Pozdravljeni! Sporočilo sem najprej objavil v forumu Nedonošenčki, sedaj pa se na predlog bralke foruma obračam še na vas in forum Neonatalogija.
Doma imamo 5 dni staro hčerko, rojena je bila v 36 mesecu. Problem je v tem, da se zdi da nima sesalnega refleksa – ne zna sesati iz dojke, niti po steklenički, tudi če malce mleka iztisnemo v usta, mleko večinoma izpljune. Teža ji je padla za več kot 10%, tako da je trenutno na infuziji v bolnišnici. Najprej smo mislili, da ima zlatenico in je zato neješčna, vendar so vrednosti bilirubina normalne, tako da ni to. In kar je najhuje, nihče nič ne ve, nihče nič ne pove, tako da smo bolj kot ne prepuščeni sami sebi, hči pa še vedno izgublja na teži. Kaj bi to lahko bilo oziroma koliko časa lahko traja, da se sesalni refleks vzpostavi? Hvala in lep pozdrav.

Spoštovani,

razumem vašo zaskrbljenost, a vam najverjetneje tudi moj odgovor ne bo kaj dosti v pomoč. Prezgodaj rojeni otroci so res včasih pravi zaspančki in jih hrana (pitje mleka pri mami) prav nič ne zanima. In ko po nekaj dneh “nezanimanja” pade teža, nočejo piti niti po steklenički. Pri tem zlatenica nima nobenega vpliva (in tudi sicer se njen vpliv na obnašanje novorojenčka zelo precenjuje). Poleg tega je normalna izguba teže pri nedonošenčkih večja kot pri donošenih, saj je v njihovem telesu več vode kot pri zrelih.

Če kot vzrok odklanjanja pitja izključimo okužbe (v pomoč so nam preiskave krvi kot so število levkocitov, diferencialna krvna slika, vrednost C-reaktivnega proteina; mikrobiološki izvidi), ugotovimo normalen izvid UZ pregleda glavice in (eventuelno) trebuščka, ne najdemo znakov, ki bi govorili za motnje v delovanju mišic ali živčevja, je prva pomoč le infuzija tekočine, s katero nadomestimo manjkajočo vodo in nekaj energije. Pri mnogih je 1-2 dni take obravnave dovolj, da “oživijo” in nikoli več ne pozabijo na hrano.

Kadar pa se stanje odklanjanja pitja oz. sesanja nadaljuje, je potrebno napraviti dodatne preiskave, preglede – prepričana sem, da bodo tisti, ki skrbijo za vašo malčico v bolnišnici, naredili vse to in še več. In ko bodo vedeli, v čem je težava (če sploh še bo), vam bodo vse tudi pojasnili.

Zato kar pogumno, lep pozdrav,

Pozdravljeni! Najprej se vam najlepše zahvaljujem za tako hiter odgovor. Kot sem že zadnjič zapisal, je hči dobila infuzijo, ki je pomagala, pridobila je na teži. Po infuziji smo nadaljevali z običajnim hranjenjem (z materinim mlekom), teža pa ji je spet padla. Danes je ponovno dobila infuzijo, upam da se bodo stvari hitro uredile. Zanima pa me, kaj menite vi glede “urnika” hranjenja – pediater nama je namreč zabičal, da mora jesti na 2,5 – 3,5 ure in nič prej. Včasih se nama je namreč zgodilo, da je po obroku spet jokala že po 1 uri in je potem spet jedla. Pediater je bil prepričan da to ni dobro in rekel, da morava počakati 3 ure, tudi če otrok joka, tako naj bi pojedla večjo količino. Meni se to osebno zdi nekako proti zdravi pameti, ampak verjamem da ve kaj počne? Prosim še za vaše mnenje, se je res potrebno strogo držati urnika hranjenja na vsaki 2 oz. 3 ure ali se prilagodimo otrokovim zahtevam?

LP, TM

Draga TM,

pri navodilih glede hranjenja smo si tudi pediatri precej različnih mnenj – drži, da dobro napolnjen želodček potrebuje okrog 3 ure, da se spet izprazni. A to je v teoriji…

Če je novorojenček hranjen z maminim mlekom ali dojen, zlasti v prvih tednih svetujemo hranjenje po želji (= po lakoti), torej toliko pogosto, kot zahteva malček in mama zdrži (tudi spati je treba malo). Torej razmik krajši od 3 (ali dveh ur) ne bo škodil.

Moje osebno mnenje (kot pediatra in kot mame, ki je “dala čez” obe varianti) – poskusite na način, za katerega imate občutek (=zdrava pamet), da odgovarja vam in dojenčici. Ponavadi se res najbolj obnese.

Lep pozdrav,