Intuicija za vedno?
Pozdravljeni!
Zanima me kakšne izkušnje imate z intuicijo pri izbiranju partnerja? Kolikokrat ste se ušteli oziroma vas je t.i. “intuicija” potegnila za nos? 🙂 (je potem to sploh bila intuicija??)
Kaj si sploh predstavljate pod tem pojmom in koliko se nanj zanašate… A mislite, da intucijsko čutenje, ki ga gojite do dolečene osebe sploh kdaj izgine?- ali ko enkrat je, ostane za vedno?
Lp!
Jaz od zadnje izkušnje od moje intuicije ne odstopam več! Zdaj se je izkazala kot pravilna, pa čeprav sem si jaz vedno govorila, da spet paničarim, vidim negativno- da je vse to le v moji glavi, ampak dejansko n bilo. Imela sem slab občutek glede zaupanja partnerju od samega začetka, končala se ja ravno zaradi vseh stvari, ki sem se jih bala od samega začetka. Verjetno sem del svojega negativizma tudi prenesla na njega in je potem res vse šlo samo navzdol, ampak tudi sedaj, ko po tej razpadli vezi še nekaj ohranjava stike in nisem več čustveno ˝zmešana˝ in vidim malce bolj jasno- človeku ne morem zaupat. V enem letu, kolikor sva bila skupaj, se moja začetna intuicija glede njega ni spremenila. Pa sem si na začetku želela, da bi se, dala šanso…
Če bo pri naslednjem, ki ga bom spoznala, kak podoben negativen vibe že od začetka, ne bom čakala tako dolgo, da se to razkristalizira. Se mi zdi, da če je slab občutek glede česa že na začetku,se redkokdaj potem pokaže kontra. Seveda so izjeme.
Tako da jaz bom ˝igrala˝ samo še na svojo intuicijo, ker nekje globoko v sebi mislim, da razberem človeka dokaj hitro…pošten, nepošten, iskren, player, nastopač, lažnjivec…ampak potem me kaka druga lastnost tako premami, da utišam svojo intuicijo in njo prepričujem, da se moti in da vsaj poizkusim pa lahko….No, in sem poizkusila, se trudila, skoz nekje globoko v sebi čutila, da tako ne bo šlo…
Ne vem, kaj tebe muči, jaz ti predlagam, da če to, kar te muči, ni res blazno pomembno, kar se partnerstva tiče, poizkusi, se prepusti…Slej ko prej boš ugotovila, ali te stvar moti manj oz. si se glede tega motila ali kvečjemu še bolj…če bo slednje in te bo motilo res zelo, končaj. Če ne boš poizkusila, ne boš vedela. Seveda v primeru, če te že sedaj ne moti stvar zelo zelo.
Pri izbiri partnerja se je meni izkazalo več stvari. Včasih, ko potrebujemo lekcije predelat pri sebi, rinemo z zglavo skoz zid in iščemo partnerje, ki so sicer slabi za nas, v smislu, da ne bomo z njimi ostali in utišamo intuicijo, ki nam pravi, da ni dober za nas. Po drugi strani pa so ravno taki partnerji taaaaaakoooooo zeeeelooooo podobni našim staršem, da se z njimi ogromno naučimo, lahko pa SAMO PREIGRAVAMO neke drame.
Sicer velja tudi za tapravega partnerja, da ga izberemo na nekih podobnostih iz lastne družine, vendar je več dobrega v zvezi, kot slabega.
Moj primer je bil tak, da ko sem našla pravega, sem se čisto drugače počutila ob njem. Nisem iemla nobene slabe slutnje, sem bila sproščena, zaupljiva, nobenih norih metuljčkov, ker sva rasla iz prijateljstva.
Tako, na kratko.
Intuicija je nezmotljiva.
Mi smo tisti, ki smo zmotljivi.
Še posebno naš um, ki se opira predvsem na naše pretekle izkušnje, nas navdaja z dvomi, sumničenji ali pa pretiranim pesimizmom oz. optimizmom. Na nas vplivajo številna prepričanja, ki nimajo veze z intuicijo: od tega, da moramo dati priložnost človkeu, da vendar ne smemo takoj zaključiti o nekom tako in tako, do tega, da nas ta spominja na onega in da se bodo stvari zagotovo zvrtele tako ali tako …
In problem je, da to kar prihaja iz našega uma (nezavednega) pogosto preglasi intuicijo, katere izvor je drugje in ki je veliko bolj umirjeno, pretanjeno in tiho od tega, kar prihaja iz uma.
Najprej je potrebno vedeti, kaj je intuicija in kaj ves ostali šunder. Potem se lahko pogovarjamo o tem, ali ji gre zaupati ali ne.
Iz mojih izkušenj intuicija še ni klecnila … sem pa večkrat klecnila jaz, kadarkoli sem dovolila, da jo je kaj preglasilo. Primerov lahko navedem ničkoliko, ampak npr. eden iz kategorije znancev: slutim (intuicija) in celo začutim (kar je že malo več kot intuicija), da ta in ta človek ni v redu, celo slabo mi je ratalo, ko mi je dal roko, ampak ker je bil tako prijazen, ker so vsi govorili, da kako pa je ta človek priden in prijazen in v redu, sem si rekla, joj, ne moreš tako, daj mu šanso, mogoče te je zmotilo samo to in to … no, dve leti kasneje se je izkazalo, da so se glede njega vsi motili in da je šlo za patološkega lažnivca, bolnika, ki je škodil in umazal vse in vsem okoli sebe.
Jaz zato intuiciji zaupam iz leta v leto bolj, umu, strahovom in predsodkom pa iz leto v leto manj. In se že kažejo pozitivni rezultati.
Ne vem, zakaj so detajli v kontekstu te teme tako zanimivi?
Patološki lažnivec pač zbuja pozornost z škandaloznimi zgodbami. Če se te tičejo tega, da je ujel taaaaako ribo ali pa v slogu James Bonda zbežal pred policisti, rešil nekoga gotove smrti, da je zaposlen skoraj v slo CII, da ima strašno veliko denarja (pa vendar je dolžen vsem okoli sebe) ipd. … je to eno. Pa verjemi, da je bil poln takšnih zgodbic … drugo pa je, ko govori, da so vse v njegovi okolici zaljubljene vanj in celo, da je s to ali ono nekaj imel – pa to so praktično vse v njegovi okolici (pa imajo nekatere zaradi tega mnogi resne težave), ko laže, da je nekoga videl, kako ga je videl varati z nekom, ki ni njegova žena s še majhnim otrokom in še dobro, da se je kmalu razkrilo, da je model bolnik in da mu ni nič za verjeti … ko ukrade denar, pa poskrbi, da je za to na koncu kriv nekdo drug. Nič čudnega, da mi je bilo slabo, ko sem mu prvič segla v roko. In še kako tipično za patološke lažnivce, da jim je prva skrb njihov zlagani sladki image.
Tak človek lahko prevara oči in ušesa, naš um, ne more pa intuicije.
Če je človek iskren do sebe in si dovoli sebe resnično začutiti brez obrambnih zidov, ki jih postavljajo razum, strah, ego, ponos …, dobro ve, ali je (bila) njegova intuicija pravilna in ali je (bilo) njegovo čutenje resnično. Intuicija in čutenje sta nezmotljiva, vendar za marsikoga žal nista najbolj »varna« – veliko ljudi se še vedno raje zanese na razum/dejstva kot na nekaj tako neotipljivega, kot sta intuicija ali čutenje.
Ko nekoga začutiš, ga ne izbereš, ampak ga preprosto prepoznaš, vendar moraš svojemu čutenju zaupati. Če mu ne upaš, postaneš žrtev lastnih strahov in takrat tudi v drugega ne moreš verjeti, s tem pa s svojimi dvomi rušiš njegovo zaupanje vate in njegovo vero, da je to, kar je prepoznal v tebi, resnično. Ko gredo stvari po zlu, ljudje radi zaključimo, da je bila intuicija zmotna, ker nam je to lažje, kot da bi sprejeli, da so nas ohromili strah in predsodki. Če bi bili iskreni in bi si upali tvegati, bi brez dvomov vedeli, kaj je res in kaj ne.
Ko se dva začutita, vez med njima ne izgine, četudi sta med njima prostor in čas. Kaj bosta s tem naredila, pa je drugo vprašanje.
Vem, kaj misliš.
Če se malo pohecam: od svoje intuicije imamo samo toliko, kolikor so čista naša ‘ušesa’, na katera nam prišepetava 😉
Ali če povem drugače:
Kolikor opazujem sebe in druge ljudi (pa teorija temu pritrjuje) vidim, da imamo intuicijo enostavno vsi. Enako močno, enako kompletno. Razlika med nami je samo to, da je ne uporabljamo ali ne zaznavamo vsi v enaki meri.
Vsem govori, ampak nekateri jo slišijo, drugi ne. Nekateri jo slišijo le včasih, drugi zelo pogosto. Za večino ljudi se mi pa zdi, da večji del življenja tako in tako ‘sedijo’ na takšnih, pa tudi drugačnih ‘ušesih’ 😉
Sem torej mnenja, da je vsem in vsakemu dana kompletna intuicija (že popolna in fiksna), le naša sposobnost slišati jo je variabilna. In prav to – sposobnost uglasitve z intuicijo, je seveda še kako mogoče izpopolnjevati.
Intuicija, jaz jo kar poimenujem višja sila, pa ne vem, če to res je, če ni, je to nekaj tako modro blagega, da ji pripisujem božanske lastnosti. Ja, tudi jaz mislim, da je stvar naših ušes. Natančneje je to zanikanje, zamahnemo z roko, ker ocenimo z možgani, da to pa res ne.
Zanikanje, ker bi radi, da bi bilo drugače, recimo, da nam je všeč xy in bi radi verjeli, da je tudi po dušici tako lep. Ali zanikanje, ker ne zaupamo, da nas lahko vodi neka sila, nekaj, ki vidi onkraj časa in prostora. Zanikanje, ker bi radi, da bi se nekaj zgodilo kar takoj, spet ne poslušamo časa. Kot bi zalivali rožico dan za dnem, da bi prej zrasla :). Zanikanje, ker šesti čut, intuicija, neposredno vedenje, višja sila, je nekaj, kar ni znanstveno potrjeno, dokazljivo. Saj tudi Bog ni, čudeži tudi ne, a so nekako sprejeti v družbi. Kako bi nas gledali, če bi rekli, da nam je višja sila povedala, da je xy patološki lažnjivec? Si kar predstavljam katero telefonsko številko bi zavrteli, če bi izjavili kaj takega.
Mislim, da je prav, da malo razložimo razlike med instinktom, čutenjem (astralna senzitivnost), razumom in intuicijo.
Instinkt je tisto, kar imajo razvito tudi živali in se pogosto zamenjuje za “intuicijo”. Tako se je enkrat zgodilo v eni temi na tem forumu, da sem omenil intuicijo, pa je nekdo odgovoril, da imajo tudi živali razvite intuicijo in to še bolj, kot pri ljudeh. Seveda, to ni tako. Instinkt je povezan s podzavednimi impulzi predvsem v smislu boja za preživetje. Predvsem je instinkt povezan s primarnim strahom, ko si pred neko življenjsko nevarnostjo (na robu prepada, se spotakneš…) jo začutiš in v trenutku odreagiraš.
Čutenje ali astralna senzitivnost je sposobnost čutenja ljudi ali dogodkov okoli sebe ali ljudi s katerimi si povezan pa so fizično odsotni. Čutenje izvira iz čustvene ravni in to ni intuicija. Npr. lahko začutiš, da je nekaj narobe, čeprav se na zunaj nič slabega ne vidi. Lahko začutiš sogovornikovo čustveno stanje (njegov motiv) in zato se zgodi, da nam kdo včasih ni všeč in nam nekaj ne paše. Na ta način tudi mama začuti da je nekaj narobe z njenim otrokom, čeprav sta fizično daleč stran. Tudi živali (na bolj elementarni ravni) čutijo, zaznavajo na tej ravni.
Razum (ali jasnovidnost… ali telepatija… ali razumevanje) prinaša sposobnost razumevanja in obvladovanja okolja in dogodkov v okolju. Če bi imel sposobnost jasnovidnosti, potem bi videl (bral) misli sogovornika. Tako bi prepoznal mentaliteto zelo objektivno. Ker pa je razum pri človeštvu še nerazvit v primerjavi z astralom je zato ta sposobnost še precej v ozadju. Npr. včasih veš, da te bo kdo poklical ali kdo bo stopil skozi vrata. Razum je (zaradi nerazvitosti) precej povezan s čutenjem in pogosto delujeta skupaj. Bolj prevladuje čutenje.
Intuicija je vedenje. “Razsvetli” odnose in zato nastopi vedenje. Intuicija je duhovna sposobnost in je neodvisna od čustev (čutenja) in miselnih oblik (seveda, tudi od instinkta). Zato se večkrat dogaja, da nam intuicija ali ni logična ali pa nam ni všeč (astral).
Intuicija nam prinaša smisel v življenje, pogum, odločnost, gotovost, radost. Intuicija je ljubezen in modrost v enem, saj vpliva na čustva (ljubezen) in razum (modrost).
Intuicija je na liniji s čutenjem in plus tega je čutenje pri ljudeh bolj izrazito, zato se čutenje ponavadi zamenja z intuicijo. Razum pa se ponavadi prikaže kot nekaj negativnega, čeprav ni. Razum in čutenje se motita (sama po sebi) glede širše perspektive. To pa je tisto, kar intuicija prinaša: pravo perspektivo glede na celoto in zato gotovost in vedenje.
Razum in čutenje nimata v uvidu celotne slike in zato se motita, medtem, ko intuicija “polno sveti na vse in je zato jasna”.
Intuicija pri ljudeh ni tako razvita. Bolj je razvito čutenje. Vsak ima seme intuicije v sebi. Treba jo je le razviti in na začetku s pomočjo razuma (razločiti) kdaj gre za intuicijo in kdaj za čutenje oz. telepatijo ali jasnovidnost.
Poglobljeno razumevanje vodi do modrosti, razvoj srčnosti (empatija) vodi do ljubezni. Meditacija (poglobitev vase) invocira intuicijo.
Če je čutenje in jasnovidnost nekaj fenomenalnega, potem je intuicija super fenomenalna.
Intuicija prinaša znanje o vsem.
P.S. S tem zapisom nisem imel v mislih ocenjevati ali gre za intuicijo ali za čutenje ali jasnovidnost pri komentarjih zgoraj.
Jonson,
mislim, da si s svojo nazorno klasifikacijo lepo in jasno razložil vse nivoje intuicije:
– instinkt (na fizično energijski ravni)
– astralna senzitivno oz. čutenje, empatsko (na ravni čustev)
– razumevanje, jasnovidnost, telepatija (na ravni mentala in verjetno tudi inteligence)
– čista intuicija (na ravni ljubezni, modrosti)
Vem, da se ne boš strinjal, ampak osebno vidim vse, od instinkta pa do čiste intuicije, le kot različne izraze enega in istega – intuicije same, le da se v različni dimenziji človeka izražajo na način (skozi medij), ki je lasten nivoju dotične dimenzije. To se mi zdi smiselno tudi zato, ker vem, da se različni izrazi v praksi še kako radi prepletajo: npr. telepatija in empatija gresta rada z roko v roki ali pa vse druge možne kombinacije … Zakaj se v dotični situaciji intuicija izrazi skozi ta ali oni nivo, je verjetno odvisno tako od situacije same kot od posameznika in njegovih danosti. Tako da če se mi še kdaj zapiše intuicija, kjer bi se moral kak drug, bolj precizen pojem, se mi žal pač bo. Se lahko potem tudi naknadno še popravim, pač v imenu našega boljšega razumevanja.
Ampak če gre v tem primeru le za malce drugačen pogled na isto, pa imam precej bolj oseben pogled na stvari v primeru živali, ki jim zaenkrat še vedno ne pripisujem zgolj instinktivnega odzivanja na izzive življenja. Ne morem si kaj, da ne bi dopuščala vsaj možnosti, da gre tudi pri njih vsaj kdaj za kaj več …
Skozi stike z živalmi, pa tudi pod vtisom številnih izjemnih izkušenj drugih ljudi s celega sveta, pač še nisem dokončno sklenila, da gre pri živalih nadčutno enostavno zreducirat samo na instinkt (čeravno priznam, da večina resničnih zgodb s tega področja temu kvečjemu pritrjuje).
Ker v primerih naravnih katastrov – cunami, potres, poplave … dejansko lahko govorimo zgolj o izrednem instintku živali, ki je zagotovo povezan z njihovimi veliko bolj izostrenimi čuti, ampak tu in tam daje kakšen primer slutiti, da gre živalim (še posebno mačkam, psom … s katerimi imamo ljudje pač več stikov) pripisati tudi sposobnosti telepatije, jasnovidnost …
Naslednji primer morda prav tako ni najbolj reprezentativen primer (vendarle je znano, da živali zavonjajo, začutijo različna bolezenska stanja (še posebno rak) pri ljudeh in gre torej spet lahko za instinkt, pa vendar …):
http://news.bbc.co.uk/2/hi/americas/6917113.stm
Sicer mi je pa načeloma vseeno – intuicija ali ‘samo’ instinkt. Ker tudi instinkt je – sam po sebi – ravno tako lahko nekaj zares zelo zelo izjemnega.
Nekaj impresivnih resničnih zgodb (in ja, v vseh je svojo vlogo odigral ‘samo’ instinkt):
Intuicija se razlikuje od vseh ostalih zunajčutnih zaznav. Zato, ker prinaša novo kvaliteto, ki jo ostale zaznave nimajo. Zunajčutne zaznave se dogajajo znotraj osebnosti, medtem, ko intuicija prihaja iz duhovne ravni – zato razlika.
Intuicijo zaznavamo preko naše osebnosti – in zato podobnost. (99,9% ljudi ne deluje na intuicijski ravni… če bi, potem bi imeli na svetu raj)
Ko sem včeraj ugasnil računalnik mi je v prišla misel, da se bo nekdo zataknil za živali in intuicijo in za enakost med intuicijo in ostalimi zaznavami. Danes pa potem preberem tebe ne-dam-se…. Kot da bi vedel 🙂
Seveda se vse prepleta, a se da tudi razločiti med zaznavami.
Problem nastane, ko za katerokoli zaznavo (ker ne znamo razločiti) uporabimo beseda intuicija. Potem nastane problem, ker se ne moremo razumeti in se lahko zgodi tudi, da napačno sporočamo, kar lahko privede do komunikacijskega šuma…
Kar se tiče živali: napisal sem, da imajo živali sposobnost instinkta in tudi čutnih zaznav. Intuicije pa ne. Tudi telepatije in jasnovidnosti ne (mogoče pri zelo zelo razvitih živali). Imajo pa potencial za zadnji dve.
P.S.
Namesto “intuicija” lahko uporabimo izraz “zunajčutne zaznave”. Tako se izognemo zmedi v izrazoslovju.
Ko sem včeraj prebrala tvoj prispevek, sem se v 95 % strinjala z njim, pa res si se potrudil to lepo razložit. No, ampak to je bilo že včeraj torej skoraj strinjanje 😉 … in skoraj sem tudi zdržala, da se ne bi spotikala po nepotrebnem v neke detalje. Zjutraj sem pa že vedela, da mi ta skoraj pač ne bo znesel …
Tako da, jasno, da si vedel 😉
P.S. Se je tudi meni že zgodilo, da sem ‘vedela’ za odziv, tudi če me sploh ni bilo blizu računalnika … Kaj misliš, kaj bi pa to bilo? Intuicija, telepatija, morda pa je samo logika, sklepanje, pričakovanje (glede na to, da se virtualno ne poznamo ravno od včeraj 😉 … ali kaj čisto tretjega? Aja, pa tudi to je zanimivo: Kaj pa če bi mi zneslo ne zapisati to kompliciranje z osebnimi pogledi na stvari? Ti bi pomislil, potrditve svojega občutka pa ne bi dobil. No, pa saj bi tudi brez dokazov ‘vedel’, da nekdo tam ‘zunaj’ točno ‘tam in tam’ komplicira, ne? :))) filozofiram, ne rabiš na to odgovarjat.