Spoštovani! Stara sem 30 let in imam moža ter tri otroke, živimo dokaj lepo, a nastopijo tudi problemčki. Včasih, ko me moja mami pokliče po telefonu kako smo, ipd. pride včasih, da se ji tudi kaj zaupam, a ona me ne razume, preprosto začne flancat oz. sadit rožice. Sama je veliko pretrpela v zvezi z možem – ne vem natančnih razlogov. Nam otrokom se je pač zdela zoprna in tečna, edina, ki kakli mir pri hiši. Danes pa imava obe s sestro svoje otroke in družino, zdi se mi, da je vsa srečna, ko opazi, da se tudi nama kaj zalomi. Ljubosumna je. Je bila pač že skoz. Vedno nama je zavidala dobre fante, pa ker sva se lepo oblačile, pa tudi to, da sva dodatno zaslužile kak priboljšek v času šolanja. Ona pač edina nezadovoljna in zafrustrirana ženska v bajti, ki bi ji človek hotel kaj pomagat oziroma jo razumet, vendar ji ni mogel pomagati nihče. Hodila je tudi k psihiatru, pa zaupala se je zdravnici, iskala alternativne zdravilce- nihče ji ni mogel pomagati, saj jih je po enem ali dveh obravnavah že pustila za seboj. ONA ima prav in ONA ima vedno prav! Ona je ok, drugi niso ok – to je njeno načelo. Tako nima prijateljic, s sorodniki se ne žlahta, distancirana je od vseh,… samo nam se je upala vedno solit pamet in se postavljat kako je ok. Problem je v tem, ker si še vedno želim mamo, ki me bo razumela, kaj koristnega svetovala, ki bo inteligentna in topla. Pa ni tkašna. Je takšna kakršna je in težko jo sprejem tako nebogljeno mamo, ki ima sedaj 50 let. Včasih, ko se spozabim in ji odprem svoje srce, da bi dobila nekaj topline, hitro pokaže svoj hlad. In šele potem se zavem, da je že skoz takšna, in jaz se spet grizem, pa kaj sem sploh to rekla, saj jo vendar poznam. Še vedno pričakujem da bo drugačna, da bom končno slišala kar želim slišat, oz. občutit toplino. Ne vem kaj naj naredim, da jo bom pozabila – to mamo v mojem srcu, in sprejela pač to osiromašeno, nebogljeno, manj inteligentno mamo, ki ima pač tričetrt manj možganov in majhno srce. Kako se rešit te iluzije in sprejet to kar dejansko obstaja. Sprejet resnico, pa čeprav je nočem in se tolažim, mečem pesek v oči. Tega sem včasih počela več, zdaj pa se nočem več slepiti, ker sama samo trpim in oj, družino svojo imam. S čim lahko pozdravim to čustveno rano, obstaja kakšna knjiga na to temo? LP.RR

Draga Rotarb,

Popolnoma te razumem, ker se moja mami ukvarja z enakimi vprašanji kot ti. Ker sem psihologinja sem ji svetovala, da se obrne na psihoterapevtski center, kjer so ji pomagali. In resnično ni šala. Po nekaj mesecih terapije, so se že pokazali prvi koraki k polnejšemu življenju. Težko ti točno opišem na kakšen način, ampak enostavno funkcionira tako kot je treba. brez slabih vesti, brez nekih pričakovanj, da se bo njena mama spremenila, ker se ne bo. Dejstvo. Meni nikoli ni bilo jasno, kako je to sploh možno, ker je moja mami res krasna in sem hvaležna terapevtki, ki ji je pomagala iz tega začaranega kroga.

Upam, da bo uspelo tudi tebi, ker vem da ti lahko….

Piya

Oj.rotarb.js sm mela podoben primer.pust jo ogn se ji,te bo že nekoč potrebovala.starejša je od tebe sej je toja mat.torej te bo prej rabila,kot ti njo.js sm ceu živlene iskala mojo mat,k se je ločila sm mela 3leta,pol je najdla enga težkega privatnika.vse sm mela samo njene topline in materinske ljubezni ne.svojima dvema sem nudila,tisto,kar je men manjkalo v otroštvu.komi je čakala d sm se poročila šla od bajte,da ji ja nov treba kej men dat.keš pič*a pač.žalim,da govorim o svoji matki ampak taka je bla in bo.največ boš naredila zase,če se boš distancirala od nje,in če moraš do nje jet,bodi flegma-sploh ni teb važno kaj govori in kaj ne.čist iz vljudnosti pojd do nje-če in ko glih moraš.prikimaj ji,nared pa po svoje.js sm se leta žrla ker je mat hladna do mene,sedaj mam novega moža,pričakujem trejega otroka,urejen lajf ljubezen spoštovanje in na mat sploh ne pomislm več.če me nikol ni mela rada,me tut zdej nebo mela,ko sm zrasla in se u lajfu znašla brez njene “pomoči”.sam želim si,da se neb enkat kle pojavla in od mene zahtevala da jo žvim,premoženja ma dost kateri ji je iz neba padu(poročila se je z 15let starejšim tipom k ma težke dnarje,fermo hude avte in kamione).tko da punca želim ti veliko duševnega miru,to boš dosegla le s tem,da živiš SVOJE živlenje ne matkino.in…ne pričakuj od nje topline,taki karakterji se nikol ne spomnijo biti dobri do svojih otrok…pozdravček,želim ti vse dobro!

Rotarb pozdravljena,

Vsakdo izmed nas si želi imeti idealno mamo, toda sprašujem se: jo kdo ima? Najbrž da, veliko več pa je verjetno tistih, ki bi si želeli pri mamah marsikaj spremeniti. Največkrat ravno odnos z lastnim otrokom, razumevanje njegovih težav. Ne boš verjela, da velikokrat poslušam mamice, ki mi pripovedujejo o povsem enakih težavah. Torej, kje se zatakne? V nekih idealih, ki si jih ustvari vsak sam pri sebi in potem hlepi po njih? Vsaka zgodba je svojstvena in edinstvena, toda pogoj vsakega razreševanja konflikta je, da se sprejmemo. Najprej sebe – takega kot smo, potem ljudi okoli nas. Priznati si moraš, da imaš svojo mamo neizmerno rada, četudi ni tako inteligenta, ti ne zna pokazati čustev, hoče imeti vedno prav itd. Tvoja mama je in jo imaš najraje na svetu. S tem se rodi vsak izmed nas. Ko boš to sprejela, ji boš znala to tudi pokazati in vajin odnos se bo kar naenkrat čudežno spremenil. kar naenkrat ti bo tudi mama znala pokazati povsem nov obraz. Lahko se bosta kritizirali ena drugo, vendar povsem na drugačen način, na spoštljiv,ljubeč način.
Torej sprejmi dejstvo, da imaš rada svojo mamo in da ima ona rada tebe. Brez strahu ji povej o svojih stiskah in prisluhni njenim.

Srečno in oglasi se kako ti gre.

Maja