Zdaj imam pa preveč časa :)
Takole je. Zadnji cigaret sem prižgala pred nekaj več kot 24 urami. Kriza sicer niti ni bila tako grozna, do zdaj se je lepo dalo zdržati, imam pa eno težavo.
Ne vem, kam naj z odvečnim časom. Zato sem tudi tukaj, da ga nekaj zabijem 🙂
In ker je forum ravno o kajenju, mi najbrž ne boste zamerili, da se tule malo “olajšam”.
Odločitev, da preneham, je zorela dolgo časa le kot ena majčkena ideja nekje daleč. Sem in tja me je prešinila kakšna misel o tem, da sploh ne bi bilo slabo zabrisati stran tehle dragih kadečih se palčk. Pa takoj nato še odgovor odvisnika v meni, ki me je prepričeval, da ne še, da mi ne bo uspelo, da mi do zdaj še nikdar ni… saj vsi poznamo to.
Potem pa, ko sem dobila v roke bančni izpisek, preračunala, koliko me cigareti stanejo, je odločitev padla.
Nisem pa prenehala čisto takoj, saj sem najprej morala resno razmisliti o možnostih. Preverila sem Champix, a sem si ga pustila kot rezervno možnost, če mi zdaj ne uspe. Nekako se mi ne ljubi letati okoli dohtarjev.
Potem še razčisščevanje v glavi. Predvsem razčiščevanje s tem, kje mi je prejšnjič spodletelo. Seveda vem, kje mi je posdletelo in tokrat mi tu ne bo, upam pa, da ni še kje drugje skrita kakšna past.
Dve pasti, ki ju poznam pa sta: Enega do dva cigareta na dan pa si menda lahko privoščim, ane? No, to je tisto, kar me je spodtaknilo prejšjič. Tokrat torej nula. Niti enega na dan, nič ni dovoljeno.
Druga past pa je ta, da cigaret ponudi pomiritev, ko te kdo ali kaj zživcira. Tudi tule bo potrebno paziti in si vbiti v glavo, da mi cigaret ne pomaga prav nič pri tem, da bi osebek ali predmet, ki živcira, izginil. Torej je to s prižiganjem napačna strategija pomirjanja.
Pa še eno stvar sem si vbila v glavo. Ta pa je, da po enem dnevu nekajenja cigaret, ki ga prižgeš, sploh paše ne več. Prvi ne. Drugi pač. Torej je tale želja po prižiganju vse prej kot koristna tudi z vidika, da bo cigaret pasal. Ker ne bo. Če zdajle telebnem, bo šel trud v maloro zaradi tega, da se mi bo vrtelo. Njah, ni vredno.
Upam, da mi tokrat z novimi pravili uspe.
Odločila sem se, da o moji nameri ne bom nikomur povedala. Nekako ne maram pritiskov in pravil (te zadeve so zato, da se kršijo). Včeraj sem pred službo še zmazala tri, potem pa se odločila, škatlico pustila doma in od tedaj ne več prižgala. Na pavzo sem šla s kadilci. Če naj neham, bodo preizkušnje in jaz moram preizkušnje premagati. Vsekakor mi bo kdaj kdo ponujal in jaz moram reči ne. Torej, šla sem s kadilci. Dišalo mi je, priznam, a sem se premagala in nisem nažicala. Da pa ne kadim, tega sploh nihče ni opazil. Zanimivo. Proti koncu malice mi je nekdo rekel: daj no, kam se ti mudi, še enega daj 🙂
Vse lepo in prav, nobene hude krize po osmih urah. Po osmih urah malo sem, malo tja in mimogrede je minilo enajst ur od zadnjega. Tedaj, na poti domov pa je nastopila prva hujša kriza. Če bi zavila domov, sem skoraj sigurna, da bi prižgala, saj so me cigareti vabljivo čakali doma na mizi. Pa še pol šteke imam v omari (lahko prižgem kadar hočem, a ne bom, to bi pri meni bolje delovalo, kot pa: ne smeš, ne moreš. Zato cigareti doma). Zato pa nisem zavila domov, pač pa po žvečilne v lekarno. Da vidim, če ta vrag sploh kaj pomaga.
In bila sem zelo pozitivno presenečena, saj je kriza kmalu po žvečenju minila.
Ostala je samo še psihična, a ta niti ni tako huda. Celo malce smešna je.
Pijem kavo in naredim gib proti škatlici cigaret. Te pa nikjer blizu. Ozmerjam samo sebe. Prav zanimivo, kako navajena sem tega giba, čisto avtomatiziran je že. Kam naj z rokami tudi ne vem. Zdaj sem jih zaposlila s tipkovnico, en čas žvečim papirček od bonbona, en čas kolovratim naokoli in iščem, kje je kdo, ki bi potreboval pomoč, da se malo zapooslim, migam s prsti tja nekam v tri pisane marjetice, zraven pa še zdajle soseda kadi na balkonu, da mi diši ko sto mater 🙂
Če ne bi imela rezerve cigaretov v omari, če sei ne bi rekla, da lahko kadim, ampak ne bom, potem sem prepričana, da bi zdajle šla žicati sosedo za enega. pa ne bom.
Ja, pri mei je bila težava tudi to, da sem se narobe lotila vsega skupaj. S prepovedjo že ne bi šlo. Upam, da je tokrat strategija prava. Če ni, mi še vedno preostane obisk zdravnika.
Zdajle se grem pa zaposliti z eno hudo generalno, enim dolgim sprehodom in mogoče še čim.
Ne, en dan res ni veliko, sem pa ponosna nase.
He, sestavek je kot jara kača, koristen nikomur, verjetno, meni pa je pomagal, da sem se zaposlila za en čas. In tale psihična odvisnost je zadosti smešna, da sem pravkar pomešala vonj tenstane čebule z vonjem cigareta. Soseda kuha, ne pa kadi 🙂
Pozdravljena soborka!
Na začetku je res veliko časa. Šele prenehanje mi je pokazalo realno sliko glede samega kajenja – ogromno časa presedimo na naši razvadi…
Sama sem se hitro znašla in začela čistit, hodit naokoli…na veliko kompicirat pri kuhariji…
Glede cigaretov, pepelnikov…VSE JE POTREBNO ZAVREČI ALI PODARITI. NIČ NAJ NE OSTANE, to je sama skušnjava, ki te še prehirto zavede.
P.s. Vztrajam že več kot eno leto. Najprej je potrebno počistit v glavi, potem zbrati malo volje in discipline, na koncu pa odstranit vse kar bi lahko bilo moteče (pepelniki, vžigalniki..) TER DELNO SPREMENITI ŽEVLJENJSKE NAVADE!!!
pupa
Pupa200, hvala za podporo.
Metanje stran najbrž res pomaga večini, meni pa ne. Ker prepovedi težko sprejemam. Veliko lažje mi je, ker vem, da lahko, ampak ne bom. Če ne bi imela rezerve pri sebi, potem bi bila kriza veliko hujša in bi veliko prej kje kakšnega nažicala.
Prejšnjič, ko sem nehovala, sem jih zabrisala stran. Pa sem veliko težje zdržala, poleg tega pa še kršila lastna pravila.
Tokrat je prvič, ko nič ne kršim, kriza pa je vedno manjša, oz vedno manj jih je. Kljub temu, da me cigareti čakajo v omari. Pomislim še na to, kaj bi, če bi….da pa bi zares prižgala, od tega sem daleč. Danes tudi čisto brez žvečilnih.
Zanimivo, da še vedno ni nihče opazil, da ne kadim 🙂 Kaže, da je moja želja, da bi bila brez pritiskov, dokler trajajo te krize, uslišana 🙂
MANUEL – krize so…samo to ni nič v primerjavi s prvimi tremi tedni. Želja po kajenju se pojavi ob življenjskih težavah. Je pa res, da gre zgolj za željo, da bi prižgala. Želja tudi hitro mine, ker vem, da s prižgano cigareto ne bom ničesar rešila.
123a123 – vztrajajjjjjjjjjjjjjjjjjjjjj… samo disciplina in vztrajnost POMAGATA.
KRIZE SO ZATO, DA JIH PREMAGAMO!!
Vaša pupa
Evo mene, še vedno vztrajam in še vedno imam viška časa. Pa niti ni tako slabo, da imam zdaj lepše pospravljeno, da si, po tvojem nasvetu, Pupa200, pripravim hrano za pocrkljat.
Ja, pri hrani bo treba paziti, da ne bom čez nekaj časa kot žogica. Zato od danes naprej pazim tudi na to, da se ne nažiram. Saj ne bi imelo smisla, da bi se rešila ene grde navade in pridobila drugo.
Moja najhujša kriza je bila prvi dan. Tista, pri kateri sem si morala pomagati z žvečilnim. Po tej so bile vse ostale znosnejše. Čeprav ni minil niti teden, se mi zdi, da je vsak dan malce lažje. Tiasta prva kriza je bila pa prav zares skoraj neznosna.
Ko smo ravno pri tem, Pupa (ali kdo drug), kolikokrat pa pomisliš, da bi prižgala? Ali so dnevi, ko na to niti pomisliš ne?
So dnevi, ko na cigaret niti ne pomisliš.
Predlagam, da so zvečilni vedno s teboj. Tudi jaz sem jih imela – iz varnostnih razlogov. V kolikor te popade kakšna želja po cigaretih. Enostavno je vzeti na nikotinski žvečilni ali pa tudi navadni žvečilni, glavno je, da krizo ublažimo. “Abstinenčna” kriza je najnižja točka in takrat je najlažje prižgati cigareto. Aja, na začetku veliko razmišljaš o cigaretih, grabiš po škatljici, možgani si govorijo, da gredo na cigaret.
Ampak – tudi to obdobje mine. Gre pač za neke naučene vzorce, ki se jih zelo počasi rešimo. Zapomni si – TAM KJER JE VOLJA JE TUDI POT.
vaša pupa
Še nekaj ur in bom imela obtednico 🙂
Kar ne morem verjeti, da je že toliko mimo. To je prvič, da sem zdržala čisto brez prekrškov. In ko sem delala prekrške, je bilo precej težje, kot je zdaj, saj se mi zdi, da se takrat nisem nikamor premaknila, krize pa so bile vedno enako hude. Zdaj je drugače, precej lažje je že. So ure, ko ne pomislim na cigaret, so tudi ure, ko sem skulirana in mi sploh ni do tega, da bi koga preklinjala 🙂
Seveda so tudi ure, ko na cigaret pomislim, a nikoli (razen prvi dan) še nisem bila blizu tega, da bi skušnjavo uresničila. Žvečilni so zraven tudi samo zato, da sem bolj mirna, ker vem, da je nekje neko pomagalo.
Seveda so tudi ure, ko srečam traktor, in ga, ker je na cesti, potem še celo uro (no ja, 15 minut pa res), preklinjam in zmerjam.
Če bo kdo srečal zoprno preklinjajoče babše, bom to verjetno jaz. Ne jemljite me resno, prosim 😉
Tudi koncentracija se mi popravlja, nekaj časa se mi je vrtelo, zdaj je bolje, zbudim se samo še 1x na noč. Vse kar gre. Upam, da bo šlo še naprej tako.
Sem pa v tem času, kar ne kadim, doživela toliko, kot prej v celem letu nisem.
Oblezla sem cel kup kuceljnov, musklfibr imam še vedno, ugotovila, da se ogromno mladih rekreira in da ogromno starih prdcev krade. Ko sem zagledala prvega, ki je kradel šodr, drugega z ošpičenimi frišnimi vejami in tretjega s sekiro v roki, me je pograbilo, da naredim nekaj od tega:
-spraskam nove, drage makine (in imam opravka s policijo)
-ozmerjam vsakega posebej (in imam opravka s sekiro)
-stečem v hrib, da utrudim svojo zoprnijo (to pa sem, ja)
-si enega prižgem (ja pa ja)
Na koncu sem si zapisala registrske in se odločila, da ko pridem domov, prijavim. Seveda nisem, ker nimam kam. Ampak to je že druga zgodba.
V tem tednu sem zmazala tudi toliko hrane, kot je prej nisem v mesecu. Zdaj sem prešaltala na suho sadje, ker dolgo traja, preden ga prežvečim in pa solato. Upajmo, da kile ne bodo šle preveč gor.
Zdaj se mi zdi, kot da sem hiperaktivna, saj težko obstanem na mestu. Zanimivo pa se mi zdi to, da sem poznala nekoga, ki se je obnašal popolnoma enako, kot se zdaj jaz. Vedno sem mislila, da je finta v značaju, zdaj pa nisem več sigurna. Pa ne, da je tudi, če je nekdo tvegan pivec alkohola in se kdaj zadrži, da so simptomi enaki? Zanimivo.
Ampak to niti pod razno ne spada več na ta forum.
Upam, da niste jezni, ker nakladam. Žvečim suho jabolko in zabijam čas. Če kdo bere pa tudi 😉
JA bravo za OBTEDNICO….
Kako ste me spomnili na mene in moj prvi teden. Hudo potenje ponoči, slabo spanje, prva dva tedna sem obletala vse trgovine in kar dosti zapravila. Koncentracija pa je prišla nazaj šele po nekaj tednih. Ja, tista hiperaktivnost..haha
Aja, od jagod in češenj se še nihče ni zredil.
Vztrajajte dalje in javljajte napredek.
Lp, vaša pupa
Dragi predrag!
V kolikor so krize zelo hude vam predlagam pomoč vašega osebnega zdravnika, ki vam lahko predpiše bel recept za zdravilo Champix (žal ne vem kako se pravilno napiše, pobrskajte po tem forumu).
Meni so pomagali žvečilni gumiji Nicorette. Vse je potrebno narediti, da ne prižgete več.
pa še nekaj….
Tako kot pri debelosti je pri prenehanju kajenja potrebno spremeniti način življenja – drugače ni USPEHA. BREZ TEGA NE GRE. NAJDITE MOTIVACIJO V SEBI!!
Lp, pupa
Evo mene. Že enajsti dan mineva. Nikoli do zdaj nisem vztrajala tako dolgo. Bravo jaz. Me veseli, da koga zanima, kako in kaj se dogaja.
Pri meni se pa kar pozna in krize so še vedno iz dneva v dan manjše. Pravzaprav tistih res hudih kriz ni več. Dogaja se samo, da bi prižgala, ko me kdo razjezi in ko mi je dolgčas. Se pa brez težav uprem, ni hudo. Komajda verjamem, da še vedno vztrajam. Nikoli do zdaj nisem verjela, da sploh zmorem, saj se nimam za zelo vztrajno. Bo že držalo, kot je nekdo že napisal, da volja sploh ni pomambna, ampak je pomambna resna odločitev. Potem pa gre. Nisem si mislila, da bom kdaj to rekla, ampak: če bom zmogla jaz, potem zmore vsak. Vem, da sem šele na začetku, ampak verjamem, da je najhuje mimo. Vse kaže na to, da je.
Zadiši, ko kdo prižge, to ja. Pa ko vidim kakšno trapasto sliko, antireklamo, poziv k linču kadilcev, potem me tudi prime, da bi prižgala. Pa nič neustavljivega.
Ojoj, Pupa, jagode in češnje 🙂 A hočeš, da bankrotiram 🙂 Ne, ne, bom kar lepo ostala pri suhem sadju, ki ga lahko žvečim dlje. Ko se spravim na te zadeve, se ne ustavim, zato je bolje, da se še malo z žvečenjem ukvarjam.
Zanimivo, kako nekatri pravijo, da se je kajenja težje odvaditi, kot heroina, opija, al kaj jaz vem česa. Je to res? Vedno sem si predstavljala, da oni drugi zasvojenci morajo preživeti precej hujše krize, kot je bilo to. Hm? Nah, najbrž ne drži. Če bi držalo, potem kadilci že ne bi zmogli nehati kar tako, zato, da bomo malo privarčevali.
Evo, oglašam se po enem mesecu in desetih dneh nekajenja.
Enako, kot mnogi drugi, tudi jaz nisem mogla izbrati bolj napačnega časa za prenehanje. Na žalost pa se je to pokazalo šele zdaj. Vztrajam sicer še vedno, a želja postaja vedno bolj močna. Z razliko od dni, ko je fizična kriza minila in me želja po cigaretu ni močno držala, je zdaj stanje kar kritično.
Zato sem pričela spet žvečiti žvečilne in sicer dva dvomiligramska na dan. To mi pomaga, kot pomaga tudi pri tem, da me mine huda lakota.
Skrbi pa me, ker sem po tujih forumih prebirala, kako se da biti zasvojen tudi od žvečilnih. Če bo šlo takole naprej, sem na dobri poti. Zdaj pa ne vem, kaj bi. Naj ukinem žvečilne in tvegam, da me zanese pri cigaretih? Naj žvečim naprej in tvegam, da ne bom mogla prenehati z žvečenjem?
Predloge, lepo prosim.
Hvala za mnenje. Že res, da stres počasi mineva in se zadeve normalizirajo, mislim pa, da sem še vedno v tisti fazi, ko je precej nevarno za ponovni pričetek kajenja.
Odločila sem se, da zaenkrat zmanjšam na en žvečilni na dan (2x po polovico) in mogoče potem postopoma zmanjšujem naprej. Saj je zadnje, kar bi si želela, da bi zdaj postala odvisna od žvečilnih. Zasvojenosti imam zaenkrat dovolj in nočem nobene več 🙂
Ideja je, da ko se navadim na 2x polovico žvečilnega, da bi potem prišla na četrt, potem pa šele opustila. Ali Bi bilo ok, če četrt žvečilnega “vgradim v enega čisto navadnega breznikotinskega? Saj bi bilo za žvečenje četrt žvečilnega malo premalo 🙂 Ja, malo nore ideje imam:) Ampak kadim pa še vedno ne, to je važno 🙂
Hvala, potolažili ste me 🙂
Zdaj sem na 2x polovički dnevno in je čisto ok. Takoj, ko pa pozabim svojo polovičko, mi cigaret spet zadiši. Prav zanimivo. Škoda sicer, da sem spet prešla nazaj na žvečilne, po drugi strani pa še dobro, da obstajajo.
Še malo pa bo moja dvomesečnica. Niti pod razno nisem verjela, da bi jaz to zmogla. Drugi že zmorejo, jaz pa ne. Je dobro tudi za samopodobo, če vidiš, da zmoreš tudi sam.
Kakorkoli že, vsem, ki ste mi odgovrajali, se zahvaljujem za podporo in predloge, nasvete. Če ne prej, se pa spet javim ob dvomesečnici 😉