Pozdravljeni,

v upanju, da mi boste znali svetovati, se obračam še na vas.

Vse moje trenutne težave so se začele pred 10 leti, ko sem spoznala fantovo mamo. Nikoli me ni marala. Pravzaprav ne mara nikogar, zato naju to ni presenetilo.

Gospa je stara 56 let in ima že vrsto let psihične težave. Ne vem natančno kakšne, vem pa, da je bila pred 12 leti za nekaj časa v obravnavi v psihiatrični kliniki. Nekaj časa je jemala tudi neke tablete “za živce”, potem pa je prenehala.

Skozi vsa leta naju je na vse možne načine hotela spravit narazen. Šla je do takšnih meja, da je pisala anonimna pisma, grozila s policijo, klicarila moje starše, nagovarjala sorodnike, da so se predstavljali pod lažnimi imeni (odvetnik, center za socialno delo, policija..) in klicali mene, mojo družino, fanta in vsem poskušali dopovedati, da sem jaz zlobna in da škodujem njenemu sinu.
Obtoževala me je za vse tiste stvari, ki jih je sama delala svojemu možu, ko je bila mlajša (da bom zanalašč zanosila z njim samo za to, da ga bom obdržala, da imam razne komplekse, da jim hočem vzeti hišo in še in še).

Plačevala je celo neke mage, čarovnike in bioenergetike, da bi naju spravili narazen.

S fantom sva v vseh teh letih imela lep odnos, poln ljubezni. Vse slabo, kar je bilo, se je navezovalo le na njegovo mamo in njene posege v najino vezo.

Na srečo je moj fant kmalu ugotovil, da je nekaj z njo hudo narobe in se je odselil ter imel le še minimalne stike z njo. Zdaj že kar nekaj let živiva na svojem.

Pri tem naj povem, da njegova mama prav tako ne mara punce fantovega brata, ki se je zaradi tega tudi zelo zgodaj odselil od doma in prekinil stike.

Posegi fantove mame v najin odnos in toliko sovraštva iz njene strani je pustilo veliko posledic na meni. Že samo, če pomislim na vse, kar nama je storila, sem na robu solza. Gre za več let trajajoče psihično nasilje. Moj fant je bolj imun na to (vsaj na videz), jaz pa dostikrat podzavestno pomislim na njo in to me čisto sesuje.
Ne morem razumeti, da je nekdo lahko tako brezsrčen in da ne privošči lastnemu sinu sreče. Ni treba, da me ima rada. Samo naj naju pusti pri miru.

A vse to še ni bilo nič proti temu, kar nama dela sedaj.

Pred nekaj leti je njen mož ugotovil, da z njo ne more več živeti, saj ga je konstantno krivila za to, da ni kaj storil proti meni.
Gospa je zelo dober manipulator in zna prepričati ljudi v njen prav. Ker on tega ni več zdržal, jo je zapustil in se ločil. Ostala je popolnoma sama. Prijateljev nima, s starši je skregana (njen oče je mnenja, da bi morala nujno na zdravljenje).

Ker se je v teh nekaj letih njena pozornost preusmerila na moža, sva midva imela mir. Na žalost je njen mož moral prenašati zasledovanje, javno poniževanje (ko se je v javnosti pred njegovim stanovanjem drla, da je kurbir). Med drugim je več žensk obtožila, da so njegove “nove” in jim enako kot že prej nama, pošiljala anonimna pisma, klicarila njihove može in pri tem uničila vsaj en zakon.

Zdaj bivši mož je prekinil stike z njo in živi na svojem. Ima novo partnerko.

Ko je ostala sama, je spremenila taktiko in naju začela vabiti, da bi se preselila k njej. Ko ji je fant povedal, da glede na vse, kar nama je delala, to ni izvedljivo, ni hotela priznati ničesar.

Rekla mu je, da nič od tega ni res in da ona nikoli ni imela nič proti meni. Da je bil problem ves čas v meni, ker imam jaz toliko proti njej.
Če povzamem: gospa se je očitno nekako prepričala, da vse to, kar je počela, sploh ni bila ona. Da so to laži in da nič ni res.
Sprva sva mislila, da je to le njena igra, a je postalo jasno, da ona dejansko verjame, da je bila ves čas zgledna mama in da so drugi tisti, ki so proti njej. Ona je v svojih očeh popolnoma nedolžna.
Postavi si nek obrambni zid, prek katerega spusti le svojo resnico. Karkoli drugega, kar se s tem ne ujema, bo preslišala, ignorirala ali zanikala.

V času, ko je bil pred njo mir, sva se, ker sva že tako dolgo skupaj in imava urejeno, samostojno življenje, odločila, da se poročiva.

Tukaj pa se začnejo tudi težave, zaradi katerih zadnje čase vse pogosteje padam v depresijo, jočem in sem popolnoma zlomljena.

Jasno je bilo, da njegova mama po vsem, kar nama je storila, ne bo povabljena na najino poroko.
Vseeno je nekako izvedela, da se poročiva in je začela klicariti fanta ter ga spraševati, kdaj bo dobila vabilo.
Po dolgem premisleku sva se odločila, da bo še najmanj težav, če jo povabiva – a samo v primeru, da se bo spravila skupaj in ne bo povzročala težav. To je bila grozna napaka.

Kmalu po tem, ko sva jo povabila (fant je k njej šel sam, jaz je nisem videla že vrsto let), je začela klicariti in pošiljati sporočila, v katerih se je pritoževala nad datumom poroke. Predlagala je, da poroko odpoveva.
Prav tako je bila mnenja, da je najboljše, da ne pride, saj tam nima kaj iskati, ker bo žalostna in ker se raje joče doma kot na poroki. Rekla je, da se tam ne bo nihče hotel pogovarjat z njo in da je pač ne bo.
Očitno je pričakovala, da jo bo moj fant začel prositi, naj le pride. A tega ni storil. Rekel ji je, da je res bolje da je ni, ker se tako ne bo z nobenim od povabljenih razumela.

Poroka bo namreč v ožjem krogu, povabljeni bosta le najini družini.
Vsi, ki bodo prisotni, pa vedo, kaj je ona delala proti nama in kakšne težave so bile z njo.

No in takrat je počilo. Najprej je bila užaljena, potem pa se je začel teror. Vsak dan prek 50 smsov (fant se ji ni javljal na telefon), emaili, grožnje, izsiljevanja…

Fantova ostala družina, ki njegovo mamo še najbolje pozna, je vsa mnenja, da bo v primeru, da se pojavi na poroki, poroko uničila.
Na poroki bo tudi fantov oče (njen bivši mož) in njegova nova partnerka, s katero se super razumemo. Fantova mama za njo ne ve in lahko si predstavljate, kaj se bi zgodilo, če prideta na poroki v stik.
Že samo to bi bil razlog, da je ne povabiva, a zdaj, po vseh grožnjah sva še bolj odločena kot prej, da je ne sme biti na poroki.

A kako ji to dopovedati? Tukaj bi potrebovala vaš nasvet, kako obravnavati takšnega človeka? Kako naj ji prideva do živega?

Moj fant ji je večkrat dal jasno vedeti, da na poroko NI vabljena. Povedal ji je tudi razloge za to (katere je seveda gladko preslišala).

Ona ve, da za njo ne bo pripravljenega stola za mizo. Ve, da bo v primeru, da pride, pospremljena stran. Ve, da bova najela varnostnika, če bo treba. Ve, da si bo naredila sramoto, če bo prišla in jo bodo odstranili od tam. Ve, da si nihče od povabljenih ne želi, da bi ona prišla – nekateri so celo rekli, da na žalost ne bodo mogli priti, če bo ona tam, saj nočejo biti ponovno vpleteni v njene blodnje.

A gospa je odločena, da pride – ne glede na vse.

“Prišla bom, ne glede na to, kaj naredita, kaj mi rečeta. Jaz bom tam. Imam pravico. Vseeno mi je, če me nočeta na poroki. Jaz pridem!”

Moj fant ji je dal jasno vedeti, da lahko pozabi, da ima sina, če si bo drznila priti na poroko. Da bo dokončno prekinil vse stike.
Njen odgovor je bil:

“Kakšne bedarije govoriš. Me ne zanima. Jaz pridem, ker hočem. Jaz bom 100% tam, nič mi ne moreš. Saj bo tebe sram, ne mene.”

Sva pa ugotovila, da ima ona več motivov, zakaj to dela:

– preprečila/uničila bi nama rada poroko
– rada bi se soočila z bivšim možem in njegovo novo partnerko
– uživa v pozornosti, ki jo kar naenkrat dobila od mojega fanta, ki jo je prej skorajda ignoriral

Poroka je čez manj kot 14 dni.

Jaz sem se tako veselila te poroke – predstavlja nama piko na i v najini dogli vezi. Ogromno truda sem vložila vanjo, vse sem sama zorganizirala, veliko sem tudi sama izdelala, saj sem želela dati najinemu dnevu osebno noto.

Zdaj pa, namesto, da bi se veselila, se bojim.
Ne samo, da bova imela uničeno poroko, ampak tudi kaj hujšega.

Gospa je nepredvidljiva. Navajena je, da dobi, kar hoče, saj je veliko let uspešno manipulirala ljudi okoli sebe.
Vem, da je ni stvari, ki bi ji jo lahko rekla, da ji bi preprečila, da pride na poroko.

Gospa potrebuje strokovno pomoč. S tem se strinjajo tudi njeni starši in drugi sin, ki so jo že večkrat prosili, naj se naroči na posvet, a o tem ni hotela slišati nič.

Dobila sva že veliko nasvetov, kaj storiti: od najema varnostnikov, do prestavitve poroke ali celo odpovedi.
Ampak v tako kratkem času je težko prestaviti poroko, pa tudi ne zdi se mi pravično, da bi morala zaradi nje pozabiti na vse, za kar sva se zadnje mesece trudila.

Tako hudo mi je. Zdi se mi, da se mi bo zmešalo. Ponoči ne morem spati, boli me želodec, slabo mi je. Nimam volje do ničesar več.

Vem, da je edina možnost za naprej, da z njo prekineva VSE stike. To tudi nameravava storiti.

A kaj do takrat?

Ne bi rada trepetala od strahu, kaj bo, če pride na poroko in začne napadati mene, svojega bivšega moža in še koga.

Ne vem več, kaj naj storim.

Nisem nobena strokovnjakinja za te zadeve, pa vendar bom skušala dati nasvet.. Več kot očitno je, da se ne sme pojaviti na poroki. Očitno je tudi, da se s pogovorom ne da nič doseči, da se ji ne da dopovedati, da ni povabljena. Čeprav se sliši zelo zelo kruto, pa vendar, ne vidim druge rešitve kot to, da rabita osebo, ki jo bo takrat zadržal – psihiatrija, policija, ali celo varnostniki ki ji onemogočijo pristop k dogajanju?
Glede na to, kar si napisala, se zdijo to edine rešitve.
Res se zelo kruto sliši, vendar še bolj kruta so dejanja njegove mame in si je to sama zakrivila.

Resnično upam, da to uredite, ker to bo vajin dan in ga nihče nima pravice uničiti.