starši “pridejo k sebi”, otroci čudežno ozdravijo. Takrat se mi je zdelo to precej nenavadno, danes pa to še kako razumem. Zato svetujem vama obema z možem, da se čim bolj angažirata na čim več področjih in s tem bosta sinu še kako pomagala.

Koliko primerov je, ko so starši zaradi otroka nekaj doživeli in ni še nihče nič vedel na to temo. Potem pa so starši, ko so čisto sami do nečesa prišli, pomagali drugim staršem, jih na-učili, jim kazali pravo pot, jih bodrili… ČISTO VSE NA TEM SVETU JE ZA NEKAJ DOBRO, čeprav ko se sprva znajdeš v tem, tega še ne razumeš. Kolikokrat sem bila sama zaradi kakšnih “slabih dogodkov” prizadeta, ko pa je minil določen čas in sem pogledala nazaj, sem si rekla: Uf, hvala bogu, da je bilo tako, drugače zdaj ne bi bilo tega in tega…

Pa še nekaj bom napisala: Danes je najbolj važno, kako zadeve zgledajo na ven: Da imaš dober avto, ogromno hišo, denarja kot pečk, da hodiš na Maldive… da znaš briljantno napisati tuje besede, popolno sešteti, odšteti, deliti, množiti… Vse to je po mojem mnenju kup navlake, kajti če ob tem pozabimo biti ljudje, je vse brezveze. Potem pa se vsi čudijo, da se v Londonu vrstniki napadajo z noži, se zgražajo nad tajkuni, so šokirani, ko izvedo za Fritzle. Ja, ampak zakaj je tako-nihče ne pomisli. Zato ti še 1x, draga mamica, povem: Bodi s sinom, rada ga imej, pomagaj mu, kolikor mu lahko, razumi ga, pogovarjaj se z njim, igraj se z njim-in potem bo zate največje zadovoljstvo, ko bo zdrav, srečen in zadovoljen človek, pa tudi, če bo kdaj kaj narobe napisal, rekel, zračunal. Moraš se toliko okrepiti, da boš stala za temi stvarmi in da te svet s svojimi percepcijami, kako je prav, ne bo povozil.

Držim pesti in upam, da boš še kaj na-pisala!

Maja

Najprej lep pozdrav.

Laua, predvidevam, da je sinova disleksija v šoli znana. Če temu ni tako, jih morate s tem seznaniti preko svetovalne službe ali razrednika.

Na naši šoli imajo taki učenci (in ni jih malo) možnost ustnega odgovarjanja namesto pisnega izražanja, pri pisnem pa se sproti preverja, kaj je učenec z disleksijo želel napisati, pozove se ga, da to prebere na glas in to se mu omogoči posebej, brez prisotnosti sošolcev, (če seveda tega ne želi). Nekateri učenci tako izberejo ocenjevanje v oddelku, drugi spet ne. Dejstvo je, da učenci z disleksijo v šoli potrebujejo in morajo dobiti možnost izkazovanja svojega znanja na način, ki jim ustreza.

Kar se tiče ocenjevanja znanja brez predhodne najave (sedem dni prej) pa to ureja pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja. Če učenci ne vedo (zaradi odsotnosti), da bom ocenjeval znanje, jih o tem naknadno obvestim in rok teče od trenutka, ko to storim. Tako se lahko izognemo neprijetnim zadregam in nenazadnje tudi slabemu počutju tudi staršev.

Zasledil sem, da živite v tujini; predlagam, da pregledate šolsko zakonodajo, pravilnike o preverjanju in ocenjevanju znanja in se obrnete na šolo, da upoštevajo sinovo znanje.

Vse lepo Vam želim.

Draga “Laua”!

Pred časom sva bili na vezi zaradi tvojega sina, ki ima legastenijo. Malo po tistem sem doma našla knjigo, ki bi ti bila morda všeč, tebi in tvojemu sinu: ČISTO POSEBEN LEVČEK LEON, Karmen Korez. Meni se je zdela zelo simpatična, loteva pa se ravno vaše družinske problematike.

Upam, da bo to še nekaj, kar ti bo vsaj malo pomagalo na poti iskanja!

Srečno!

Maja

Pozdravljena Maja!
Kako mi je dobro delo tvoje pisanje, hvala! Hvala tudi Marcelu, toda potem moram, na zalost vedno znova ugotoviti, kako netolerantni so tu v vecini, do dislektikov ! Nobenega ustnega sprasevanja za ocene in poleg nemscine, se francoscina in anglescina! Ce zasledim clanke, kjer opozarjajo, da tu sole niso za fante, da so otroci preobremenjeni, potem mi ni treba podrobno razlagati v kaksem frustrirajocem in brezizhodnem stanju se lahko nahajam, oz. se nahaja kar precej starsev, s katerimi sem v stiku, tako, da imajo velike tezave tudi “normalni” otroci, kaj sele tisti z kaksno “diagnozo”! Kam to pelje? Mogoce smo pa prevec nestrpni in bi spremembe in razumevanje z strani uciteljev hoteli takoj! Res sem veliko brala, se pogovarjala in stala ob strani sinu pri tezavah.Toda vcasih te kaj tudi zmede, ker ne ves vec kaj je prav in kaj ne in kako naprej…
Toda trenutno nam gre zelo dobro, ne samo ker so se vceraj zacele jesenske pocitnice… Kako blizu sta zadovoljstvo in razocaranje…
Na kratko, narek, ki sem se ga jaz malo bala (dobili so dva za vadit in pri prvem pisanju je pri enem naredil 34 napak, tako da sem celo jaz prehitro hotela vreci pusko v koruzo), je bil sam motiviran vaditi vsak dan, kajti vsaka napaka pomeni oceno dol, se pravi pet napak, negativna. Vem, pravijo da je nesmiselno vaditi z legasteniki pisanje, ker potem vseeno spet ne znajo, ampak uspelo mu je in napravil je samo eno napako, kar ga je dodatno motiviralo pri ostalih predmetih, tako da je dobival eno za drugo, dobre ocene in samozavest, da tudi on v sestem razredu lahko koncno pokaze kaj zna…
Potem pa razmisljam (tudi mene se teme iz tvojega zadnjega odstavka zelo dotaknejo in mislim kot ti), kako hitro pademo v kolesje, kjer nekaj steje samo dosezek, rezultat, namesto da bi vec pozornosti namenili drugim vrednotam, toda po najboljsih moceh mu poskusamo dati tudi te druge vrednote in jih res ziveti! Se pa veselimo z njim, ker mu je z trudom uspelo dokazati, da se kljub tezavam ali prav zaradi njih, da tudi nekaj doseci!
Polni elana gremo naprej, ceprav bodo mogoce prisli spet “tezki casi”, na katere smo pa upam vsaj malo pripravljeni…
Knjigo sem pa ze narocila pri mami…
Se enkrat hvala in lep pozdrav!

Draga “Laua”!

Zelo sem vesela vsega tega, kar si napisala-res!!! Uspelo vama je nemogoče-samo 1 napaka, tako da zdaj vidiš, da se da. KJER JE VOLJA, JE POT!

In zdaj se lahko na-učiš še nekaj: Ni pomembno, ali je 34 napak ali je samo 1, ti si še vedno ti in tvoj sin je še vedno tvoj sin. Ali nas lahko določa število napak? Ali pa, koliko zaslužimo? Ali pa, koliko doktoratov smo naredili? NE!!! Pomembno je, da smo ljudje in da se razvijamo kot duše, da rastemo, da je naša notranjost OK. Kajti-ko nas 1x več ne bo, s seboj ne bomo nesli avtomobilov, hiš, denarja, oblek in čevljev itd. Ne, s seboj bomo nesli samo sami sebe. Zato nas že tukaj in zdaj ne more določati dejstvo: 1 napaka, 34 napak. Morda je to tvoja domača naloga-da poglabljaš to vedenje. Sina si dobila kot dobrega učitelja za to in si mu lahko samo neskončno hvaležna, čeprav ne bo vedno lahko! Ampak-ŽIVLJENJE ITAK NI PIKNIK!!!

Uživaj-te v Levčku in se še kaj bereva!

Maja

Pozdravljena Maja!
Kako hitro se pri meni trenutno menjajo pozitivni in negativni obcutki. Pravzaprav smo zdravi, gre nam dobro in tudi sin je se naprej na pozitivnem valu. Pa vendar se pri meni ze vsa ta leta, kar sem tu, v tujini, vlece kot rdeca nit nezadovoljstvo, zaradi zaposlitve. Trenutno je spet obdobje, ko dobivam same zavrnitve. Imam privileg, da mi ne bi bilo treba, toda zelja vsaj dan ali dva na teden poceti nekaj, kar bi me veselilo, je tako mocna – konkurenca pa tudi in kot tujka, to tudi obcutim. Namesto, da bi “uzivala” in skrbela za dom, me to mori in unicuje. Saj vem ,da bo tudi to negativno obdobje minilo, ker nocem, da bi svoje nezadovoljstvo prevec prenasala na sina (verjetno vse obcuti, saj imajo otroci zelo dobre senzorje). Zacelo se je tudi zato, ker so sinu ukinili eno uro! pomoci legastenije, ki jo je imel eno leto- to je pa tu, za te, tudi vse. Trenutno je predober??? Da ponavlja in da moramo sami placati solo, pa tako nikogar ne briga. Znajdi se kakor ves in znas!
Da pa tudi dozivljam tipicno pot tujca, ki mora marsikaj pozreti, pa zadevo pri meni poslabsa in bi lahko rekli, da je sodu izbilo dno….
Pravzaprav mi je ze bolje, da sem zopet nekomu lahko potozila. Razum pravi vse bo dobro, pa vendar custva vcasih z nami delajo po svoje in nekako ne vidimo resitve…
Lep predbozicni cas in srecno novo leto!

Draga “Laua”!

Zelo sem vesela, da si se spet oglasila! Tudi jaz ti želim, da se imaš za Božič in Novo leto čim lepše ter da bo 2010 tisto pravo leto zate na vseh področjih!!!

Obe temi, ki si ju odprla, sta kot nek dvorezni meč. Po 1 strani bi vsaka ženska, ki je polno zasedena s službo, z otroki in gospodinjstvom, dala vse, da bi imela sama ali pa njen partner dovolj denarja, da bi ostala doma. Po drugi strani pa 1x, ko si sam na tem, to velikox ni več to in začneš hrepeneti po službi, svojem zaslužku, neki strukturi v dnevu. VSEGA DOBREGA SE ČLOVEK PREOBJE!

In tudi druga tema je podobna: Kolikokrat sem sanjala o tem, da bi živela v tujini, da bi šla delat tja itd. Ampak to so zgleda večinoma naše romantične predstave, kajti ravno zdaj imam 1 obdobje, ko je kup prijateljic tako ali drugače vezanih na tujino in skoraj nobena od njih ni prav navdušena nad njo.

Je pa res, da smo v življenju ljudje dostix “hecni”: Ko smo na 1 strani ograje, bi šli radi na drugo stran in ko pridemo tja, nas spet vleče nazaj… In potem bodimo pametni! Težko!

Hm, bi pa dodala še nekaj. Ne vem, če je ravno dobra primerjava, je pa na nek način podobno. Ko se npr. zaljubimo, kar plavamo, smo očarani, nič nam ni težko, partner je tisti TOGETHER FOREVER! A potem se po nekem času stvari obrnejo in se začne tisto znano MEŠANJE OVSENE KAŠE, ko se prepiraš, kdo bo plačal položnice, kdo bo otroku obrisal ritko, kdo bo odnesel smeti. Tisti človek, ki ti je bil prej najbolj na svetu všeč, te zdaj prav odbija in bi ga včasih, se opravičujem, najraje “zadavil”.

Ampak življenje tako je, pa če sem še tako slišati kot 1 stara mama. Prej, ko se znebimo iluzij, bolje živimo. Si moramo pa potem znati na drugačen način napolniti baterije, DA SMO SREČNI.

Zato, draga ti, poslušaj svoje srce, kaj ti pravi glede službe, tujine itd. OK, glede tujine najbrž ne moreš kaj dosti narediti, ker ne moreš kar stran, glede službe pa lahko morda poskusiš najti si jo in boš na lastni koži izkusila, kaj to pomeni. Včeraj sem pisala o plusih in minusih, ki so tako opevana ljudska rešitev, a nam po navadi naredijo več škode kot koristi. Na tvojem mestu bi šla raje globoko vase in tam poskusila zaslišati tisti tihi glasek, ki ima najbolj prav. Prepričana sem, da če bi ga vsi večx poskusili bolj za-slišati, bi imeli veliko manj “frke” povsod.

Evo, toliko za zdaj, se pa lahko še kaj slišiva!

Držim pesti zate in za tvoje življenje!

Maja

PS. Aja, nekje sem se naučila, da otroci potrebujejo srečno mamo, ne pa skrbne mame…

Pozdravljena Maja!
Kako cas hitro tece, hvala za spodbudne besede v decembru! Baterije sem si potem napolnila doma v Sloveniji. Vmes pa tudi poskrbim, da se vsaj malo polnijo-vcasih vec vcasih manj.
Zato mi gre se vedno dobro, veliko bi jih reklo, pa kaj bi rada…
Na zalost ni tako enostavno dobiti zaposlitve-mogoce si jo pa le ne zelim zadosti? Okoli 50 zavrnitev v petih mesecih… Pravzaprav sem v vecini primerov tudi prekvalificirana, po drugi strani pa realist in kriticna do sama sebe, ker tujega jezika res se ne obvladam 100% in si mislim, saj ga nikoli tudi ne bom mogla…in nekako privoscim, da pac drugi dobijo sluzbo, saj zame je dobro kot je, se tolazim. Pa vendar bi rada naredila se kaj koristnega!
Poskusam iti globoko vase, berem in se razvijam, na sreco so se tri sorodne duse z svojimi problemi tu, tako da se vsake toliko casa najdemo in malo predebatiramo, ko so otroci v slovenski soli. Vsak nosi svoj nahrbtnik…
Imas kaksen nasvet kako lahko grem globoko vase, oziroma kako naj prisluhnem svojemu tihemu glasu? Vcasih se enostavne stvari zdijo tako tezke…
Se enkrat hvala za vse in lep soncen pozdrav

Draga “Laua”!

Najprej 1 velik oprosti, ker ti toliko časa nisem odpisala. Žal je nekaj vmes prišlo in se nekako nisem mogla spraviti k pisanju. Drugače pa sem zelo zelo vesela, da si se spet oglasila! Čutim, da si dosti bolje, kot si bila, gloda pa nas vedno nekaj tako ali tako.

Ob branju tvojega sporočila mi je večkrat prišla na misel knjiga SKRIVNOST, ki jo je napisala Rhonda Byrne. Če jo le lahko, si jo preberi. Kajti v njej so zelo močna sporočila glede marsikatere teme, s katero se ljudje ukvarjamo. Prepričana sem, da če bi nas več delovalo v smislu Skrivnosti, bi nam večini dosti bolje šlo. Zelo pomembno je, kako mislimo. Če boš mislila, da “na žalost ni tako enostavno dobiti zaposlitve”, na žalost res ne bo tako enostavno dobiti zaposlitve. Če pa si boš predstavljala samo sebe v neki službi, ki si jo npr. želiš-da si že tam, kako tam delaš, kako si oblečena, koliko zaslužiš itd.-pa se bo res zgodilo točno to!!! Glede znanja tujega jezika je podobno. Življenje se nam na splošno odvija tako, kot hočemo sami. Je pa res, da se večinoma sploh ne zavedamo tega ali pa smo premalo kritični do sebe, da si čisto sami “skuhamo” in vse dobro in vse slabo. Na srečo je baje moč slabih misli veliko manjša kot moč dobrih misli. Po moje je SKRIVNOST res tista knjiga, ki ti da misliti!

Če imam kakšen nasvet, kako lahko greš globoko vase oz. kako naj prisluhneš svojemu tihemu glasu? Ja, rekla bi tako. Dovolj je, da ugasnemo radio, TV, GSM in računalnik, dovolj, da zapremo vse časopise, revije in knjige, da se izognemo nakupovalnim centrom, da gremo raje peš, da odpovemo vse zmenke itd.itd. Potem je npr. najlepše, da gremo v gozd, ali pa k vodi, ali v hribe. V tišini, ob svežem zraku, ko smo samo mi sami s seboj, lahko zaslišimo sami sebe, se začutimo, spet najdemo sami sebe. Pod temi pogoji to steče najlažje in najhitreje. Zelo dobrodošla je tudi kakšna meditacija ali pa joga ali dišeča palčka, masaža, eterično olje. Tudi hrana je pomembna. V bistvu je vse pomembno, a na način, kakšne vibracije nekdo ali nekaj oddaja-nizke ali visoke.

Uf, veliko je tega. Ta hip sem ti nakazala samo nekaj možnosti. Ko začneš iskati načine, se kar vsuje nate cel kup tega.

“Laua”, toliko za danes od mene. Ko kaj napišem, se tudi v meni prične “mletje”, kako je pravzaprav s tem, zato počasi adijo. Bom pa vesela, če se boš še javila.

Maja

New Report

Close