Pozdravljene(i)!

Zadnje čase opažam oz. vse pogosteje zasledim, pri prebiranju takih in drugačnih člankov, mnenj ali blogov, da ljudje na splošno o sebi nimamo izoblikovane dobre samopodobe, da o sebi nimamo ravno dobrega mnenja. Zakaj?

Skupina ljudi z nizko stopnjo samopodobe bi dejala, da drugačnega mnenja o sebi pač ne zmore, da ne zna drugače razmišljati o sebi, kot s primesjo negativizma. Taki ljudje se raje prepuščajo prevzemanju krivde za nekaj, kar se pač zgodi, kot da bi zbrala moči in se proti temu borila, saj o sebi razmišlja kot da tako ali drugače ni »nič« in »nihče«, da je le nekdo, ki ne zna živeti drugače.
Če pa pogledamo tovrstno problematiko globje, pa se zavemo, da je razlog in posledica takega razmišljanja in takega oblikovanja človekove lastne samopodobe v pomanjkanju pravega, lepega, sproščenega, “dobrega otroštva”. Že kot otrok je moral tak človek kot posameznik biti žal “dežurni krivec” za vse. Ker je posamezniku tako otroštvo poznano in je v takem otroštvu in v takem okolju pač moral tudi preživeti, je to edina stvar, v kateri lahko kot posameznik in kot del ene take skupine funkcionira. Taki ljudje, taki posamezniki oziroma taka skupina ljudi pač pozna le slabe strani otroštva ali negativna obdobja svojega življenja.
In tako le v takih okoliščinah znajo odreagirati, ker je to bil njihov vsakdan! Ti ljudje ne poznajo veselja, miru, sreče, brezskrbnosti. Predvsem pa ne poznajo ljubezni do bližnjega. Če že imajo srečo, da to v sebi kljub vsemu nosijo, ne znajo tega pokazati, ne znajo tega oddajati, ne znajo tega sprejemati. Vse to jim je tuje in ko jim je to izkazano s strani drugega človeka, se obnašajo, kot bi bili z drugega planeta, v tovrstnem čustvovanju se ne znajdejo. Ne znajo sprejemati ljubezni, kot je seveda ne znajo potem tudi dajati, pa čeprav si tega močno želijo!?!

Pa vendar so taki ljudje del nas, del našega okolja, niso nič drugega, kot ljudje, ki so bili prikrajšani za lepe trenutke otroštva. Vsi vemo, da nek vzorec dobimo doma in nam je “neka popotnica” za naprej in stalnica v našem življenju.
Saj poznate rek: “Kar se Janezek nauči, to Janez zna”. Taka popotnica ni nič kaj prida v svetu, kjer vsak gleda samo nase. Žal se vse premalo zavedamo tega, da je mnogo ljudi med nami, ki so nesrečni zaradi “take popotnice” iz svojega domačega okolja. Prav ta popotnica jim povzroča v vsakdanjem življenju težave, katerim so težko kos oziroma se z njimi ne znajo soočati. Ne znajo, ne zmorejo komunicirati z “navadnimi ljudmi”, z ljudmi, ki so imeli otroštvo, kot si ga otrok zasluži in kot bi ga vsak otrok mora imeti. Zato večina teh ljudi prevzame krivdo za to, da so nerazumljeni na svoja ramena. Vendar je to tisto, česar so bili navajeni doma: bili so dežurni krivci za vse in enostavno ne znajo živeti brez te »krivde«, ki so jim jo naprtili doma. Vendar vemo, da temu ni in ne sme in ne more biti tako!

Zato je na nas, da mnogim s svojo ljubeznijo in razumevanjem skušamo pokazati boljše plati življenja, boljšo strani na na njihovi poti, truditi se moramo in jim stalno dopovedovati, da niso nič “drugačni”, da so ljudje iz mesa in krvi, kot smo vsi ostali. Dopovedati jim je treba, da je vse to v “njihovih glavah” in da sebe in svoj odnos do okolja lahko spremenijo, če si tega res močno želijo.

Velikokrat se zgodi,da svoje “nezadovoljstvo” prenašamo tudi na svoje otroke, vede ali nevede, hote ali nehote. In tako gre »naše vedenje« in »naše obnašanje« kot stalnica iz generacije v generacijo. Ta “dodajani strup”, če ga smem tako poimnovati, je treba prekiniti, v kali zatreti, izničiti, saj se širi po naših celicah, prosto teče po naših žilah. Je kot pohlep, ki nam zleze pod kožo, je neke vrste odvisnosti v naših odnosih…TREBA JE PRESEKATI TO “ZLO”, KI NAS ONESREČUJE IN POGUBLJA PRI ODNOSIH.

V skupini z zelo nizko samopodobo sem bila dolga leta tudi jaz sama, zato vem, o čem govorim, vem, kaj vam želim povedati, vem, česa bi na vso moč želela obvarovati najprej svojih otrok in nato vseh, pri katerih so opisani znaki opazni!

Meni je KLIK naredila pred mnogimi leti delavnica za sproščanje in pridobivanje samopodobe in samozavesti. Mnogi med nami pa nimajo te možnosti. Vsega tega se globoko zavedam.

Povedati hočem le, da je vse mogoče, če ima človek v sebi moč, upanje in vero vase. Seveda boj s samim seboj ni lahek, se pa vedno izplača ! Treba si je zadati tudi cilje, ne previsoke, ampak neke realne smernice. Nato pa je potrebno korak za korakom spreminjati sebe in svoje mišljenje, svojo notranjost.

Nikoli ne spreminjajmo drugih, vedno spreminjajm sebe in svoj odnos do okolja. Vsak zase ve, kaj lahko izboljša in česa žal ne more . Vsak trud, ki ga vložimo vase, se nam splača, ker nam da nove poglede na situacijo, morda ljudi, novo mišljenje. Nekateri se tudi zelo duhovno poglobijo vase in doživijo neko “novo življenje ali pot” za sebe. V skladu s takimi načeli, ki so nam bližje, ki nas osrečujejo, je lažje živeti in premagovati vsakdanji stres, ki nam ga prinaša način vsakodnevnega življenja.
Naredimo nekaj tudi sami na izboljšanju svoje samopodobe. Poiskusmo, ne bo nam žal!
Kaj lahko izgubimo, ker smo ob tako nizki samopodobi že rahlo “izgubljeni”? Nič ne moremo izgubiti, lahko le PRIDOBIMO! Za pridobitev novega videnja samega sebe in nove lastne samopodobe, ki nam olajša naše življenje, ki nam daje možnost vzpostavljanja boljših medsebojnih odnosov, ki nam nudi nov način vzpostavljanja kontaktov, pa je vsak trud poplačan!