Pozdravljeni,
dogaja se mi nekaj, česar me je strah, ne zmorem več. Ne vem če še kdo živi tako kot jaz, mogoče pa. Sem poročena, imam dva otroka (14 in 7 let). Nimamo nekih družinskih problemov , pa vendar. Moj dan izgleda pribl. takole: vstanem ob 5 ih, spijem kavo, največkrat zjutraj likam, pripravim zajtrk, se odpravim v službo, velikokrat pomagam v trgovini, ki jo ima mož (vodim administracijo in ga včasih nadomeščam ), vmes odvozim otroke po dejavnostih, velikokrat oz. največkrat se vrnem domov šele zvečer. Vmes še zidamo hišo, kar pomeni da takrat jaz nadomeščam moža, ker je on edini zaposlen in imam tako dejvanost. Zvečer pa seveda najprej sledi pregled nalog, pa na hitro pospravljanje, pa pranje …. pa padem dol.Vikedni pa tudi tako nekako, mogoče čas za hiter sprehod z gledanjem na uro, ker je treba skuhati kosilo, pa še kaj pospraviti, pa mogoče zlikati…. Prišel je dan, ko vsega tega ne zmorem več. Vem, da sem za veliko stvari sama kriva, pa vendar.
Kar me je najbolj prizadelo (mogoče sem pa trenutno samo preveč črnogleda) je egoizem okoli mene. Nikomur niti na misel ne pride, da bi me vprašal, a ti kaj rabiš, ti kaj pomagamo, razen v primeru da znorim in jim povem, da bi bilo lepo, če bi mi kdo kaj pomagal. Zdaj pa se mi tudi to ne ljubi. Enostavno sem utihnila, najraje bi zbežala proč, da ne vidim nobenega, da me vsi pustijo pri miru. Edino, kar je je žalost in bes, ki ga sproščam skozi solze. Ne vem, če si želim še tako živeti, mislim da ne. Zbiram moči, da jim povem kar jim gre, pa bom spet jaz tista čudna, ki ne ve kaj hoče, kaj bi rada, mami se je utrgalo, naj še malo potrpim, da končamo hišo, ki je možev lahko rečemo življenjski projekt. Drugače sem na zunaj vedno nasmejana, dobre volje, priljubljena pri sodelavcih. Vsi si lahko vzamejo čas zase, samo meni ga zmanjka. Če ne naredim jaz, si si lahko vzamejo čas zase, samo meni ga zmanjka. Če ne naredim jaz, me itak vse počaka. Saj to ni prvič, da mi je dopiz…lo. Spremembe so trajale nekaj dni, pol pa spet vse po starem. Saj gre nekaj časa naprej, a so ta obdobja vedno krajša, ker enostavno ne zdržim in me bo razneslo. Sem mogoče jaz tako “slabotna”, da ne zdržim tega tempa, ali? Kako ste druge organizirane, da tak tempo, če ga imate sfurate?
Hvala, ker sem se lahko izpovedala, pa tudi kakšen navet in tolažba je dobrodošla, kritike tudi, če morajo prav bit.

Za takšno situacijo si tudi sama kriva.Otroka niti slučajno nista dojenčka,14 let pa sploh ne.Pri nas je bilo 5 otrok in vsak od nas je moral nekaj doma delat in mami pomagat.Danes pa starši v to smer nič ne naredijo, samo ko jim film poči pa znorijo, tako kot ti npr.Razumem, da mož cele dneve dela, ampak otroka bi ti lahko pomagala.Lepo ju povabi za mizo in jima povej kakšne so-bodo v bodoče njune zadolžitve.

Težka je tvoja situacija, servisiranje vseh po vrsti. Kaj pa če enostavno nehaš? Vležeš se v posteljo in pustiš, da se “naredi samo”? Izčrpala se boš in udarilo bo na tvoje zdravje. Zberi moč in poskrbi zase. Otrokom daj zadolžitve, z možem se pogovori o drugačni organizaciji dela. Privošči si počitek in občasno poležavanje. Pojdi k frizerju, kozmetičarki, v šoping za bedarijami, na kavo s prijateljicami, urico za pocukrano ljubezensko knjigo, pol ure za tri kepice sladoleda s smetano, dve uri za kino ali igralnico… PRvošči si malo življenja. Boš videla, kako se napolnijo baterije. Srečno v uživanciji.

Kriva si tudi sama. Sem bila na istem, doga, zelo dolga leta, potem pa sem zbolela in pregorela.
Sedaj je drugače, življenje sem si olajšala in naredila lepše. Sedaj si vzamem tudi čas zase, ne živim več 100% samo za družino.
In še to, ne pričakuj hvaležnosti za vse to kar delaš, njim se zdi vse samoumevno, zato zna biti sprva cel rompompom, če boš kdaj kaj odklonila.
Res, prav nujno je, da si človek postavi merila in da se mu za nekatere stvari prične enostavno fučkati.
Meni je žal samo to, da nisem tega storila že dolga leta prej.

vsak se pusti servisirati, tudi ti bi se.
tako da je vse odvisno od tebe

živjo,
nasvete dajati in kritizirati itd. je zelo lahko. Sama sem v podobni situaciji. Moja otroka sta stara 18 in 22 let. Kot otroka sta bila izjemno pridna, vsi so mi ju zavidali, v šoli pridna, doma delavna, prijazna. Vendar se jim je svet obrnil okrog, obema pred tremi leti. Tudi jaz ne vem kaj narediti.
Če pa pogledam nazaj in se vprašam kaj spremeniti.
Mislim, da sem največjo napako naredila, ko sem jima začela popuščati v mislih, da sta zelo obremenjena v času zaključka šole, osnovne in srednje. Od tistega časa ni bilo mogoče vspostaviti stanja nazaj.
Mož je nekako zelo obremenjen v službi in se nikoli ni dosti posvečal vzgoji. Mi je v pomoč, stoji mi ob strani, a nikakor ni dober vzgojitelj svojih otrok. Hitro vzroji in potem vse popusti.
Tvoja otroka sta malce mlajša od mojih. Zato ti svetujem, da jim ne popuščati in jih drži na kratko, drugače boš čez dve leti pristala v bolnici, ker se očitno tako obremenjuješ kot se jaz. Resnično vztrajaj do konca. Nista nikakršna reveža, kot sem se tolažila pred časom sama. Njuna dolžnost je delo v šoli, za šolo in tudi delo doma.
Srečno

Ne vem, zakaj ženske vedno pričakujemo, da nam bodo drugi brali misli. Morda imajo pa zato vedeževalke tako polne roke dela 🙂
Sicer nič ne pišeš o odnosu moža do tebe, ampak razbrati je, da živita drug mimo drugega, ker drugače bi moral vsaj on opaziti tvojo stisko. Baterij ne prazni delo, ampak čustvena praznina.
Kar se pa samih obveznosti tiče, se da z malo organizacije in opuščanjem nepotrebnih del marsikje pridobiti na času. Kuhanje, če ne kompliciraš, je lahko zaključeno v 1/2 do 1 ure. Kaj imate ženske toliko dela s tem likanjem, pa tudi ne štekam. Meni se v celem tednu nabere morda za eno uro likanja. Sušim v sušilcu, ni potrebno obešati perila, takoj zložim in ni treba likat (večinoma). Že samo ta sistem ti privarčuje dosti časa. Posodo velikokrat pomiva sin (14), čiščenje hodnika in stopnišča je njegova dolžnost, za svojo sobo sam skrbi. Tvoja otroka sta več kot dovolj stara (oba), da prevzameta del gospodinjskih opravil. Mlajši recimo lahko briše prah, sesa po stanovanju, … starejši zloži perilo, pomije po tleh, …
Dvomim sicer, da se bodo spremembe zgodile čez noč in same od sebe, ko te bo nekdo nekoč videl skrivaj jokati, pozabi take cenene filmske scenarije. Če pa boš vztrajna v svojih zahtevah, da tudi drugi v družini sprejmejo svoj del obveznosti, bodo šle stvari kmalu na bolje. Srečno.

Resnica je, da si je najpomembnejše vzeti čas zase. Najslabše pa je vedno garati in se odkrekati za neke višje cilje in misliti, da boš potem srečna. Vse preveč je takih ljudi, ki se dušijo v življenju, ker sprostitev in srečo odlagajo na prihodnost, ta prihodnost pa nikoli ne pride. Pride kvečjemu bolezen. Ni dobro, da praviš, da si vedno nasmejana. Lažeš sama sebi in drugim in tlačiš nezadovoljstvo in izčrpanost v sebi. Pri pranju naj ti vsak drug teden pomaga mož. Nič bolj ni izčrpan od tebe. Najnujnejše naj zlikajo v čistilnici. 14-letni najstnik lahko gre na dejavnosti z avtobusom. Če ne more, naj si omisli manj hobijev. Vsak vikend si nekaj privošči: masažo, kino, toplice, aerobiko, skupni izlet. Če pred tem nimaš časa počistiti stanovanja, ga ne počisti. Če bo en teden umazano, ne bo konec sveta. Prvi teden se še ne boš počutila bolje, sčasoma pa boš dosegla povsem drugo kvaliteto življenja.

Za božjo voljo, ob tem tempu ti še likaš?!? Jaz sem to že zdavnaj nehala. No ja, likam, ampak zjutraj preden gremo po svojih opravkih, na hitro otrokoma in sebi zlikam samo zgornja oblačila, ki se vidijo, kam pa pridem, če bom še spodnje majice, rjuhe, kuhinjske krpe, likala. Mož si lahko svoje srajce polika sam, mu ne bo krona iz glave padla. Sploh pa, če jih še mokre obesiš na obešalnik in obesiš v zračen, senčen prostor, se zlikajo kar same. S kampanjskim likanjem ne prideš nikamor. Zakaj? Ker potem otroci še za doma zlikane majčke nosijo. Zlikanega kupčka je tako prehitro konec, grmada tistega, ki je “potrebno” likanja, pa neusmiljeno raste. Sploh pa, 14 letnici jaz že nebi likala. Likaš sebi in 7 letniku, druga dva pa naj si sama izvolita. Saj nisi mašina. Toliko o likanju.
Res je, da ne moreš kar nehati kuhati, prati, likati. Imaš 7 letnika, ki rabi pri tem tvojo pomoč. Moraš pa dopovedati 14 letniku/ci, da ni več majhen otrok in se ne more primerjati s tamalim. Da mora enakovredno sodelovati pri gospodinjskih opravilih. Da mora hoditi po dejavnostih z avtobusom, kakor je nekdo že napisal. Jaz se že ne bi pustila imeti za taksi. Takile 14 letniki so enostavno preleni, da bi malo pešačili, malo počakali na bus, itak je samoumevno, da jih mamica vozika naokrog. Če se ti bo pa še vedno delal/a majhnega otroka, potem pa tudi ni blema. V posteljo ob 8h, domov ob 7h. Kot majhni otroci. Če misliš, da imaš pravice, potem imaš tudi temu primerne dolžnosti. Če te do 8h ni domov, si sam/a pereš perilo. Pa naj si zafarba belo majico 😉

Morda bi zbrala familijo za mizo in jim na lep način rekla, da tako ne moreš več, da boš pregorela, zbolela in da bi rada, da bo odslej drugače. Pripravi si načrt, kaj naj bi vsak doma naredil in jim ga pokaži. Imej pri tem odločen, a ljubezniv in ne pridigarski ton. Srečno!

Mi je zelo znana tvoja situacija.

Eni smo pač taki, da radi dajemo in nam ni težko, dokler v vsem tem uspemo še sebe napolnit. Jaz vem, da se napolnim tudi z hvaležnostjo, ki mi jo dajo ljudje (običajno moji bližnji), ko jim kako stvar naredim, poskrbim za… Sem si prišla na jasno, da taka pač sem.

Se pa zavedam, da moram v tem dajanju NUJNO poskrbeti tudi zase. V preteklosti se mi je zgodilo, da sem se tako iztrošila, da se mi je tudi “utrgalo” (jok, razdraženost, depresija,..)

Jaz imam tri otroke (11,9,8 let) in se zelo radi pustijo razvajat. Na srečo sem enkrat šla na pot z prijatljico za 5 dni globoko prepričana, da bo doma štala.

Doma je bilo vse v najlepšem redu. Otroci so zjutraj urejeni za šolo zbujali moža in …. šlo je vse v najlepšem redu.

Kje je torej problem:
v nas samih!!!

Vedimo, da bo vse funkcioniralo, tudi če bomo kako stvar izpustile, jo preložile komu drugemu…

In če naložimo kako obveznost otroku, je ta velikokrat ponosen na to, kako dobro je opravil, ali je ponosen na to kar zna,…

LP

nastja

Pozdravljena,  tudi jaz sem pregorela pri 39 letih. Imela sem zelo naporno službo ( zdravstvo), bila sem mati samohranilka in živela sem pri egocentrični in izkoriščevalni materi. Plačala sem z zdravjem ( možganska kap). Sedaj po 15 letih je hčer odrasla, študira, vendar počasi, živi v študentskem domu domov pa pride 1x ali 2x na mesec na oddih. Ne pomaga pri težjih opravilih ( hvala bogu za partnerja, čeprav ne živiva skupaj ), ne pri skrbi skrbi za mojo mamo, ki ima zdravila za demenco in je postala še bolj izkoriščevalna in hudobna, v glavnem, če bi imela denar za podnajem, bi takoj odšla neznano kam in živela v miru. Tako živim iz dneva v dan, zagrenjena in čedalje bolj depresivna in se sprašujem, če bom s svojimi prihodki sploh lahko kdaj živela v miru.