Pozdravljeni,
MOja partnerska zgodba je sicer končana in nekajkrat sem iskala odgovore da jo rešim na med.over.net, pa vendarle po koncu …je mozno, da sem na nek nacin odvisna od odnosov in bi si morala poiskati strokovno pomoč? Ali je bila moja glavna napaka da sem prehitro popustila ko sem se preselila k njemu, nisem postavila dolocenih mej in zahtev med nama, ker sem zelela da nama je cimboljse, nisem pravocasno ukrepala ko so se zaceli kazati prvi znaki in si nisem priznala da nekaj ni uredu….zdaj trpim neznosno kot da je konec zivlljenja in da zame ne obstaja nihce vec….in imam obcutek da se ne bom mogla vrniti v novo “boljse” zivljenje (boljse v toliko da ne bom delala napak, ki so pripeljale do razveze…ali pa so bile razlike v dozorelosti in samostojnosti prevelike in sem morda na nek nacin le prevec zelela spremeniti cloveka, kar ne bi smela in sem v toliko spremenila samo sebe, da sem nekoliko izgubila stik z okolico…..

HVala za nasvet in pomoc.

moja zgodba za katero se opravicujem da bo dolga:
Pred petimi leti sem spoznala fanta iz drugacnega okolja, drugacnega odnosa do zivljenja, a ljubezen se je zgodila. Kljub vsem razlikam mi je pomenil veliko in sem bila pripravljena za skupno zivljenje. Po nekaj mesecih se se preselila k njimu v hiso njegovih staršev in ker zame ni bilo sprejemljivo,da so avtomatsko del vsakdana- prihajali so nenapovedano kadarkoli- jih je ocitno zahteva da omejijo to vsiljevanje, ki je bilo za njih normalno, da so vsak dan skupna kosila, skupno prezivlajnje prostega casa, delegiranje kdaj se bo delalo, vdori v spalnico, vedeti o vsem vse- pripravila, da so naju po enem letu- ko je bila polovica hise v notranjosti do popolnosti renovirana, kar sva financirala s fantom (bolj jaz kot on) z grdimi besedami vrgli ven. Sla sva v moje stanovanje, majhno a prijetno.Vendar pa so se zacela nesoglasja, ker je fant trdil da je hisa njegiova, ker je celo zivljenje delal za njo, v njej (kar je bilo v resnici tako, saj ni poznal nic drugega kot hiso in delo, druzba so mu bili starsi ter nekaj kolegov s katerimi so hodil popivati, zaradi cesar je tudi izgubil izpit za avto, ki ga do danes ni naredil).Najin odnos je bil pripeljan do tega da se je vrnil domov, cez nekaj casa nazaj k meni…Ce sem bila pripravljena, da sem gonilna sila partnerstva, mi je vseeno zmanjkalo energije, ukvarjati se vedno z njegovo druzino na nek nacin, prav tako me je motilo da doma ne placuje stroskov in to je bilo njemu samoumevno…vso placo ki jo je zasluzil je imel izkljucno zase, saj si modva nisva privoscila veliko, niti dopusta niti drugih stvari. Morala sem si priznati, da kljub vsemu potrebujem cloveka, ki bo znal stati za svojimi zeljami in se postaviti zase, a krog je bil vedno bolj zacaran in ubijajoc. Kako sploh preseci zeljo po samostojnosti, ce se je vedno bolj z njegove strani izrazala zelja ziveti v primarnem okolju, biti na nek nacin s starsi druzina… morda se motim a vendarle, ce se zavedas da ti clovek pomeni ogromno in si zelis z njim zgraditi druzino in zivljenje, je potrebno resevati druzinske probleme- se posebno kaj bo kdo od otrok dobil od starsev- izven okvirjev odnosa s svojim partnerjem.
Sama sem bila na trenutke potrpezljiva, na trenutke ne..kako je mozno, da clovek ne dojame, da je enkrat potrebna odlocitev s kom bos zivel, pomembnejsa od kje in kdo je se nujen zraven…vse bi se dalo urediti in odnos bi se dal ojacati, ce ne bi zadnjih nekaj mesecev prevec silil v to, da je potrebno zgraditi odnos z njegovimi starsi in ce ne bi v sebi tako zelo upal, da bi prisla ziveti pod njihovo streho, kljub temu, da sem jasno povedala da to ni mozno… pravzaprav sem od njega jasno pricakovala da se odloci ali bo zivel z menoj ali bo cakal da dobi denar od starsev, kar mi je bilo zelo grdo od njega do starsev, ne glede kaksni so… pateticno kot je lahko je bila tezava tudi v tem,da si ni predstavljal zivljenja v bloku, ker je za njega edino hisa… a to da si po parih letih vsak na svojem koncu ni prav dobro za odnos…se vidis morda ob vikendih, med tednom skoraj nic, me je ubijalo…na koncu sem ostala brez moci in prekinila ta nezdrav odnos, ki je dusil tako mene, kot fanta, ceprav si on tega verjeto ni priznal…..

Pozdravljeni!

Katere so bile napake v vaši zvezi, je težko reči. Verjetno vse to, kar ste napisali in še kaj, česar se sploh ne zavedate. Dejstvo pa je, da si je vaš fant vajino skupno življenje predstavljal čisto drugače kot vi. Morda bi se o tem lahko pogovorila že prej in zastavila drugače. Morda pa sta morala zaživeti skupaj, da sta spoznala tudi druge plati vajinega odnosa in odnosa do drugih ljudi v vajinem življenju.
Partner se je odločil za življenje v hiši staršev in ni pripravljen živeti drugje. Vi ste življenje pod njihovo streho poskusili in ni šlo. Prav je, da ste se postavili zase in niste pustili, da bi vaše življenje upravljali drugi.
Verjamem, da trpite in da boli. Treba bo preboleti; se sprijazniti in začeti znova, kar ni lahko. V procesu prebolevanja vam lahko pomaga tudi strokovnjak. Srečno!

Suzana Gliha Škufca