Pozdravljeni!

Ne vem kje naj začnem.. Mogoče pri tem, da sem 21-letna študentka, ki se že pri tako mladih letih počuti psihično izčrpano, postajam kot nekakšna živčna razvalina – saj vem, da je običajno, da smo ljudje kdaj pa kdaj živčni, v strahu, zmedeni, izčrpani – vendar meni se to dogaja čedalje pogosteje; zelo zelo malo trenutkov je, ko lahko rečem, da sem srečna..
Mogoče bi bilo najbolje, da svoje težave opišem kar po točkah – resnično upam, da mi odgovorite in podate kakšen nasvet, kako naj najdem izhod iz tega začaranega kroga.
1. Vsega me je strah. Strah me je, da bi jaz ali kdo od mojih bližnjih zbolel, se poškodoval, ali celo umrl.. Strah me je javnosti, strah me je kaj si drugi mislijo o meni in o ljudjeh, ki jih imam rada, strah me je prihodnosti, bojim se kako bo potekala moja kariera, ker se ne počutim dovolj sposobno za karkoli, bojim se kakšno družino si bom ustvarila, če bomo srečni skupaj – bojim se skoraj vsega!!
2. Bojim se biti v družbi, sorodniki, znanci.. Bojim se kakšen vtis bom pustila – nočem da izpadem neumno, trapasto, nočem izpasti negativno in zato sem raje tiho. Čim smo v družbi ljudi, ki niso eni mojih prijateljev postanem zadržana – ponavadi samo stojim ali sedim zraven in pustim fantu da se pogovarja z njimi ali pa kogarkoli imam pač takrat zraven. Sama izustim samo kakšno nepomembo stvar ali nekaj v kar sem 100% prepričana ali pa naredim kakšno kretnjo z obrazom, da vsaj ne izpadem povsem za luno. Pa sicer ne veljam za eno bogo sramežljivo dekle – samo za zadržano, mogoče celo mislijo da sem “fina”, pa nisem, le bojim se karkoli izustiti oziroma dostikrat sploh ne vem o čem bi se z njimi pogovarjala, ne znam najti niti ene primerne teme pa se prav trudim, da bi jo našla. Fant mi včasih reče, zakaj se ne pogovarjam mal več z njegovo družino ali prijatelji; zato ker resnično ne najdem besed, pa bi zeloo rada bila bolj komunikativna, a ne znam!
3. Osamljenost.. Čeprav imam okoli sebe družino, fanta, nekaj prijateljev, se počutim osamljeno. Z družino imamo dobre odnose, se razumemo, vendar se ne pogovarjamo med sabo – ne izražamo čustev, vemo sicer da se imamo radi a tega ne kažemo. Da bi se z njimi o tem pogovorila odpade – tega ne počnemo in bi mi bilo zelo neprijetno, pa čeprav vem da čustva niso nič sramotnega. Potem so tu prijatelji: imam prijatelje s katerimi se kdaj pa kdaj vidimo pa spregovorimo kakšno besedo ali pa gremo ven, vendar nimam pa prijateljev s katerimi bi se lahko iskreno pogovarjala o vsem, ki bi me potolažili, nimam prijateljev s katerimi bi se dogovorili in šli nekam skupaj na izlet, ker nismo toliko povezani. In se bojim te samote – rada imam družbo, a je ne najdem… Kaj je narobe z mano? Nisem nesramna, nisem depresivna pred drugimi, skušam biti prijazna, sproščena.. hočem rečti, da znam oceniti kdaj je nekdo nezaželjen v družbi in jaz se ne uvrščam ravno med nezaželjene in grozne ljudi, problem je v tem, da ne znam navezati stika na tak način, da bi pritegnila prijatelje k sebi, da bi se več družili, da bi si več zaupali… Potem pa je tu še fant; hja, z njim sem in on me ima zelo rad, jaz njega tudi, pa vendar kljub temu da imam njega mi to ni dovolj – ob njem se imam lepo in vse, a še vseeno sem osamljena, rabim ljudi okoli sebe – mlada sem, želim se zabavati, se dobivati s prijateljicami in klepetati o vsem možnem, želim si družbe! Ne vem zakaj je nimam, verjetno ker po določeni stopnji nastopi moja zadržanost.. pa ne vem zakaj nastopi…
4. Mogoče boste tu našli kakšno povezavo, ali pa se samo oklepam nečesa, krivim nekoga, ki ni kriv.. Zelo težko mi gre tole z jezika, ker imam svojo družino zeeeloo rada, ampak še vseeno se mi zdi, da določene stvari potekajo narobe. Naj povem, da celo družino spoštujem; ker so vsi pošteni, radi priskočijo ljudem na pomoč, so moralni, spoštujejo ljudi vredne spoštovanja, itd.. vendar po drugi strani pa zelo hitro koga obsodijo, da ni vredu človek oziroma da je nekaj narobe z njim, recimo: “ta oseba preveč govori”, “ta oseba naklada”, “ta oseba samo jamra”,.. itd.. hitro obsodijo nekoga da je čudaški.. Oziroma če povem drugače, težko ali pa sploh ne sprejemajo drugačnosti. In morda se zato bojim govoriti v družbi, ker se bojim da ne bom jaz obsojena na čudaško osebo.. Moti me tudi, da mi skušajo na nek način vsiliti svoj način življenja in to na tak “vljuden” način. Hočejo da zgodaj vstajam, ker je enostavno tako prav, ker ne izgleda da spim nekoliko dlje (pa ne mislim do poldneva). Potem hočejo da sem veliko zunaj, ker je to zdravo (saj to zastopim, vendar je to moja izbira), silijo me naj shujšam, kar naprej mi govorijo da ni dobro zame da sem debela (res bi se morala znebiti kakšnih 10 kilogramov), da ne smem jesti zvečer, kadar imamo obiske se norčujejo iz moje debelosti, češ kako sem postala okrogla.. pa čeprav se vam mogoče to zdijo male stvari, vendar v meni se nabirajo, kar naprej nekaj zahtevajo od mene in kar naprej poslušam kaj je prav in kaj narobe in tako sem si že podzavestno vse to vtepla v glavo in je šla stvar tako daleč, da sedaj jaz isto počnem – pri fantu!! Govorim mu kako naj se obnaša!! A ni to grozno? Govorim mu, naj v družbi ne govori preveč, naj v družbi ne počne tega in onega, naj ne omenja teh in onih stvari… vse zato, ker hočem da ga spoštujejo – njega in mene!! No tole z družino pravzaprav res ni tako zelo grozno – grozno pa postane meni, ker se mi poleg tega v glavi nabira še tisoč drugih stvari in tako postanem živčna in jezna že samo če me malo podražijo – potem pa pravijo da preveč resno vse jemljem, da sem preveč razburjam… In se res, zaradi malenkosti – ampak joj ko bi vi vedeli, kako so te pomembnosti velike ko so obložene še z drugimi stvarmi…
5) Torej kot sem že omenila, ob vsem tem, se spravljam na fanta, ki mi najbolj stoji ob strani! In sem zvezo že precej skrhala zaradi tega.. Kar naprej mu govorim kaj je narobe naredil, tudi če sva sama – ker se vedno bojim, kaj si bodo drugi mislili. Ne morem se znebiti tega.. karkoli naredi si v glavi predstavljam, kaj bi si drugi mislili, če bi to storil pred njimi in potem sem jezna in se skregava. On ni nek tipičen fant, je drugačen od ostalih, drugačnost pa je ponavadi obsojena. Jaz pa sem tipična, oziroma ne izstopam iz družbe ker tega ne želim in potem obsojam njega ker pa to počne – in to samo zato, ker me je sram kaj si bodo drugi mislili.. Kako naj se naučim, da se zarad takšnih stvari ne sekiram!? Ker mi to povzroča ogromne težave v življenju..

Torej zadnje čase se samo sekiram zaradi vsega, strah me je vsega, postajam vedno bolj živčna, že samo eno malo breme mi predstavlja nekaj groznega – sploh nisem fizično obremenjena, a počutim se psihično izčrpano! Bojim se med ljudi, ker ne znam z njimi, oz. se bojim da česa ne naredim narobe.. Bojim se iti pred ljudi ki me poznajo, ker sem se zredila in me je spet sram. Popolnoma nesamozavestna sem. Nesramna do fanta, do bližnjih, ki mi hočejo samo dobro.. Za nobeno stvar, ki jo počnem, nisem prepričana če prav počnem: nisem prepričana, če sem s pravim fantom, če sva res za skupaj – če sva si preveč različna za to da bi bila skupaj ali sem samo jaz preveč kritična in se preveč sekiram za vse , potem ne vem če je kariera v katero sem se usmerila prava ali sem popolnoma zgrešila, ne vem kje naj si najdem prijatelje, na katere lahko računam, zdi se mi, da sem povsem odvisna od drugih, sama pa se otepam vseh odgovornosti, ker se bojim da ne naredim česa narobe, ne znajdem se dovolj v življenju, zdi se mi kot da sem v začaranem krogu.. Kako naj si pomagam? Če se le da, bi prosila za kakšne moralne nasvete – ali pa mislite, da bi morala poiskati strokovno pomoč? Kaj je narobe z mano?

Se opravičujem, da sem vse tako na dolgo in široko napisala – ampak mogoče me boste tako bolj razumeli in mi znali bolj svetovati… Hvala

Draga “simonaM”!

Najprej to: S TABO NI NIČ NAROBE!!! Vse to, o čemer pišeš, je zelo zelo človeško. Vsak od nas se ukvarja s temi zadevami, o katerih pišeš, eni bolj, eni manj, eni to povedo, drugi pa ne in potem mislimo, da se ne ubadajo s tem.

Vsakemu bi rekla tako: Naj si najprej poskusi pomagati sam-na različne načine, a če to ne gre, si je pametno poiskati strokovno pomoč, da se ne vrtiš predolgo v začaranem krogu. Strokovne pomoči je na razpolago, kolikor hočeš, se je pa treba zanjo mogoče malo bolj potruditi, ker ni nujno, da takoj najdeš pravo osebo, ki ti lahko pomaga.

Potem bi šla pa kar po vrsti:

1. Kar se strahu tiče, je do neke mere normalen in nas tudi zaščiti pred nami samimi, da ne ustrelimo preveč kozlov. Če pa strah postane močnejši od nas, je z njim treba nekaj narediti. Po navadi gre pri strahovih za kakšne potlačene vsebine, ki potem na nek čuden način skačejo iz nas.

2. Kar se družbe tiče, mi je najprej prišlo na misel, da smo ljudje različni. Eni smo zelo komunikativni, drugi pa bolj zadržani. Samo sebe vprašaj, kakšna si ti in potem spoštuj svojo naravo in se ne sili v nekaj, kar nisi. Živi v skladu s tem, kakršna si. In če si mogoče malo bolj plaha itd., je to OK. Sprejmi to in naredi iz tega najboljše, kar lahko.

3. Z osamljenostjo je tako, da si lahko med tisočimi ljudmi prav boleče osamljen. Nekdo, ki je lahko še tako sam, se ne počuti osamljenega. Spet je lahko tvoja osamljenost povezana npr. s tvojim temperamentom-ali pa nisi na pravem kraju med pravimi ljudmi. Zase vem, da lahko ista jaz med nekaterimi ljudmi bajno funkcioniram, med ljudmi, ki pa niso moja krvna skupina, pa se počutim “čist bedn”. Na primer…

4. Družina, ja, je spet lahko kamen spotike. Kjer naj bi se človek recimo najbolje počutil, mu mogoče sploh ni preživeti. Naj na tem mestu spet omenim knjigo, ki jo kar naprej priporočam: DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI (Skynner in Cleese). Preberi jo! Marsikaj se boš naučila iz nje in boš tudi bolje razumela svojo “familijo”, kaj se vam dogaja.

5. in na tole zadnje s fantom lahko navežem še družino zgoraj. Lej, praviš, kako funkcionira tvoja družina-in ti ni všeč. Potem pa, ko pišeš o svojem odnosu do fanta, priznaš, da si do njega takšna, kot je tvoja družina do drugih. In sva pri eni stvari, ki je bila meni zelo všeč, ko sem zanjo prvič slišala (in mi še vedno je, ker je 100% resnica v njej): PRI DRUGIH NAS MOTI NEKAJ, KAR DELAMO SAMI! Poskusi najprej začutiti, kako je tebi, ko tvoja družina “krišpa” druge ali tebe. No, potem pa se obrni k fantu in poskusi začutiti, kako je njemu, ko ga “krišpaš” ti. Mislilm, da bi se svet drugače vrtel, če bi z vsem vedno začenjali pri sebi in da ne bi toliko skakali v druge. Pa saj že star pregovor pravi, da najprej pred svojim pragom pometi.

Ja, najprej npr. nas nekaj zmoti. Potem lahko pomislimo, če tudi mi to počnemo. Potem morda začutimo, kako nam je zaradi tega. In si za-želimo, da ne bi bili več taki… To je mogoče ena izmed možnih rešitev.

Toliko za zdaj, lahko pa se še kaj oglasiš!

Za1x pa SREČNO!

Maja

Maja K, hvala za tako hiter in iskren odgovor. Pravzaprav, se res zdi vse tako enostavno in se nekako strinjam s tvojimi obrazložitvami – samo včasih, ko imamo polno glavo vsega, se nam zdi vse to, kar je tako vsakdanje, tako ogromno težko breme.. In mislim, da si ustvarjam to breme ravno s sekiranjem kaj si kdo misli o meni in mojih najbližnjih.

Posebej bi izpostavila le 5. točko – še kako res je, da nas pri drugih moti nekaj, kar delamo sami! Dostikrat to opažam tudi pri sebi.. Vendar v tem primeru pa gre za nekaj drugega. Sama namreč nisem prej tega počela nikdar – govorila drugim kaj in kako naj delajo, ker se mi zdi to po eni strani grozno, da ne pustiš človeku, ki ga imaš rad in ki je že dovolj odrasel, da je svoboden, da počne stvari ki se NJEMU zdijo pravilne in ne meni. No, kot rečeno, to se meni dogaja v družini neprestano (ampak recimo da je to normalno, starši so starši, želijo nam vse najboljše in zato nas tudi ko smo že na poti k samostojnemu življenju še vedno skušajo usmerjati, učiti kaj je prav…), sama pa nisem tega počela drugim. To se je začelo odkar sem v resni zvezi in izhaja iz tega, kaj si bodo drugi mislili. Iz tega, česar se ne morem rešiti, nikakor ne morem mimo tega, ne da bi pomislila kaj si drugi mislijo o meni in mojemu fantu, hočem da naju spoštujejo – pa ne da se nama klanjajo, samo to, da si mislijo “tadva sta pa vredu”. In ta moja želja, da bi bilo tako, je premočna. Tako močna, da zaradi nje “pametujem” fantu kaj je prav in kaj narobe – pa v resnici ne, kaj je prav meni ampak kaj je prav recimo za moje starše.. Katerih tem naj se izogiba, naj vstaja zgodaj kadar je pri meni in še mnogo mnogo takšnih in drugačnih stvari. In to moram ustaviti, le da ne vem kako. Slej ko prej bom morala nehati razmišljati o tem, kaj si ljudje mislijo, kaj ljudje govorijo o meni in mojih bližnjih, ker zlobni jeziki bodo vedno obstajali, pa če si še tako dober. In mene to razžira..

Sicer pa sem iz besedila zgoraj razbrala naj predvsem sprejmem samo sebe. Tudi to sem že poskušala in je zelo težko – ker svoje osebnosti resnično ne maram. Če bi dobila še en poskus, še eno rojstvo, bi večino stvari naredila drugače. Sedaj pa ko enkrat sem, kakršna sem, že celo živjenje, je težko to osebnost preoblikovati na nekaj povsem drugačnega.

Čudne stvari mi tavajo po glavi, vem.. vse skup je cela zmeda, ki ji skušam priti do dna že par let! Že par let se skušam sprijaznit s svojo osebnostjo.
Ne vem, kaj naj sploh še poskusim. Večkrat sem že pomislila na obisk pri psihiatru, vendar se bojim. Bojim se po eni strani že sam nek grenak priokus, poleg tega pa se bojim tudi tega, da bi bila zasmehovana, češ da so moje težave malenkostne, a v resnici me tolčejo dan za dnem.

Ne maram biti pesimistka, a sem to postala. In se opravičujem, da tako morim in da je vsaka druga beseda česa vse se bojim.. Vendar zdi se mi, da je to edini forum, ki mi lahko kaj pomaga.
In hvala za pomoč Maja in tudi vsem, ki boste mogoče še kaj napisali.

Simona tudi jaz imam take strahove kot ti, mogoče ne tolk močna, ampak so in nisem si mislila da še kdo obstaja.

Maja hvala za dober odgovor.

Draga “simonaM”!

Živjo še 1x. Ja, če le lahko, poskušam odgovoriti čim prej. Če pa sem slučajno kaj službeno ali kako drugače zadržana, pa ne gre vedno tako.

Podčrtala sem si tvoj stavek: “To se je začelo, odkar sem v resni zvezi…” Dejstvo je, da dokler smo varno na distanci, prav kaj bolj resnega ne pride iz nas. Šele, ko se nam zgodi zares močna bližina, začne iz nas kot za stavo skakati vse tisto, česar morda do takrat še niti sami poznali nismo oz. tega vedeli o sebi. Koliko nas spozna, da smo izrezani starši, ko tudi sami postanemo starši ali pa gremo na svoje. Vse tisto, kar nas je jezilo pri starših, potem sami delamo natančno tako.

Oziroma: Če nočemo tako, se potrudimo delati drugače. Težko pa je, da čisto sami začnemo delati drugače. Te “ponotranjene zadeve” so lahko zelo trdovratne. Če 30 let poslušamo nekaj, to zelo postane del nas. Zato se meni osebno ne zdi nič takšnega, če pomoč za preoblikovanje samih sebe poiščemo pri strokovnjaku. Nasprotno: Nekaj, za kar bi sama porabila juhuhu časa, bi se zgodilo s pomočjo strokovnjaka neopisljivo hitreje, bolj globinsko in učinkovito.

Ljudje smo, kot bi bili na glavo obrnjeni: Tam, kjer bi morala biti glava, je zadnjica in tam, kjer bi morala biti zadnjica, je glava. Kaj mislim s tem? Ljudje mislijo, da so nori, če gredo k psihiatru. Ne, nori so, kako se obnašajo, še preden gredo tja. In šele potem, ko greš po pomoč, postaneš tak, kot bi moral biti-ker nehaš s tisoč bedarijami, ki ti grenijo življenje in si zato potem tudi do drugih siten.

Kaj pomeni, da sprejmeš samo sebe? So ene stvari, ki jih pri sebi lahko spremenimo-in je zato še kako prav, da jih spremenimo (npr. če smo hitre jeze, nam ravno terapija lahko pomaga to zelo omiliti oz. se naučiti drugače odzivati na nekaj, kar nas jezi). So pa stvari, ki jih ne moremo spremeniti-te pa moramo sprejeti (npr. če je nekdo svetlopolt, se lahko na glavo postavi in ne bo nikdar tako zagorel kot neka temnopolta oseba že po naravi).

Aha, še nekaj. Tvoj stavek “In mene to razžira” me je spomnil na 1x prebrano. Nek zdravnik je nekoč razlagal, kako on že iz besednjaka, ki ga ljudje uporabljajo, ko pridejo k njemu, lahko razbere, kateri organ imajo najbolj občutljiv oz. kje se jim lahko pojavi bolezen. Nekdo reče: Mi gre na živce, drugi: Mi gre na burhanje. Toliko v razmislek. Mislim, da je prav, da ozaveščamo vse v zvezi s seboj in da smo usmerjeni nase, ne na druge. Energijo, ki jo imamo na razpolago, moramo vlagati vase in ko smo mi ok, so tudi drugi ok.

Občutek imam, da ko boš razčistila nekaj stvari, boš avtomatično iz pesimistke postala optimistka-brez da bi si posebej prizadevala za to.

Se še kaj bereva!!!

Maja

Citiram:
“No, kot rečeno, to se meni dogaja v družini neprestano (ampak recimo da je to normalno, starši so starši, želijo nam vse najboljše in zato nas tudi ko smo že na poti k samostojnemu življenju še vedno skušajo usmerjati, učiti kaj je prav…), “

Saj to je to.

Ko postanemo starši, se večkrat zgodi, da se spremenimo. Vendar pa od takrat le kažemo svoj drugi jaz, ki je do tedaj počival v nas.
Počnemo stvari, ker verjamemo, da so pravilne, ker so jih delali starši in ker verjamemo, da je tako prav. Hkrati pa jih obsojamo, ker se nam več ne zdijo pravilne. Vendar ne moremo iz svoje kože in te dualnosti ali razcepljenosti. Zato tudi ne maramo del sebe.
Zato tudi obsojamo druge, vendar v resnici obsojamo sebe, ker smo v sebi razcepljeni.

Zato je potrebno, da nas usmerja naša lastna zavest, ne pa vzorci staršev, ki smo jih nezavedno sprejeli, kot neko absolutno resnico.

Robi.

simona vem kaj doživljaš, ker točno to se sedaj dogaja z menoj… če si za kakšen pogovor ob kavici, mi piši na mail pa se zmeniva… bolje da greva čez to obe kot pa solo:)

lep dan