Kaj pa pozitivni stres?
Mogoče moje pisanje ne spada ravno pod to temo in vendar ne vem, kam bi drugam pisala, zato se vnaprej opravičujem, če sem se zmotila. Večinoma vsi pišejo o stresu kot velikem in glavnem problemu današnjega časa. In še res je! In vendar tudi premalo stresa, predvsem pozitivnega, škodi ljudem. Zadnje čase namreč ravno to opažam pri sebi. Moje življenje je namreč bilo še do nekaj mesecev nazaj, vsaj nekje 20 let, zelo napeto in polno predvsem negativnega stresa. Sem pa kljub vsemu šla skoraj lepše skozi kot zdaj, ko se je moje življenje končno umirilo in uredilo in čutim, da me duši (ne dobesedno!) ravno zato, ker mi manjka stres, seveda pozitivni! Mi lahko kaj svetujete? Kako naj se spravim ven iz te smešne in absurdne situacije? Že v naprej hvala za odgovor. S spoštovanjem
Lepo pozdravljeni, pozitivni stres je nujno potreben in je pozitiven (kar seveda nakazuje tudi besedna zveza), zato je smiselno, da ga doživljamo pogosto oziroma da imamo v življenju veliko priložnosti za pozitivne občutke. Nekateri pozitivni stres iščejo oziroma ga izzovejo z različnimi hobiji, adrenalinskimi športi in dejavnostmi, ki jim požene “kri po žilah”. Svetuje vem, da najdete dejavnosti, pri katerih boste uživali in ki dišijo po pustolovščini. Morda se lahko odločite, da začnete s tekom in si za cilj postavite tekmovanje; to bi vas lahko gnalo naprej, ko boste na tekmovanju, pa boste začutili tisto prijetno vznemirjenost. Glede na to, da so se zunanje okoliščine v vašem življenju umirile in da vam manjka zunanjih dražljajev, je smiselno, da si poiščete nekaj, kar vas bo spet “poživilo”.
Želim vam lepo nedeljo – prežeto s pozitivnim stresom.
Najlepša hvala za vaš odgovor. Glede tega, kar ste napisali, se popolnoma strinjam z vami, vendar je tako težko naenkrat spremeniti svoje življenje, sploh pa se navdušiti nad nečim novim, ne da bi to kar samo prišlo v naše življenje. Hočem reči, navdušenje ali je ali ga pa ni, hm. Tek in katerakoli telovadba, razen tega, da jih zaradi zdravstvenih težav nikoli nisem smela izvajati, mi niti nikoli niso preveč dišali. Tako da to absolutno odpade. Pravzaprav, se sploh da forsirati neko reč? Se da na silo navdušiti nad nečem? ….
Dobro vprašanje.
Starejši kot smo, manj je naravnega sprožanja adrenalina. To je hormon, ki nam daje strast in energijo in zaradi katerega zaznavamo, to kar omenjate vi, pozitivni stres. Prav zaradi tega je z leti potrebno več aktivnosti, s katerimi lahko sprožimo sproščanje adrenalina. Je pa mogoče. Najdite nekaj, kar vas resnično veseli. Če to ni gibanje, je morda slikanje ali pa nekaj povsem tretjega, nekaj kar vas je v preteklosti zelo veselilo, pa niste imeli časa ali priložnosti, da bi to lahko razvili.
Najdite malo energije in začnite raziskovati, kaj bi lahko na površje priklicalo vaš avanturistični duh. Verjamem, da boste pozitivno presenečeni in da boste hitro zaznali več pozitivnega stresa.
Mislim, da je pri meni nastopila kot neka ekstencialna kriza. Zadnjih 10 let sem z otrokoma in partnerjem živela kot privat podnajemnik in sem v bistvu imela stalno en in isti cilj pred sabo: preživeti, živeti normalno življenje in končno dobiti neprofitno občinsko stanovanje v najem. In ta cilj me je gnal naprej pa še kako. Lani februarja smo se končno vselili v občinsko stanovanje in kar naenkrat sem se počutila kot prazna. Sama sebe nisem prenesla, resnično. Namesto da bi končno začela uživati življenje, se mi je naenkrat življenje zazdelo brez smisla. Kaka dva meseca sem potrebovala, da sem pogruntala, da mi pravzaprav manjka nek konkreten cilj. Cilj, ki sem ga prej imela, a ga zdaj naenkrat ni bilo več. Pa sem si potem končno našla nov cilj, se je pa po enih 3 mesecih žal spremenil v nič, za kar pa je bila kriva birokracija, ki mi ni dovolila dalje. Tako sem zdaj sem na začetku. Manjka mi tisti smisel. Manjka mi tisti zakaj sploh živim. Kar pa je najhujše: ko včasih s kom nehote pridem na pogovor o tej temi, me enostavno ne razume. Ponavadi me samo začudeno pogleda, kar me spravi še bolj dol, saj enostavno ne morem verjeti, še manj pa razumeti, da je ljudem, vsaj večini, tako zelo normalno, da je življenje samo to, da delajo, jedo, spijo, kakajo, lulajo in gledajo tv. Hočem reči, ima tako življenje sploh kak smisel?! Mar ni to v bistvu samo neka baza, ki pa bi absolutno morala biti nadgrajena? Je sploh življenje brez nekega smisla sploh smiselno? Je sploh življenje živeti brez nekih ciljev in idealov? Vsaj zame to ni to. Ne morem si namreč predstavljati, da smo na svetu samo za to, da nekako preživimo in čakamo na smrt. …..Moj adrenalin pa….hja, lahko naraste tudi v milijoninki sekunde, samo če vidim v nečemu nek smisel. Glede tega pa sem bila vedno tako. In najbrž mi je to tudi pomagalo, da sem sploh prišla do tukaj, kjer sem. V bistvu me zanima tako rekoč vse, po naravi sem namreč zelo radoveden človek in že samo brskanje po internetu in iskanje raznoraznih zanimivih strani mi dvigne adrenalin, no problem, res ne. In vendar to ni to. Vsaj ne tisto ta pravo. Ne tisto, kar bi me zmoglo gnati naprej za dolgo ali pa za vedno. Hja, zgleda da bom morala kar počakati, da spet samo od sebe mine, potem bo pa spet šlo, ja. 🙂 Sicer pa, hvala za vaše misli, so res ta prave, ja. 🙂
🙂 Ajej, vlakci smrti itd…to pa res ni zame. 🙂 Nikoli me niso privlačile take reči, razen tega pa tudi to zame ni to! Hočem reči…adrenalin je zelo pomemben, ampak ne samo enkrat na leto, to bi moralo biti v nas delujoče vsak dan, stalno, neprekinjeno. To je zame tisto TO! Ko znanstvenik raziskuje neko novo bolezen npr., je v njem toliko adrenalina, da ga lahko drži gor tudi mesece ali pa celo leta. Njegovo življenje je polno in ima res en velik smisel. Ta znanstvenik ta smisel živi in ga diha stalno, še celo, ko spi. Zame je to TO. Pravzaprav sem prepričana, da imamo prav vsi ljudje neko svojo res posebno funkcijo na tem svetu, da nismo tu samo za število, ampak da imamo neko svojo posebno nalogo, zaradi katere smo tu. Kako razumeti in dojeti, katera je ta naloga? Kako priti do razumevanja lastnega smisla življenja?