Dojenje in odpornost otroka
Spoštovana,
pišem vam, ker iz vaših odgovorov, ki jih redno spremljam, kot mamica 9 mesečne punčke, lahko razberem, da na “zdrav” in nevsiljiv pristop spodbujate dojenje.
Za mano je težka zgodba v zvezi s tem. Še pred rojstvom sem se temeljito podučila vse o dojenju in sem si ga silno želela. Naša punčka se je rodila v 38. tednu, težka 2705g in dolga 51 cm. Že v bolnici sva se natrudili z dojenjem, ki ni in ni steklo. Celo “nagrado” za trud pri dojenju sem dobila od babic v porodnišnici, a dodatek je morala vseeno dobivati. Pri meni se je samo crkljala, vlekla ni in ni. Enako sva kljub rednemu pristavljanju, spodbujanju, počeli doma, sprva sem ji dodajala Aptamil po brizgi, kasneje sva prešli na flaško. S patronažno sestro sva jo načrtno pustili 5 ur brez hrane in spet je bilo enako. Le da se po petih urah brez hrane pri meni ni več crkljala, ampak drla kot zmaj, po fkaški pa je nato spila 140 ml, kar se mi zdi za 3 tedne starega otročka zelo veliko. Torej … bila je tudi lačna, a ni jedla iz prsi. Poskušala sem z nastavki (silikonskimi in iz kavčuka) in to je bilo le še hujše. Nato sem si začela stikati mleko, najraje ročno, na tri ure, tudi ponoči. Tega je iz flaške raje spila, kot Aptamil. Tako sem počela mesec in pol, nakar me je povsem zmanjkalo. V mladosti sem imela hudo epilepsijo in zaradi napora in nespanja ob stiskanju mleka, sem dobila dva epi napada. Moja zdravnica in patronažna sestra sta mi prepovedali nadaljnje stiskanje mleka. Padla sem v zelo hudo depresijo. Prepričana sem bila, da bo naš sonček zbolel, ker ne dobiva mojega mleka… teh črnih in neutemeljenih misli si nisem mogla izbiti iz glave. No, danes, pri dopolnjenih devetih mesecih, ima naša lunca skoraj 10,5 kg in je velika 77 cm. Ni bila še bolna, niti prehlajena, tudi driske še ni imela, zobki pa rastejo brez vročine ali drugih sitnosti (imunski sistem je najbrž klub krajšemu dojenju dosti močan).Pediatrinja pa pravi, da je vsestransko “krasna”.
In sedaj vprašanje… Z možem bi imela še enega otroka. Jaz pa sem bojim svojih strahov in skrbi, če dojenje spet ne bo steklo.
Kaj lahko naredim, da bo dojenje steklo (prebrala sem si že ves forum o dojenju, imam knjige o tem…)? Je to moj problem, ker se s tem preveč obremenjujem? Je mogoče tudi naša punčka taka, da se ji ni dalo vleči? Naj povem, da tudi iz flaše zadnjih 30 ml ni spila (ker je blo treba bolj vleči) in smo morali tako imeti vedno pripravljeni dve flaši.
Ali je možno, da je naša deklica resnično, kljub kratkemu (2 meseca) dojenju zelo močna – ima močan imunski sistem? Ga je ustvarila še v maternici? Sama kot otrok nisem bila močna. Bila sem zahiranček(placenta previa, ovita popkovnica okoli glavice)… morala sem prejemati imunoglobuline, prebolela oslovski kašelj, mumps, ošpice, vodene koze in vse možne druge bolezni in težave (bila pa sem dolgo polno dojena)…
Še vedno imam slabo vest in skrbi, ker dojenje ni steklo (to zagotovo lahko razberete). Zato me zanima, kaj narediti naslednjič, da bo dojenje steklo in ali bo naša deklica, kljub temu, da mojega mleka ni dolgo prejemala, v življenju dovolj močna za bolezni.
S spoštovanjem,
K.
Spoštovana,
sama sem zelo naklonjena dojenju, a ne na vsak način in na silo. Torej – če z razumno mero pomoči, stresa in odpovedovanje gre, odlično, če pa ne, ni nobena tragedija. In nikakor ne sme biti razlog za občutke krivde.
Dojenje naj bi bila res idealna hrana za človeškega mladiča – lahko prebavljiva, z obilo zaščitnih snovi in varovalnih dejavnikov. A tudi nadomestki niso mnogo slabši, saj so raziskave omogočile, da so zelo podobni materinemu mleku. Novejše študije kažejo, da je pri otrocih, ki so bili hranjeni samo z nadomestki, celo manj alergij. In tudi bolehni in slabotni niso nič bolj kot “dojenci”. Zato mnogokrat menim, da se dojenju pripisuje prevelik pomen in na ta način pri bolj občutljivih mamah izove številne nepotrebne stiske.
Očitno ste pri dojenju oziroma hranjenju vaše deklice z lastnim mlekom poskusili prav vse, kar je bilo možno. In to celo za ceno lastnega zdravja. Torej si nimate kaj očitati.
Kako bo v prihodnje, lahko le ugibam. Sama sem imela z dojenjem pri prvem sinu kup težav in sem že po kakšnem mesecu obupala. Drugega sem dojila več kot leto. Pa vendar ni eden nič bolj bolan ali slaboten kot drugi.
V materinem mleku je vsebnost imunoglobulinov nizka, zato dojenje ni odločilnega pomena pri ustvarjanju lastne obrambe, še zlasti ne na bolezni kot so norice, oslovski kašelj, mumps, ošpice in podobne.
Torej bo najbolje, da se prepustite načrtovanju novega člana družine (no, zaradi vašega zdravja le počakajte še kakšno leto, da si telo opomore in pripravi na novo nosečnost). In ko pride čas za dojenje, verjamite, da bo tokrat šlo. Kdo ve, morda bo novi novorojenček boljši “sesalec” kot vaša princeza, ki si je dala vse prinesti v usta brez truda.
Lepo poletje vam želim,