imam vprašanje o veri
Imam še eno vprašanje, ki se tiče vere. vem da je tematika provokativna, vendar ne mislim nič takega spodbujati, da bi izzvalo kreganje.
Ali so vesoljci nadnaravno? Če veš da so med nami, tega ne moreš dokazati, verjameš pa. Ali je to vera? Obstoj nadnaravnega? Morda se mora najprej definirati naravno, da lahko potem govorimo o nadnaravnem. če vesoljci so med nami… ali je to naravno ali ne?
Nekateri verjamejo, da obstaja planet, kjer so vsi ljudje mačke… in da tudi sami vsake toliko postanejo mačke in da čutijo za seboj svoj rep… V normalnem življenju funkcionirajo, okolica jih sprejema, so družabni… vendar verjamejo, da prihajajo iz planeta mačk… Ali je tak človek veren? bi se njegovemu verovanju/prepričanju smejali in bi ga imeli za malce prismuknjenega ali bi sprejemali kar pravi?
Nekateri verjamejo, da obstaja ljudstvo reptiliani, ki kontrolirajo svet. je to vera? kako bi gledali takega človeka tisti, ki verjamete v drugega boga?
no… zanima me.
Ne vem, meni je čist vseeno v kaj drugi verjamejo in četud v nič ne verjamejo. Samo, da ne škodijo s tem drugim in karkoli vsiljujejo… kar se pri določenih verah žal pogosto dogaja.
Koliko pa so takšni ljudje čudni, ki verjamejo v planet mačk ali karkoli… meni se ne zdijo. Lahko je pač to njihova osebna vera. Na svetu je svašta ljudi… obstajajo tudi takšni, ki se zaljubijo v predmete kot napr. v staro lokomotivo ali Eiflov stolp… vem za žensko… ***** La Tour Eiffel, ki se je poročila z Eiflovim stolpom. Veliko ljudi se nad tem zgraža… men je pa čist vseeno, sej mi ne škodi s tem. Naj bo srečna.
Kadar “veš”, da nekaj je, pa ne moreš ravno dokazat, potem je to hipoteza. Najbolj splošno priznani dokazi so tisti, ki jih lahko zaznamo s petimi čutili. Kadar dokazi izostanejo, ali pa so omejeni samo na občutke posameznika oz. male skupine ljudi, potem lahko govorimo o prepričanju. Globoko prepričanje o nadnaravnih silah pa je vera.
Ali bi bil vesoljec nadnaraven? Odvisno od perspektive. Če je naravno samo tisto, kar je na Zemlji, potem je nadnaravna že mivka na Luni. Ampak planet in satelit vsebujeta v svoji strukturi enake minerale.
So potem nadnaravni vsi ostali planeti? Glede na to, da je cel Sončev sistem nastal iz enega ogromnega molekularnega oblaka… kje je potem konec naravnega? Pračlovek je mislil, da je nadnaravna že čisto navadna strela, da o grmenju po njej ne govorimo.
Všeč mi je ideja, ki pravi: “Če bi bila v celem vesolju živa bitja samo na Zemlji, bi bila to ogromna potrata prostora.” Med vsemi milijardami planetov se bi verjetno lahko našlo par takih, kjer bi bili ugodni pogoji za razvoj življenja. Odvisno od atmosfere, gravitacije in drugih dejavnikov bi bila odvisna telesna struktura tistih bitij.
Če pogledamo kakšne “dokaze” ponujajo zagovorniki raznih teorij vesoljskih zarot, se mora človek zamislit. Možgani poiščejo vse možne povezave in vzorce, da bi upravičili tisto, kar si je njihov lastnik zamislil. Če na majhni televiziji s popačeno sliko za trenutek vidijo pokončne elipsaste zenice namesto človeških okroglih, že vpijejo: “Kuščar! Kuščar!” Tudi vsi posnetki neznanih letečih predmetov so vedno zamegljeni. Pa si naj misli človek, kar hoče.
Prepričanje, da nekdo prihaja s planeta mačk, bi bilo zanimivo raziskat tako, da se pogovorimo s tistim človekom. Naj na veliko in široko opiše, za kaj se gre. Bolj podobno verovanju bi bilo, da smo bili vsi ustvarjeni iz kepice sluzi, ki je kihnilo multidimenzionalno bitje in zdaj trepetamo pred sodnim dnem, ko se bo prikazal Veliki Beli Robček (če malo parafraziram obstoječo znanstveno fantastiko).
Skozi zgodovino se da opazit, da se množica verskih razlag čedalje bolj krči zaradi znanstvenih raziskav. Čeprav znanost v danem trenutku ne more odgovorit na vsa vprašanja imam raje, da se o njih filozofsko debatira, kot pa da se izoblikuje verska dogmatika.
Če vesoljci so, potem so ravno toliko nadnaravni kot smo nadnaravna bitja mi, ljudje.
… drugače pa, ljudje verjamejo marsikaj.
Eni tudi plunejo trikrat čez ramo ko srečajo črno mačko in ti za živo glavo ne pustijo torbice postaviti na tla, češ da ti tako odteka denar (hja, v ozadju vseh vraž so tudi neki konkretni razlogi zanje – v primeru torbice, pa pač ne gre za kakšen hud hokus pokus ali kvazi fengšu, ampak za čisto zdravorazumsko logiko: pazit je treba na svoje stvari, ker lahko dobijo ‘noge’ – nemarno na tla vržena torbica je toliko lažje ukradena kot tista, ki jo imate na očeh in na stolu poleg sebe).
Ampak če so takšne vraže nekako simpatično sprejete med ljudmi, še posebno če tudi sami trikrat potrkajo ob les, ko se jim kakšna zagovori, pa so kakšna bolj nenavadna prepričanja ‘običajnim’ ljudem zelo hitro ‘ku-ku’.
Zame osebno niso ti, ki verjamejo, da so s planeta mačk, ali pa oni, ki nosijo v denarnici talisman za bogastvo in meditirajo za pomoč k angelom, nič kaj zelo drugačni. Sem prepričana, da imata oba sklopa prepričanj tudi neko ozadje, ki morda sploh ni tako strašno čudaško, kot se na prvi pogled zdi.
Ampak to, kako družba takšne hecne, včasih zelo kreativne, včasih pa samo absurdne ideje posameznikov in skupin sprejema, je pa tako in tako odvisno samo od trenutno splošno sprejetih družbenih norm …
Zame nič od naštetega ni problem, če le ne gredo stvari predaleč: scientologija, razne sekte, lažni guruji in prevarantske mesije … to pa zares je problem! In to resen problem!
Odvisno od tega, kaj točno verjame, in v kolikšni meri to vpliva na njegovo funkcioniranje v življenju oz. koliko to posega v moje življenje oz. koliko teh ‘posebnosti’ pač kdo prenese. Eni prenesejo več, drugi manj, eni nič, drugi vse, eni postanejo isti, drugi morajo proč …
Če ga zanima ufologija, me pač ne bi motilo, ljudi pač marsikaj zanima (zadnja leta tudi na veliko odpirajo razne državne X-file, britanske je moč brati tudi na spletu, vendar ko te fajle malo prečešeš, hitro postane jasno, da večina poročil ali ne drži veliko vode ali pa je zanje moč najti kakšno racionalno razlago, jih pa je menda nekaj tudi čisto interesantnih …). Pa če je človek malo vraževeren ali pa ga zanimajo kakšni posebni paranormalni pojavi tudi ne vem, zakaj zganjati paniko … Danes je več kot dovolj informacij o teh fenomenih, pa vse pogosteje jih spremljajo tudi informacije z ‘drugega brega’ – mnenja skeptikov, psevdo-skeptikov, znanost … je pa res, da to ne pomeni, da naj bi ne smela nič reči na ta račun. Kakor ima on svoje mnenje o stvareh, ga imaš lahko tudi ti.
In zato, če je posredi fanatizem, obsedenost ali kaj podobnega zna postati problem, kadar človek o stvareh nima istega mnenja (s tem mislim mnenja, ki ga mora znati kulturno predstaviti, kar včasih ne velja za psevdo -skeptike, ki jih prerado potegne v posmehovanje in omaloževanje, kar je prav tako znak, da so prav oni morda v svojih prepričanjih rigidni in fanatični) … v glavnem: problem nastane, ko ljudje ne prenesejo drugačnega pogleda na stvari od svojega partnerja, pa zato slej ko prej poskusijo spreminjati drug drugega. To pa zagotovo onemogoči zdravo sobivanje.
Vera pač ni verovanje v predmete in bitja, ker Bog ni mogočen možak z velikimi rokami in sivo brado….
Enačiti vero z verovanjem v nadnaravna bitja in pojave pa ne vem, je po moje znak, da ne veš, kaj vera je.(kar si tudi izpostavil-a … torej nič sporega, samo o teh dveh pojmih se poučiš, pa bo)
Dokazov pa ne moreš dobiti. Ker vera je tudi, da te ima partner rad in da mu lahko zaupaš…pa lahko to dokažeš? Ali je vse samo tvoja vera?? 😉
LP
Vera sama po sebi ni problematična, dokler ne postane fanatična in dokler je v mejah zdravega razuma.
Verovanje v to, ali obstajajo bitja iz drugih planetov, se mi zdi bolj zdravorazumska, kot verovanje, da obstaja planet, kjer živijo samo mačke in da verjameš, da si bil nekoč mačka.
Vsak človek mora razvijat nek jasen, razumljiv in zdravorazumski pristop do svojih občutij.
vera -e ž (e)
1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih
sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi
primitivni človek ni bil brez vere;
ugotavljati izvor vere
2. sistem naukov, norm, vrednot in
dejanj, obredov, v katerih se kaže
zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil:
širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke
v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere /
pripadati kaki veri; odpasti od vere;
prestopiti v drugo vero / preganjati vero
versko dejavnost, vernike; zatajiti vero
staršev; zlorabiti vero v politične
namene / to uči vera nauki vere; živeti po
veri / državna vera v nekaterih državah ki jo
država z zakonodajo priznava za svojo;
judovska, krščanska, muslimanska vera;
biti rimskokatoliške vere; kriva vera za
pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki
je zaradi nepriznavanja kake dogme druga,
drugačna
* rel. prejeti tolažila vere zakramente za
umirajoče; vera, upanje, ljubezen
3. prepričanost o obstoju, resničnosti
tega, kar vsebujejo nauki o bogu,
nadnaravnem: njegova vera peša,
raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti
komu vero; preganjati koga zaradi vere;
potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr.
živo vero / svoboda vere izražanja vere,
verske dejavnosti / vera v posmrtno
življenje // prepričanost o obstoju česa
skrivnostnega, skrivnostni moči česa:
vera v duhove, čarovnice
4. s tradicijo prenašano mnenje o
obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni
moči česa: zavračati vero, da črna
mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja
vera; vraže in prazne vere
5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju,
možnosti nastopa, uresničitve zlasti
česa zaželenega: v izgnancih je še
živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo
prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh;
tolažila ga je vera, da bo še vse dobro //
prepričanost o možnosti, obstoju česa
domnevanega, predpostavljanega,
napovedovanega: v ljudeh se je
utrjevala vera, da je na tem kraju v
globinah voda / njeno vedenje mu je
potrjevalo vero, da ni več prisebna
prepričanje / pustil jih je v veri, da je
sprejel njihove predloge
6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v
prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti
koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike /
dati otrokom vero v življenje; neuspeh
mu je omajal vero v lastne sposobnosti;
zavreči vero v silo / manjka mu vera
vase zaupanje vase; samozavest
7. star. prepričanost o poštenosti,
iskrenosti koga: ta človek je vreden
Pravzaprav se z ničemer povsem ne strinjam, kar je rekla mirela. Dokaz za to, da te ima partner rad? če te zamenja za vero, potem sem prepričana, da te nima rad tako, ko bi jaz od partnerja pričakovala. 🙂 No, to sem le tako navrgla… kar se tiče partnerske ljubezni, se jo dokazuje, razen če ne živiš popolnoma brezčutnega življenja s svojim partnerjem in moraš le verjet, da te ima rad in da bo, ko bo treba zate naredil vse… Pač… jaz rabim vsak dan tri potrditve na različnih nivojih. To sem jaz, VERJAMEM pa (pa še za to imam povod), da lahko živijo ljuduje od vere, da te ima partner rad. Dokazov menda potem res ne potrebuješ.
Tadej, od tebe pričakujem debato, ne pa pljuvanje mojega mnenja, ki je pač le mnenje. Kdaj izposatvi tudi svoje mnenje, bo bolj tvorno.
No, jaz bi pa definicije vere še malo bolj raztegnil; po moje je VERA vsako prepričanje, ki ni enoznačno dokazljivo.
Eni npr. o planetu mačk, drugi v sodni dan in tretji – če karikiram – v veliki zeleni robček.
Vse to je enako nedokazljivo in kot takšno sodi na področje vere. Dejstvo da imajo neka verovanja dolgo – par tisočletno – tradicijo še ne pomeni, da so sama prepričanja zato kaj bolj dokazljiva ali verodostojna.
Glede vesoljcev in vsega ostalega kar se lahko pojavi – je pa po mojem mnenju vse naravno.
Ker če nekaj obstaja, je naravno. Kaj bi bilo sicer?
Tudi npr. plastika, čeprav je v naravi ni. Je pa človek produkt narave, plastika pa produkt človeka. Torej spet naravni produkt…
