mogoče bo koga zanimalo
_______________________________

Zgodovina otroškega dodatka sega v čas II. Svetovne vojne, ko so v Nemčiji vpeljali redni otroški dodatek za petega in vsakega naslednjega otroka. Cilj tega socialnega transferja je bila večja rodnost, saj je Nemčija potrebovala veliko prebivalcev za svoje politične interese. Slovenci smo socialni sistem »dobili« od Nemcev in s tem tudi otroški dodatek. Cilj le tega je danes resda zapisan drugače, toda … v osnovi bi

V Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) v 65. členu piše, da se »… z otroškim dodatkom staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda po tem zakonu«. Vse lepo in prav, a že tukaj se postavi vprašanje koliko nekomu, ki je v najvišjem razredu pomeni 19,20 evrov otroškega dodatka za prvega otroka. Najbrž veliko manj kot pomeni 110,41 evrov otroškega dodatka tistemu, ki je v najnižjem razredu. Kot drugo se postavlja vprašanje zakaj bi to pravico imeli vsi otroci oziroma starši, izjema so le tisti z ekstremno visokimi dohodki. Zakaj ne bi otroški dodatek dodeljevali tistim, ki so v resnici potrebni državne pomoči pri finančni skrbi za otroke, ter poskrbeli, da te pomoči ne bi izkoriščali taki, ki do nje niso upravičeni. Tako bi namesto 56,74 evrov za prvega otroka, kolikor dobi starš, ki je v četrtem dohodkovnem razredu, dobil 100 ali več evrov za prvega otroka. Temu bi jaz lažje rekla konkretna pomoč, kajti 56,74 evrov pač ni konkretna pomoč, temveč bolj Blažev žegen.

V zvezi z otroškimi dodatki v družbi obstaja fama, da imajo enostarševske družine ogromne bonuse. Resnica je kakopak povsem drugačna. Enostarševske družine dobijo za vsakega otroka dodatnih 10% otroškega dodatka, kar praktično pomeni, da starš, ki je v tretjem razredu (od spodaj navzgor) dobi namesto 71,95 evrov za otroka 79,14 evrov. No ja, dvomim, da bi se kdo zaradi tega drobiža ločeval.

Otroški dodatki so vezani na družinski dohodek preteklega leta kar je, vsaj v teh časih, lahko prava katastrofa za družino, če v tekočem letu izgubi glavni ali edini dohodek, otroški dodatek pa ostane enak. Seveda tako ne bi smelo biti, a si strokovnjaki na CSD-jih dovolijo sami odrejati kaj je pomemben podatek za spremembo višine otroškega dodatka in kaj ne. 102. člen ZSDP sicer določa, da je potrebno obvestiti CSD v primeru izgube zaposlitve, vendar je to bolj ko ne mrtva črka na papirju, saj strokovnjaki sami ugotavljajo če so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oz. o spremembi priznanja pravice. Tragikomično je mišljenje teh strokovnjakov, da izguba službe ni zadosten razlog za ažurno povišanje otroškega dodatka in tako zavestno puščajo družine na pragu ali pod pragom revščine.
Sama sem te dejstvo doživela zadnjič pred tremi leti, ko sem oktobra ostala brez zaposlitve in bila štiri mesece doma. V vsem tem času sem prejemala enak otroški dodatek kot v času zaposlitve. Ko sem naslednje leto aprila spet uveljavljala pravico do otroškega dodatka, a sem bila takrat že polno zaposlena, pa sem dobila le-tega znatno višjega na račun dohodkov iz prejšnjega leta. Razumljivo? Logično vsekakor ne. Višji otroški dodatek sem potrebovala v času brezposelnosti, a so mi ga odobrili šele post festum in to za celo leto.

Naj se vrnem na začetek. Hitler je z uvedbo otroškega dodatka načrtoval višjo rodnost in jo tudi dosegel. Kaj pa z otroškim dodatkom dosega naša država? Zdi se, kot da so otroški dodatki sami sebi namen in izrojen socialni transfer.

http://bam.czp-vecer.si/portali/7dni/v1/default.asp?kaj=2&id=5436349

to ni čisto res

Otroški dodatek se dodeljuje glede na višino dohodka na družinskega člana (do sem se strinjava). Če se dva ločita in vnaprej furata navidezno enostarševsko družino, se v “enostarševski družini” dohodek zmanjša ponavadi za toliko da enostarševska družina v celoti pade v nižji (ali celo bistveno nižji) razred, ker se preživlja samo z eno plačo in neko minimalno preživnino. Tako da se otroški dodatek ne poviša samo za 10% glede na dotedanji razred, ampak za razliko med starim in novim razredom plus 10% glede na novi razred.

Navideznim enostarševskim družinam bi pristrigli peruti samo s tem, da bi jebene sodnice začele dosojat realne preživnine.

oče: s tem se popolnoma strinjam. o tem odtenku otroških dodatkov sem že pisala v eni prejšnjih kolumen.

12.05.09 sva se sporazumno razšla. Postopek ločitve je potekal na Hrvaškem. Z najinimi 3 Otroci sedaj živi/ dela na hrvaškem, v Sloveniji imajo stalno prebivališče. Do sedaj sem bil jaz upravičenec za otroški dodatek. Na kakšen način lahko soproga še naprej v Sloveniji uveljavlja pravico do otroškega dodatka? Vem le to, da je kot skrbnica sedaj tudi vlagateljica. Pravica se izteka v tem mesecu. Skrbi me, da bodo zaradi materine nezainteresiranosti/ nevednosti otroci v slabšem soc. položaju.

vložiti mora vlogo za otrški dodatek. v njej navede svoje dohodke in preživnino (samo obkroži). če tega ne bo storila, ne bo dobila otroškega dodatka. najbrž pa lahko to izpolniš tudi ti, le podpiše naj se ona.

Še nekaj:

1. Absurd je, da so postopki za uveljavljanje in spremembo otroških dodatkov hitrejši, bolj transparentni in bolj predvidljivi kot postopki za uveljavljanje in/ali spremembo preživnine, ČEPRAV smo starši tisti, ki smo dolžni preživljati svoje otroke.

2. Absurd je, da se pri izračunu otroškega dodatka upoštevajo samo dohodki, ne pa tudi premoženje. Nekdo s 1000 evri plače in v najemu potem takem dobi enako otroškega dodatka kot nekdo s 1000 evri plače v lastnem stanovanju.

3. Pri uveljavljanju otroških dodatkov, bi se morala najprej obvezno pogledati tudi “potencialno zmožnost plačevanja višje preživnine” starša, ki plačuje preživnino. Mater napotiti na pravdo za višjo preživnino (v času pravde pač plačevati višji otroški dodatek), ki pa se ga potem, ko se povišana preživnina z obrestmi prejme na račun, vrne državi. (na kuraz mi gredo cankarjanske matere, ki jim je čustveno grozno tožiti bivše za dodaten par čevljev, sodržavljane pa z veseljem molzejo)

Oče pri tem kar si napisal manjka stanovanjski kredit. Rešen stanovanjski problem velikrat pomeni stanovanjski kredit namesto najemnine.
Glede pravde pa je kaj res mati dolžna tožiti ali bi morala biti država tista, ki bi v štartu morala poskrbeti za poštene preživnine? Naj mati še tisto preživnino, ki jo dobi porabi za odvetnika?

jaz plačujem in najemnino in rešujem svoj stanovanjski problem (s kreditom)

če bi bilo obratno bi jaz lahko dala noter kredit za hišo in bi se le-ta smatral za reševanje stanovanjskega problema. ker pa imam jaz otroke se to nič ne šteje. zakaj že ne? hmmm …

Moj predlog je celosten. Postopki za tožbo na višanje preživnine so trenutno naštelaniv popolno razčlovečenje otrok in nepotrebno kompliciranje v p.m.

Kar se tiče stanovanjskih kreditov itd. pa se premoženje v takem primeru obračuna takole:

vrednost stanovanja – vrednost kredita = premoženje, ki se ga vpiše v vlogo za OD

Meni se pa zdi tole s premoženjem malo dvorezno. Saj navsezadnje iz plače ustvarjaš premoženje… Lahko pa denar zapraviš, živiš v podnajemu ali pri starših in si brez premoženja, in nato dobiš na ta račun večji otr. dodatek…

Glede preživnin bi pa morali imeti minimalno lestvico in bi bilo to to brez posebnega parlamentiranja; če otrok potrebuje več, naj uradni skrbnik to dokaže, če zavezanec ne zmore toliko plačati, naj toži za znižanje.

ja, ločevalka, in potem bom rekla hčeri “sori, tamala, oči ti ne more plačat pol kolonije, pa ne boš šla na morje letos”. 🙂 on bo šel pa na korziko s svojimi frendi za 14 dni. 🙂

V zvezi s čem je tvoj odgovor?

v zvezi s tem //če otrok potrebuje več, naj uradni skrbnik to dokaže, če zavezanec ne zmore toliko plačati, naj toži za znižanje.//

Aja. Saj sem napisala. Obstajala bi minimalna lestvica preživnin in nižja od teh zneskov ne bi mogla biti razen v izjemnih okoliščinah.

Tako pa imaš ti zdaj daleč prenizko preživnino in moraš tožiti, po lestvici – če bi obstajala – pa bi hčerki dobivali recimo vsaka po 200. Torej, sploh ne bi bilo pogajanj, vsakomur bi bilo že vnaprej jasno, da je preživnina za enega otroka vsaj 200 evrov na mesec in pika. Tvoja hči gre v internat, kar je spet kar velika obremenitev za proračun, in če se oče ne bi strinjal z zvišanjem preživnine, bi ga pač morala tožit – kar ga moraš itak.

samo za maj ekstra stroški, za katere ni bađeta: 180 eur valeta , 200 eur orientalski, 220 eur kolonija …. ne ne, ne me vprašat kje dobim. še dobro, da sem dobila kredit, da lahko poštukam.

Ko pa te sedaj tukaj berem, pa te ne štekam. Na vse pretege jamraš da nimaš denarja za svoja otroka, hkrati pa se šopiriš z nepremičninskimi krediti in še s podnajemnino.
Za koga pa imaš ta nepremičninski kredit, za koga gradiš hišo? Vidiš samo in izrecno za svojo rit. Če bi ti bilo več do dobrega finančnega stanja svojih hčera, bi pač namesto denar banki dajala za njuno vzgojo in izobrazbo.

Kolega je bil par dni nazaj pri banki in bi dobil malenkost manj od 110.000 euro nepremičninskega kredita za odplačevanje po 600 euro, 30 let. Koliko bo podaril banki?
106 jurčkov. Pa veš da raje lepo živim in dam otrokom lepo otroštvo in mladost namesto da nekaj za svojo rit na stara leta skrbim.
Pač, to je neodgovorno in če se pač kdo tako odloči, naj po drugi strani ne jamra. Jamranje je razumljivo le takrat, kjer resnično prede trda, ne pa da vsak nafilan s krediti za svojo rit, da ima boljši avto, da ima nek flet in na stara leta ne bo rabil plačevat najemnine (bo pa zato plačal banki še en isti flet) jamra in toži na vse pretege.

imaš popolnoma prav. tisti del hiše, ki ga bosta imeli hčeri, bom raje podrla in bom imela občutno manj stroškov s prenovo le-te. hčerama bom pa šotor postavila, ali pa še to ne, ker tudi to stane.

dej mi povej, si ti po naravi tko omejena, al samo zdaj tako razmišljaš
? 11 let plačujem najemnino za stanovanje, ki ne bo nikoli moje, zdaj pa imam kredit za 10 let za hišo, ki bo čez 10 let dejansko moja. se ti zdi bolj smiselno plačevat najemnino ali plačevat kredit za lastno nepremičnino?

poleg tega … jamram? jaz vse to, kar moji hčeri potrebujeta, sfinanciram kakor vem in znam. zgoraj sem samo naštela neplanirane stroške, ki so se pojavili meseca maja in sem jim MORALA sfinancirat, me nihče ni vprašal kako in kje bom dobila. kakršno je moje finančno stanje takšno je tudi finančno stanje mojih hčera. ne rečem samo jaz, da imam hišo v ljutomeru, tudi hčeri rečeta, da imata hišo tam. in končno bo imela vsaka svojo sobo, pardon nadstropje, v velikosti cca 40 m2, kar je velikost našega celega stanovanja zdaj. ja, to je res moj rit, samo na svojo rit gledam. razmisli zdaj še enkrat kar si zgoraj napaberkovala.

mimogrede: krediti niso predmet tožbe za zvišanje preživnine, čeprav bosta s tem imeli hčeri bistveno boljše pogoje za življenje.