Kaj torej menite o tem, da moški prvič postane ati po 40. letu?

Kje vidite negativne ali pozitivne plati?

Kaj vem, to se mi zdijo vprašanja, ki ne vodijo nikamor.

Nekdo je dober ata pri 40-ih, nekdo pri 22-ih, nekdo nikoli.

O očetih in mamah pri različnih starostih je bilo napisanega že morje. Tudi tule. Ne moti me da to sprašujete, bolj se sprašujem, zakaj to delate. A če soseda nekaj reče, boste tako tudi naredili? A ne bi raje po lastniv esti, lastnem občutku, lastnih željah? Vedno več se dela tako in zato, da bodo sosedje zadovoljni, ne pa vi.

Pa še odgovor: če si želi in je življenje tako naneslo, pa naj bo ati pri 40-ih. Lahko tudi pri 50-ih. Enako mama. A bomo pobili otroke, če se jim rodijo pri teh starostih ? Malo se zresnite.

Meni se ne zdi nič posebnega. Skoraj normalno- no,kaj je normalno??

A ni boljš, da se zgražajo nad drugimi kot nad vami? Če izstopa nekdo drug, je manj možnosti, da bodo opazili vaše grehe in napake. 🙂

?”?

Moj ima s prvo enega otroka,ki ga je imel pri 30 nato z mano enega pri 38 in sedaj pravi,ko jih ima 40 da bi imel še enega.

Tu pa res ne vidim negativne stvari. Poznam še starejše moške, ki so postali očki pa so čudoviti očetje.

Mene je imel oče pri 48 letih.
Edina slaba stan je bila, da sem ga imela manj časa kot bi ga imela, če bi me imel pri 25. Bil je super oče, da je starejši od staršev mojih vrstnikov sem začutila šele, ko ga je res začela dajati starost malo pred 80, moji vrstniki pa nege staršev še niso občutili …

Slaba plat: oče otroku zgodaj umre in otrok se mora ukvarjat s pešajočim očetom, ko je za to prezgodaj.

Redkokdo misli na prihodnost več kot par let naprej, samo bi bilo pametno. Pa manj egoistično od starca, ki se gre drugo puberteto.

To je milo rečeno zelo grdo povedano. Moj npr. prej ni bil niti poročen, niti ni imel otrok. Prvega je dobil pri skoraj 41, drugega pri 43, ni rečeno da ne bo še tretjega, čeprav jih ima 46! Glede vitalnosti in ostalega je pa tako, da se on veliko več igra z otrokoma, ima boljše živce pri vzgoji kot jaz in še kaj bi se našlo, čeprav je 10 let starejši od mene.
Jaz osebno ne vidim nobenih ovir.

Moj mož je dobil prvega otroka z mano, ko je imel točno 49-t let. Tako, da sva abrahama in prvi rojstni dan z otrokom skupaj praznovali…. Očka je takšen, da ga je treba iskati, mirne živce, potrpežljiv vsepovsod ga vzame sabo itd. Tako, da je enkratni očka….

lp, vsak po svoje si misli!

Sem hči “starega očeta”. Ravno rožnato ni. V otroštvu je očka kul, ker itak ne opaziš razlik. V puberteti je grozno.Kamorkoli pride pote, otroci vpijejo:” Dedek te je prišel iskat.” Dokler eden ne zavpije nazaj;” To ni njen dedek, ona ima takoooo starega atija!” In potem ti je nekaj let nerodno in se na nek način sramuješ svojega očeta in prosiš mamo naj hodi pote. Potem dozoriš in oče je ves bolan in betežen in preden odrasteš ga ni več.
Moja zgodba ni nič posebnega, isto je doživela sestrična, nečakinja in najboljša prijateljica.
Me, ki smo družino s prestarim očetom dale skozi id začetka do konca, vedno pravimo – ljudje naj imajo otroke mladi, po 40. je čas za vnuke!

No, to se lahko zgodi pa tudi pri mlajših starših … če pa gledaš pouprečje, umiranje pri 72 letih … Mislim, da pri 32 letih pa že razumeš, kaj je to smrt in jo preneseš …

Zame je bolj čudno tisto, ko sta mama/oče in hči/sin v istem domu za ostarele …

Mn se zdi da starost nima nobene veze. Edino ko si starejši, ne moreš loviti mulca tako hitro.

Jaz sem tudi zato, da imaš otroke, ko si mlajši, ampak včasih pač nanese drugače… Nekako se starost vseh nas pri reprodukciji dviguje, kar je po eni strani dobro, po drugi strani pa spet ne. Vsak se sam odloči glede tega, kdaj je zanj pravi čas za kaj v življenju.

Če gledam mojo mamo in očeta, ki sta me imela pri malo več kot 20. letih, naju z bratom lepo spravila do kruha, se po 50. letu veselila vnukov in penzije ter hkrati brez težav skrbela za svoje ostarele starše. Oba sta bila stara okoli 60. let, ko sta jih izgubila.

Če pa imaš otroke starejši (tudi če si takrat kao bolj zrel in umirjen), pa se mi zdi, da te doleti vse naenkrat – majhni otroci, ki zahtevajo vso pozornost, služba (ni nujno, da si kak ekstra karierist, pa vseeno večji del dneva preživiš tam) ter hkrati starši, ki potrebujejo iz dneva v dan več pomoči in nege. Tako si razpet na vse konce in kraje. Vem, da včasih pač tako nanese, da ne moreš izbirat in vsega planirat in da se to lahko zgodi tudi, če si mlajši (bolezen lahko udari kadarkoli).
Ampak žalostna sem, ko gledam, kako hudo je prijateljici, ki ji je oče, star 70. let, umrl že pri 28. letih. Tako zelo bi ga še potrebovala, poleg tega pa niti njenega prvega otroka ni dočakal. In to prijateljico bolj boli, kot to da so ga imeli za njenega “dedka”, ko je prišel po njo v šolo.

Sestrin mož je dobil dojenčka pri 42 letih (sestra 37). Otrok ima zdaj eno leto. Otrok ni nič posebnega, pač malček, ki čisto normalno uspeva, je shodil, pač rabi nege kolikor je rabi otrok in rabi časa, kolikor ga rabi otrok. Sestra in mož sta oba čisto paf in ga sploh ne dohajata. Živčna sta, non stop si ga podajata (s tem, da se ga oba otepata), nič ne zmoreta, služba in otrok in sta skoraj na robu živčnega, kregata se, sestra bi rada da je stanovanje sterilno v nulo, mož bi gledal televizijo in bral časopis, stalno se kregata, edina sta si le pri temu, da bi morala čisto na hitro naredit še enega otročička – dokler je najina 73-letna mama (torej babica otroka) še “dovolj zdrava in vitalna, da jim lahko kuha, pere, lika in čuva oba”.

Pred tem sta bila oba zelo optimistična, uživala sta življenje in se šla življenje na veliki nogi, ker sta se oba počutila še zelo v formi. Hm, ja…forma pa taka! In to se je zgodilo čez noč. Pri 41 ko je sestra pričakovala pa bi njen mož po svojih besedah “gore premikal”. Zdaj pa niti porivat vozička po ravnem pločniku ne zmore.

:)))

No, pri nas bo podobno, samo da bosta stara tako mati kot oče. Najbrž bo hotela, da hodi ponjo kakšen od starejših treh otrok. Če izračunam, ko bo ona 13, bom jaz 55, mož pa 58. Ojoj, starca pravzaprav.:))

Ampak če ne bo imela hujših problemov kot je ta, da jo bo sram prestarih staršev, bo vse v najlepšem redu, bi jaz rekla.:) Pa do kruha jo bova z možem tudi spravila, ni hudič.

Točno tako! Od kdaj starost moškega naredi dobrega ali slabega očeta??!!
Bi rekla, da je od vsega to še najmanj pomembno.

Kdaj si boste dale dopovedat, da ste pri 40 ali 45 res še vse vitalne, moški pa še bolj – po 50 pa se vam bo poznalo vsako leto.
Ja, po 40 počasi prihaja čas za vnuke, ne pa za otroke.

In kako boste vi, penzionisti, lahko razumeli pubertetnika in njegove težave? A mu boste nakladali, kako je bilo ko ste bili vi 16 let stari.