Pozdravljeni!

Do življenja nimam več nobene volje, še manj pa energije. Vsega česar se primem mi gre narobe. Že dvakrat v 4 mesecih sem bila v depresivni krizi. Iz prve sem nekako sama prišla, iz druge pa sta mi pomagali dve kolegici. Vse se je začelo lani ko sem ostala brez službe. Nonstop so mi obljubljali, da mi bodo podaljšali, ko pa je prišel čas, pa sem namesto pogodbe dobla knjižico. Pol pa je še tukaj moj fant. Že lani sva se odločla za naraščaj, ampak nama ne rata. On mene krivi, češ da sem jaz kriva, da še nisem noseča. In to mi iz meseca v mesec ponavlja. Ne da si dopovedat, da pač tako je. Ko pa mu jaz rečem, da naj naredi odločilni korak in da se naj preseli k meni pa je spet ogenj v strehi. Pravi zakaj tako hitim… Mogoče je celo prav, da še nisem zanosla, saj se sva se že lani zmenla, da se bo z novim letom k meni preselil. Zdaj smo že aprila in še ni nič videti da bi blo tako. Sprašujem se če sploh je on pravi za mene. Občutek imam da ne čutim do njega tisto kar sem še pred kratkim čutla. V petih letih sem ga tudi prvič vidla pijanega. Vse drugo sem bla samo človek ne. Rekel mi je tudi, da ga mam za pijanca, čeprav je res bil pijan… Naslednje jutro se mi je res opravičil, ampak to opravičilo je blo slišati kot nuju in nekot tisto pravo opravičilo.

Še in še bi lahko pisala, ampak nekako je to osnova za moje probleme. Razmišljam da bi ga pustla, ampak me je premalo, da bi naredila odločilni korak. Nevem kaj naj naredim. Vem edino to, da tako dalje živeti ne morem. Ali naj grem k kakemu psihiatru?

Hvala za pomoč!

Spoštovana!

Izgleda, da se vam je vse skupaj nakopičilo, še posebej pa težave s partnerjem… Od opisanega se mi zdi najbolj moteče to, da vas krivi za to, da še niste zanosili. Sama bi si težko predstavljala prihodnost z osebo, ki ima tak odnos do mene, ne glede na to, ali bi nama potem uspelo spočeti otroka ali ne. Mislim, da bi se moralo v vajinem odnosu nekaj spremeniti, če želita zgraditi trdno zvezo. Predvsem bi moralo priti do sprememb na področju komunikacije, pa tudi medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Če se bosta enkrat preselila skupaj in potem imela še otroka, vaju namreč čaka še mnogo več izzivov, ki lahko predstavljajo težko preizkušnjo za partnersko zvezo. Vprašanje pa je, ali bosta s pogovori zmogla in znala sama na novo vzpostaviti bolj ljubeč in razumevajoč odnos, ali pa bosta za to potrebovala pomoč partnerskega svetovalca/ke… Vprašanje pa je tudi, če boste sploh še želeli nadaljevati zvezo, glede na dvome, ki se vam pojavljajo: kaj pomeni njegovo odlašanje glede skupnega življenja, kako je z vašimi čustvi do njega ter z njegovimi do vas, kaj pomeni njegovo obnašanje do vas v njegovi opitosti, kaj lahko pričakujete od njega ob problemih v vajinem nadaljnjem življenju, glede na njegovo soočanje s problemom zanositve…, ter druga mogoče tudi bolj v pozitivno smer obrnjena vprašanja, kot npr. razlogi za ostati skupaj. Poskušajte si odgovoriti nanje in se potem odločiti.

Razlog, da vas je premalo, da bi ga zapustili, enostavno ni veljaven, ko gre za to ali vztrajati v odnosu ali ne, pomisliti gre tudi na otroka, ki naj bi se iz te zveze rodil ter narediti vse, da se mu omogoči pogoje za odraščanje v “zdravi” družini. Zato le pogumno storite tisto, kar mislite, da je prav, pa naj bo odločitev takšna ali drugačna. Lahko pa mu tudi enostavno poveste, da ne morete več tako dalje in želite o vsem skupaj razmisliti, zato želite premor, torej do nadaljnjega prekiniti zvezo. Sedaj, ko sta še brez otrok in še vsak na svojem, je to vse lažje in je tudi manj posledic.

Glede tega, če bi bilo dobro obiskati psihiatra, težko presodim. Če imate občutek, da boste sami ali s pomočjo prijateljic lahko uspešno prebrodili krizo, poskušajte tako, če pa vam bo vendarle pretežko, pa le mirno preko svojega osebnega zdravnika poiščite pomoč psihiatra. Mogoče vam bo pomagalo že to, če se boste lotili reševanja konkretnih težav v svojem življenju, kar bi vam res priporočila, saj samo obisk psihiatra vaših problemov še ne bo rešil. Poleg urejanja partnerskega odnosa bi bilo pomembno tudi to, da si najdete neko delo, kakršnokoli, samo da ne boste zaprti med štiri stene s svojimi žalostnimi mislimi.

Želim vam veliko moči za reševanje vaših težav, ki res niso enostavne, so pa rešljive!

Jana Metelko, dipl.soc.del.