Pozdravljeni.

Veste,žalostno je,da ljudi ocenjujete le po svoji vesti.Sploh ne veste,kdo sem,kaj sem,niti me niste vprašali,kako so te motnje nastale,kako jih doživljam,kaj mi pomenijo.Morda je prav to tisto,kar dela vas strokovnjake tako nedostopne.Najlaže je nekomu reči,naj poišče pomoč,to pa je tudi vse kar storite.Veste,sama sem strokovnjak na področju zdravstva,pa vendar se moram tudi jaz boriti z vsem tem.Ironično je,da vem vsem drugim pomagati,pri sebi pa sem laik.In,ne govorite mi,da sem premalo storila v procesu svojega zdravljenja,saj če bi,potem se sigurno ne bi obrnila tudi na vaš forum v upanju,da mi ponudite vsaj lepo in toplo besedo.7 let je za mano te agonije v iskanju pomoči na vseh koncih in krajih.Žalostno,toda resnično.Na koncu se sprašujem,čemu se nekomu zaupati?! Čemu verjeti in upati?!

Pozdralvjeni,
škoda da niste našli vsaj kanček opore v mojem oz. v odgovorih tudi moje kolegice. Ker pravzaprav se trudiva delat v smeri tega, da ponudiva nekaj podpore, informacij in razumevanja.
A včasih se to, kar človek rabi in to, kar dobi, ne pokriva – iz različnih razlogov. Tako da – nič novega vam ne bom napisala, razen to, da še vedno mislim, da potrebujete pomoč, če se neuspešno borite z motnjo hranjenja. In po mojem prepričanju ni dovolj forum, ampak sem vas napotila naprej zaradi tega, ker se mi je zdelo, da bo svetovanje v smislu okrevanja, pač nemogoče. Seveda se tukaj lahko resnično zgrešiva – ker jaz tako mislim, vi pa drugače. Morda bi vam kaka druga svetovalka lahko bolje ponudila “lepo in toplo besedo” – jaz pa tukaj ne zmorem kaj več kot to, da držim pesti, da ne obupate v iskanju pomoči zase, ker si jo zasluži vsak!

Mja, tudi sama sem najprej tako razmišljala. Da te ljudje kjerkoli odpravijo s kakšnim linkom ali dejstvom, da se obrni tja in tja po pomoč, tam pa spet zgolj prazne besede, ki se nam zdijo nekoristne. Ampak resnica je v tem, da strokovnjaki oz. ljudje, ki se s tem ukvarjajo, ne morejo narediti čudeža. Tam so zato, da te zgolj usmerijo in ti prisluhnejo, kar običajno ljudje iz neposrednega okolja (domači, prijatelji, sodelavci v službi,…) niso zmožni. Pot do ozdravitve in vse tiste spremembe, ki se morajo ob tem zgoditi, pa stori posameznik sam. Veliko primerkov zdravljenj ni uspešnih predvsem iz razloga, ker se zdravljeni oz. zdravljenka temu zavestno upira. Hodi na terapije, vendar ni pripravljena ničesar žrtvovati, ničesar narediti drugače, ničesar poskusiti. Morda se motim, sem pa ob branju nekaterih izpovedi dobila tak občutek. Glede pisanja na forumu pa verjamem, da nam nihče ne želi slabega in da so vsi nasveti zelo dobronamerni. Tudi, če izpadejo “nedostopno” ali so si vsi podobni. Preko virutalnega stika je težko človeku pogledati v dušo in vedeti, kaj se mu dogaja in kako trpi. Meni je obisk foruma pomagal. Prej sem mislila, da je moj primer osamljen, da je moja bolezen sramotna, in da sem zaradi tega, kar počnem, v vseh pogledih slab človek. Pa ni res. Pogovor, pa naj bo kakršekoli že, je boljše kot molk ali pa da vso to bolečino samo potlačiš in še naprej igraš perfekcionizem. Resda sicer vedno ne naletimo na besede in razumevanje, ki ga pričakujemo, ampak nekdo se pa vedno nekje najde, ki to zmore!

Upam, da te nisem užalila. MOgoče zveni kot oporekanje, ampak očitno ne morem iz svoje kože. Moj primarni namen je bil, da izrazim mnenje.

Lp,

Anita

Pozdravljena Anita,

res je težko svetovati ljudem preko e-pošte. Kot si napisala sama – marsikaj ostane skrito. Težko je čutiti s človekom, ker ne vidiš kaj doživlja. V osebnem pogovoru iz oči v oči je lažje preveriti kaj se dogaja, ali si besede prav razumel, nuditi oporo, vzpodbude ali pa biti tu zanj, ko nič drugega ne zmore sprejeti.

Kolikor je ljudi na tem svetu, toliko različnih odzivanj imamo. Včasih, kadar je človek v stiski in še bolj kot kdajkoli prej potrebuje podporo in razumevanje, je največja smola, ki se lahko zgodi ta, da tega kar potrebuje ne dobi. In če ga še oseba, ki je strokovnjak na svojem področju pusti na cedilu, se res lahko zazdi, da nič ne deluje. Vendar so ljudje, ki zmorejo nuditi to kar druga oseba potrebuje ko je v stiski – pa čeprav le to, da prisluhne.

Prav imaš, ko praviš, da svetovalec, terapevt, psihiater,… lahko pomaga le toliko kot si oseba želi ali zmore pomagati sama. Vendar to še ne pomeni, da je že na začetku vse propadlo. Včasih potrebujemo leto ali več, ko smo vključeni v svetovalni ali terapevtski proces, da naredimo korak v smeri spremembe, vendar ni s tem nič narobe. Seveda so spremembe lahko že prej – npr. če smo bili prej prepričani, da je jeza slaba, da je ni mogoče obvladati ali da je ni dobro izražati, ob pomoči in podpori lahko uvidimo, kaj se še da narediti, da je sprejemljiva in se učiti načinov njenega izražanja, na bolj sprejemljiv način zase in za okolico -je to velik korak. Že to, da si dovolimo izraziti čustva, da pri strokovnjaku dobimo prostor za to, da lahko jokamo ure in ure in izlijemo svojo bolečino, nestrinjanje, je lahko dovolj za začetek. Seveda je to različno od osebe do osebe. Želim le pokazati, da so spremembe različne in da ni nujno, da spremenimo sebe v celoti, da bi lahko rekli, da je do spremebe prišlo – že pogled nase je lahko drugačen. Kolikšna bo spremeba pred vključitvijo v proces okrevanja, ne moremo vedeti. Kaj bomo lahko spremenili ravno tako ne. Potrebno je pogledati kakšna so naša pričakovanja do sprememb – včasih si želimo spreminjati druge in da sprejmemo, da tega ne zmoremo in da to ni v naši moči je dolg proces in že to je lahko dovolj – potem dobimo energijo, ki jo lahko usmerimo drugam. Nihče ne more vedeti kaj lahko nekdo, ki se v proces okrevanja vključi, doseže zase znotraj tega procesa in v kolikšni meri. Za to je potreben čas. Če svetovanka ugotovi, da ni pripavljena ničesar spremeniti, moramo to odločitev spoštovati. Žal drugi namesto nje ne moremo delati sprememb. To je res. Kaj pa se da narediti pa nihče ne ve, dokler ne začne.

Vsak človek ima pravico izraziti svoje mnenje. Preko e-pošte težje razjasnimo kaj je bilo mišljeno z besedami kot iz oči v oči. Tudi za to je težje svetovanje preko foruma. Je pa ogromno že to, da upaš izraziti svoje mnenje in na to bodi ponosna. Prav je, da ne tiščiš v sebi kaj se dogaja.

Nekaj podpore, razumevanja, sočutja lahko nudimo na ta način. Več je možno v osebnem kontaktu. Informacije kam se poleg foruma še lahko obrnemo, so vedno le informacije. Ni namen, da bi se kogarkoli znebili, je le možna izbira.

Izpovedi, ki jih delite tu z drugimi so dragocene. Hvala za vse prispevke, tudi za tvojega Anita.

Vso srečo.

Tatjana