Spoštovana dr. Cerar,

včeraj sem ‘odkrila’ vaš forum. Vesela sem, da ste se mu pridružili, sploh ker ste oseba, ki jo ob vsej pomoči, ki sem jo kdajkoli dobila od vas, iskreno cenim.
Sem mama Vida (31t) in Ane (25t 2/7) in nazadne smo se srečali oktobra v Ambulanti za rizične otroke, ko smo imeli kontrolo z Ano, katere ‘druga’ mama ste bila vi. Naj povem, da je naša mala drobižkica trenutno s težo 8.400 gramov, energije polna punčka, radovedna, stikljiva, hitra. Od oktobra ko je shodila (korigirano 14,5 mesecev) je tudi gibalno zelo lepo napredovala in je zelo okretna. Edino hoja sama še ni popolna, nekaj ji še manjka na kvaliteti, kar pa je tudi deficit NFTH, ker so v zadnjih treh mesecih terapije zelo velikokrat odpadle zaradi izobraževanja in dopusta terapevtke. Ko saniramo to, bomo verjetno zaključili z RA. Potem pa ostane še korekcija vida, da očala ne bodo več potrebna. Z vsem ostalim nimamo težav, hitro razume in dojema ter nas vsak dan sproti preseneča. Govorno sicer še ni močna, zna pa povedat popolnoma vse tako, da jo razumemo. Ni pretirana jedka, pa še ogromno pokuri, veliko pa pije.
Da je naša punčka danes to kar je, gre velika iskrena hvala tudi vam in osebju EINT, ki ste pomagali, da je zaživela in od vas ‘odšla v svet’.

Vsem bližnjim sem ponosno povedala, da je zadnja Slovenka leta Anina ‘druga mama’, saj ste si priznanje iskreno zaslužili. Anina babi vedno rada pove kaj v tem stilu ‘danes sem pa poslušala Anino ‘drugo mamo’ ali ‘jo videla na TV’. Verjetno je prijeten občutek, da ima nekdo ‘tolikooo’ otrok:)))

Naj pa vam povem še to, pa vem da me boste razumeli, da sem srečna, ker se vam bom očitno tokrat ognila v največjem možnem loku. Kot ste mi tedaj, oktobra, dejali, da ne želite da se ob koncu te moje zadnje nosečnosti srečamo, sem vas ubogala;) in bom rodila na Jesenicah. Sicer je v enem obdobju zgledalo, kot da se bomo mogoče vseeno srečali, pa se je očitno tole dete odločilo, da v Ljubljano ne gre:). Trenutno sem v začetku 39. tedna nosečnosti in zdaj pa enkrat za spremembo res komaj čakam, da se dete rodi. Ker zdaj me pa res že vse boli, špika in štoka;)))))

Lep pozdrav in hvala še enkrat. Hvala ker ste za nas in naše otroke. Takšni kot vi, delate svet lepši.

E.

Draga AnaAna,

sem kar nekajkrat prebrala vaše pismo, ki je pravi “balzam” za moj ego. Priznam, da sem imela namen, da ga ne objavim na forumu in vas poiščem raje osebno ali z zasebnim sporočilom, pa se mi je vseeno zazdelo, da je v njem toliko optimizma in dobrih novic, da bo koristilo se komu, ne le meni.

Želim vam srečo in veselje z naslednjim družinskim članom – uživajte (kljub špikanju in štokanju) vsak dan posebej in nadoknadite vse, česar zaradi prezgodnjega rojstva niste mogli v prvih dveh “porodniških”. Kakšno slikico “razširjene” družine z Gorenjske pa nam le pošljite. In dobro se imejte v “jeseniški porodniški” družini, so super moštvo.

Pozdrav,

Spoštovana dr.,

preveč ste skromni. Prav je, da tudi drugi vedo, da je vaše delo zelo cenjeno. In ja, res je bil nekako namen tudi ta, da mogoče starši, ki se znajdejo v situaciji kot sva se z možem dvakrat, lahko preberejo da niso edini, ki se jim je zgodilo prezgodnje rojstvo in da s tem ni konec sveta, pač pa se življenje šele začenja. In da imajo take zgodbe velikokrat tudi srečen konec. Roko na srce, brez take ekipe kot ste na EINT, bi se marsikatera končala drugače.

Mogoče malo izven začete teme.
Z obema skupaj smo pri vas dihali 42 in 92 dni in doživeli marsikaj. So tudi trenutki, ko ostajaš nemočen, ko bi obrnil svet tako kot ti želiš, pa ne moreš. Ker ni vedno vse super in krasno. Ker prideš v situacijo, ko vidiš več negativnega, pa ga morda sploh ni. Morda so naša pričakovanja včasih prevelika. Morda se le znajdemo v situaciji, ko imamo že vsega dovolj.
Ko smo govorili o tem, kaj vse bi lahko bilo in kaj vse bi bilo bolje za naše stike z otrokom in za otroka samega, nam je bilo kar malo hudo, ko smo videli, da pri vsem tem kar ‘bi če bi’, samo zaradi tako banalnega razloga kot je prostorska stiska ne moreš kengurujčkat. To je tedaj ‘edini’ pravi stik z lastnim otrokom. Ki je tako zelo pomemben. In ki ga tako zelo čakaš. Na koncu pa … žal ne gre, ker ni prostora za stol. Rekord tega mojega čakanja na kengurujanje je bil 11 dni. Pa ne me narobe razumet, kriva je višja sila, ampak takrat bi vpila … od tiste strašne nemoči in hrepenenja po otroku, ki ga ne moreš imeti. Tega ne moreš razumeti če se ti ne zgodi, to moraš doživeti.
Predvsem vam želim boljših delovnih pogojev in prostorskih razmer, ki so pomembni tako za vas, kot za starše in posebej za te naše otroke.

Jaz še vedno čakam … precej naveličana. Danes sem začela 40. teden. In iskreno se veselim tega, da bo dete takoj samo moje. Že misel na to mi je največja zmaga. Kar sem do sedaj imela opravka z jeseniško ekipo moram reči, da sem jih vesela in da so eni taki prijetni, domači ljudje. Se že skoraj z vsem osebjem poznam in vsi se samo še smejijo vsakič znova ko pridem tja s tem že ogromnim trebuhom. Res imam občutek, da se veselijo z mano;)

In seveda vam bom z največjim veseljem poslala lepe pozdrave z Gorenjske:))

Lep dan in uspešno naprej!

Draga skorajšnja sveža trikratna mama,

hvala tudi za tale “pripis”. Tudi zaradi besed spodbude staršem, ki so sedaj v stiskah, ki ste jih preživeli. Pa tudi zaradi opozorila nam, kako pomembno je “kengurujčkanje” ne le za otroke, temveč tudi za mame. Se bomo potrudili, da bo vsaj takšnih stresov čim manj.

Pozdrav,

Lahko samo pristavim lonček in potrdim, da je tale Ana resnično “vražja babnica” v najbolj pozitivnem pomenu besede, da pa se enako pridružujem vsem pohvalam moje “sokrajanke” celotni ekipi EINT, ki je tudi našemu Dominiku pomagala, da je vse zaplete tako odlično prestal in je danes ena taka ljubka kepica dobre volje, ki v nasprotju z Ano še tolče “južno-isladski dialekt”, ki ga tudi jaz pri najboljši volji niti pod razno ne zastopim :)) Ampak nasmešek do ušes, koš slinastih poljubčkov ter zadovoljno godrnjanje je vsem razumljivo. Pa v nasprotju z Ano strašno rad je, miga pa tudi malce bolj “z rezervo”, čeprav ne kaj dosti manj. Ana je glede na svojo gestacijsko starost res fenomenalna bejba, za kar si zasluge delita “prva in druga” mama, pa ati ima tukaj tudi nezanemarljivo vlogo :)).

Ljudi, kot ste na tem “čudežnem oddelku” bi človek kar kloniral in malo bolj na gosto posejal :))

Draga Skrbna mama,

hvala za pohvalo – jo z veseljem pripnem v tale forum, dvigne moralo vsem s “čudežnega” oddelka, osebju, staršem in morda celo malčkom. Vsi si želimo, da bi vsi naši za dlan veliki drobižki zrasli v “fenomenalne bejbe” in “slinaste mačote”. Ki niso v ponos le svojim družinam, ampak vsem nam.
Vi pa le hitro v tečaj južno-islandščine, da se ne bo Dominik jezil nad vašim nerazumevanjem tujih jezikov in dialektov…
Srečno,

Ob Skrbninih besedah mi je kar malo nerodno, sicer mi pohvala res dobro dene, čeprav se verjetno vsi zavedamo, da nismo samo dobri, ampak imamo tudi kdaj slabe trenutke. Se pa trudimo po svojih najboljših močeh. In ja, hvala Skrbna, ker si se spomnila tudi na našega atija – ne samo da ima nezanemarljivo vlogo, v zadnjem letu mu odstopim medaljo za prvo mesto najboljše ‘mame’. Ker je bil krasen oče in mama predvsem naši Ani;))) in nič čudnega ni, da je Ana njegova mazica, ker je bil vedno zanjo na razpolago. Če se ona recimo udari, pa sem jaz čisto zraven nje, se noče stisnit k meni, ampak poišče atija in se gre pritožit in crkljat k njemu.
Pa da takoj vrnem komplimente – kapo dol in priklon do tal mami, ki zaradi vseh možnih alergij, ki jih ima mali ‘slinast mačo’ Dominik že eno leto in pet mesecev vztraja na dieti in brizganju mleka za svoje dete. Bravo!

Upam, da ni narobe, če sem se malo razpisala, ta forum verjetno ni namenjen ‘slinjenju in hvalisanju’. Pa nisem mogla mimo …

No, da vam pošljem še tiste GORENJSKE POZDRAVE:
Lep sončen pozdrav z našega konca:)))) Od 22.2.09 nas je pet – pridružil se nam je še Ažbe (3120gr in 50 cm). Starejši bratec je ponosen in srečen – neljubosumno ga crklja in poljublja s tistim svojim blaženim pogledom. Ko je danes rekel: “Ane mami, k’ boš pa ti še eno sestr’co rodila …” sem začela stavek z: “Veš sine, če ‘mam kej besede …”
Obstoječa sestrica ga še vedno malo začudeno gleda – verjetno ji ni jasno, da se ta ‘igrača’ sama premika;) Je pa ugotovila, da se v njegovem košku da fino spati …

Lepo se imejte;)))

Draga AnaAna in razširjena družinica,

upam, da šef Primož ne bo jezen, če kdaj malo zavijemo s poti vprašanj in odgovorov. Imam občutek, da ne, ker ga uvrščam med tiste moške, ki jih cenim ne le zaradi inteligence in videza, duhovitosti, pripravljenosti pomagati komurkoli in kadarkoli, ampak tudi zaradi tega, ker mu ni pod častjo narediti česa, kar “pritiče” ženskam oziroma mamam. ki jih otroci kdaj pokličejo tudi mama in se k njim radi stisnejo, ko kaj boli. Na srečo je takih očkov, kot je tudi Anin, vse več.

Pozdrav in vse dobro malemu Ažbetu, “živi” Anini igrački,

Še od mene lep pozdrav. Komaj danes sem odkrila ta forum in res ,vse čestitke Vam.