Spoštovani,
zanima me, zakaj povsod tako zelo poudarjajo pomen bioloških staršev??????
Rejništvo – neumnost, če vprašate mene !Rejenec(ka) je imel slabe izkušnje s svojimi biološkimi straši, zato je tudi pristal v rejništvu. Otroci niso kos pohištva, ki ga pač ne moreš vzdrževati in ga zato oddaš v neko začasno varstvo! Ko se malo spremeniš(ne trajno !), tega otroka pač dobiš nazaj do naslednjega konflikta. HALO!!! Kje pa je čustveno stanje otroka ??? Nima nobene pravice do stalnih in uravnovešenih staršev ?
Rejniki so začasni, posvojitelji pa so tisti, ki otroku dajo svoje življenje, priimek in kasneje tudi urejene socialne razmere.
Naj povem, da sva z možem posvojila punčko, ki je živela v rejniški družini z osmimi rejenci!!! Koliko so se lahko ukvarjali z njo ? NIČ!
Razmislite, preden se zavzemate za rejništvo in ga opisujete kot najbolj primerno…
V Sloveniji je ogromno parov, ki si želijo posvojiti otroke in ogromno(preveč) otrok, ki si želijo STARŠE ne le začasno varstvo.

Rejništvo je včasih vendarle potrebno, to se ne bi čisto strinjala. otrok, ki je nameščen kot osmi rejenec pa je res “nastradal”, bi rekla tako preprosto. Če bi sistem deloval kakor bi moral, se to ne bi zgodilo.
zakon pravi: največ tri, pa še to je nekdo kar nekaj rekel, tudi s tem se ne strinjam, pa seveda nič ne morem.

Pa to, da bi se otroci kar tako vračali k staršem in zopet nazaj k rejnikom, to v praksi skoraj ne obstaja.

Se pa zelo strinjam s tem, ko pravite: razmislite, preden se zavzemate za rejništvo kot najbolj primerno. Takšna ureditev kot tenutno je, ni primerna. Vendar je rejništvo za nekatere otroke še kako primerno in tudi potrebno.

Res je, da bi jih več lahko šlo v posvojitev, enako najbrž tudi iz raznih vzgojnih zavodov, pa še nisem slišala, da bi kak bodoči posvojitelj rekel, da ne potrebujemo zavodov, da bodo tudi te otroke posvojili.

V rejništvu so tudi takšni otroci kakor v zavodu, tudi takšni…

Biološki starši so omenjeni iz dvojnih meril, do zadoščanja pravice po matični družini (happy father+mother+child) in Cerkveni ideologiji, navkljub temu, da se nekateri starši stalno opijajo/fiksajo/pretepajo/zanemarjajo otroke,…, in očitno je, da jih začasni odvzem otroka ni streznil, da bi nehali s svojim početjem, ki so ogrožali otrokov razvoj in zdravje.

Po drugi strani, ko že končno pride do kakšne posvojitev, ne razumem ljudi (nekateri soc.delavci), zakaj želijo otrokom ohraniti stike z biološko družino??? Če je otrok pristal v posvojiteljski družini, potem bo to od takrat dalje njegovo edino življenje, njegovi starši so tisti, ki ga imajo radi in so ga pripravljeni vzgajati, skrbeti zanj ipd. Absolutno se ne strinjam, da bi še kdaj obiskal biološke roditelje (so ga samo ustvarili v plod in rodili) – ino so se ga odrekli in to za vedno!

Ne da se ga odrečejo potem pa ga obiščejo kdaj pa kdaj. Saj ni papiga v trgovinski izložbi!

Tina, samo tole – BRAVO!

Pa to ja ni rezanje. Ne moreš začet otrokovega življenja na novo. V pravnoformalnem smislu že, a otrok ima svojo zgodovino. Ohranjanje stikov je lahko tudi to, da dobi biološki straš občasno informacije o otroku, kakšno sliko, sporočilo da dobro napreduje – seveda prek posrednika socialnega delavca. Ko otrok odrašča in potrebuje podatke (npr. dedne bolezni,…), ima vprašanja, pa ponovno csd lahko posreduje med obema.

Ne glede na to, kako malo cenite biološke straše, ki se iz kaj vem kakšnega razloga ne morejo pobrati, da bi lahko skrbeli za svoje otroke, bi jaz pričakovala malo več sočutja, razumevanja in spoštovanja vsaj od posvojiteljev.
Ljudje, ki so se otroku odrekli so tudi starši, čeprav nimajo več roditeljskih pravic. Četudi jih ne sprejemate in bi jih najraje pozabili, izbrisali, vaš otrok bo imel z njimi posebno vez, pa če jo vi priznavate ali ne. Tam bo. četudi samo kot ideja, fantazija, predstava ali kasneje konkretno srečanje.
Posvojen otrok ima dva para staršev. Posvojitelji naj bi mu to predstavili v čimbolj pozitivni luči, ne pa kot bitko, spor med enimi in drugimi. Saj se že običajen pogovor z majhnim otrokom, ki mu ob vprašanju kako sem se rodil, a si me imela v trebuhu, mama razlaga, da ni bil v njenem trebuhu, dotakne teme bioloških strašev. Na neki ravni je ta tema vedno prisotna v otrokoven življenju. V nekaterih obdobjih bolj intenzivno kot v drugih. Najprej okoli sedmega, osmega leta, ko otrok sploh dojame, da posvojitev pomeni (prej sicer zna povedati da je posvojen ipd), da te v štartu nekdo ni želel imeti in se pojavijo vprašanja, zatem v puberteti ipd.

Je pa to seveda samo moje osebno mnenje…
lpA

Posvojitev se vedno kaže v lepši luči, več pa je takšnih, ki so z žalostnimi zgodbami. Ne gledat filmov o fantovem nasmehu in materinih solzah ko se srečata čez 20 let in happy end. Posvojiteljem pa se srce trga, če tudi dovoljujejo takšne obiske, se mi zdi skrajno eogistično od biol.staršev, ko se vtikavajo v drugo življenje. Če pa otrok to želi, je pa posledica (nepotrebne) resnice, ko so mu povedali, da je posvojen!

Prvo: ko otrok ugotovi, da je posvojen, ga vedno spremlja tisti ZAKAJ me biološka mama ni hotela (pa je lahko 1000 opravičljivih razlogov; dejstvo je, da ga ni imela pri sebi in ga je dala drugim ljudem v roditeljstvo).

V kolikor ga je dala iz opravičljivih razlogov (najstnica, brez financ ipd), naj bo toliko fer, da otroka pusti pri miru in živi naprej. Če ne more, bi na to mislila 20 let prej, ko ga je oddala – pač, bi bil pri njej in bi živela v revščini ali pa bi ga CSD celo vzel in bi bil vzgajan po raznih zavodih. TOrej, če je naredila dobro delo, in poskrbela za otroka, potem naj tako tudi ostane. Bolje da otrok ne ve zanjo, kot da je potem zmeden in v iskanju lastnega jaza – čeprav ga ima razvitega s pomočjo posvojiteljev.

Drugo: če ima otrok vedenje (pojem za vednost), da ima 2 družini, je že drugačen. In spet tisti občutek, zakaj nisem pri eni, zakaj me niso obdržali ipd. Spet je zmeden. Kar pozabi na tisto drugo družino, ki se je žrtvovala zanj.

Tretjič: ko ugotovi, da ga je b. mati “zavrgla” in jo po 20 letih spet poišče, niso vsi b. starši happy -> tudi oni imajo svoje življenje, in veliko je takšnih primerov, ko niso hoteli srečanja z oddajenim otrokom.

Četrtič: četudi otrok spozna biološke starše in kaj pol? Posvojitelji so njegovi starši, biološki tudi…Cerkev bi že rekla to pa ne! Še vedno bo njegovo življenje večinoma povezano s posvojitelji, biološki pa bodo na nek način dobri znanci.

A sploh veste kok je težko posvojiteljem? Ko se vprašajo, a zdej bo pa šel najin otrok k biološkim – zakaj?

Petič: glede dednih bolezni-samo v tem primeru se strinjam za posredovanje podatkov vendar v zelo omejenih okoliščinah, nikakor pa da se srečajo.

Biološki starš, ki se odreče otroku, je mati samo s strani biologije in nič več. Pravi starš pa je tisti, ki sprejme otroka in ga vzgaja celo življenje!!! In egoistično se mi zdi od bio. staršev, ko hočejo potem vez vzpostavit! Zelo eogistično!
Kako se mi zdi ko hoče posvojenec ta stik – to je vse prišlo od ZDA, in sedaj se vsi posvojenci kar naenkrat spomnejo, ja saj res, kaj je z mojo mamo? Mati je tu, posvojiteljica, in ne tam, ki te je rodila. To je le farsa in katoliško pojmovanje staršev in ljubezni.

Jaz osebno oz. lahko še vedno ugotovim, da sem posvojena, in me prav nič ne briga okoli bio.staršev. Moja dva starša sta tadva, čigar sem celo življenje z njima, kar pa se je dogajalo izpred 28 let, pa me ne zanima. IN TUDI NOČEM VEDETI, ČE SEM RES POSVOJENA, DRAGA MAMI!

Lep pozdrav!

Menim, da je zgoraj zapisano nerazumevanje posvojiteljske stvarnosti.
Sicer pa vsak otrok posvojen ali ne ima svoje potrebe…nekdo bo zavzel vaše stališče (iz katerega se da sicer razbrati veliko jeze, žalosti?), nekdo drug se bo gledal v ogledalo in tuhtal, zakaj so si njegovi sorodniki tako podobi, on pa zgleda tako drugače…

Lagati otroku, da je tvoj biološki otrok je nesprejemljivo. Kako ti bo lahko še kdaj zaupal, če mu boš lagal o tako pomembnem dejstvu v njegovem življenju? Otroci slej kot prej zvedo, da so posvojeni.Npr. posvojiš dve leti starega otroka. In potem v prvem razredu, ko morajo prinest svoje slike, ko so bili dojenčki v šolo, ugotovi, da nima nobene. Sledi nova laž? Fotoaparat se nam je pokvaril – kako nesmiselno je to…

Vse dobro,
lpA

Svojemu otroku ne bom povedala, da je posvojen, saj mu tudi ni treba vedeti in ga mešati z dvema družinama.

Podobnost je tako relitvna stvar, da niti ni omembe vredna.

Slike dojenčkov… če je posvojen kot dojenček, potem imaš slike, če pa je posvojen star med 3. in 5. letom starosti, potem bi pa dala sliko drugega dojenčka, če jo že mora ravno nesti v vrtec. Kruto? Mogoče se sprva sliši ja, vendar sem še vedno mnenja, da je otrok moj, posvojen ali ne in tega ne bo potreboval vedeti. Pomembno je, da ve, da je ljubljen in da ima mamico – tisto, ki skrbi zanj.

Da bi iz mene izhajajo veliko žalosti in jeze – žalosti ne, jeze pa malček, saj se mi smilijo posvojeni otroci, ki jih družba meša z biološko družino in posvojiteljsko in nekimi neumnimi resnicami, ko pa je najbolj pomembno to, da ima družino, ki ga ima rada, skrbi zanj in izhaja iz nje (biologija gor ali dol).

Lp

Tina C, jaz pa menim, da takšne skrivnosti NIKOLI niso dobre. I generacije v generacijo se prenašajo takšne stvari, takšna čutenja. Tukaj je treba biti zelo previden.
Res je zelo pomembno, da je otrok sprejet in ljubljen, vendar ob tem dejtvu ne bi smeli zanemariti niti eno drugo čustvo.
To, kako družba meša te pojme, tudi mene zelo moti, samo treba je otroka na to pripraviti, brez skrivnosti…in laži.
Če nekaj ni resnica, je lahko samo še laž..no ne vem, jaz si ne bi drznila.

LEPO, LEPO PROSIM zaradi otroka, ki si ga že ali ga še boš posvojila poglej v kakšno knjigo, pogovori se z ljudmi, ki so že posvojili, prisluhni socilani delavki na centru (sicer s takim mišljenjem na centru, kjer sva bila midva obravnavana, ne bi prišla daleč…ampak niso vsi centri enaki…).

In npr. če boš posvojila otroka druge narodnosti ali se ne bo že na daleč opazilo, da ni tvoj biološki otrok? Kaj bo, če boš pripeljala domov triletnika? Ali misliš, da okolica ne bo opazila, da nisi bila noseča? Ali bo moral tvoj otrok od okolice npr. nekega sorodnika, ki se mu bo zareklo, izvedeti da je posvojen… Kaj bo tvoj otrok naredil…kruto, a resnično – obrnil se bo stran od tebe. Zameril ti bo. V skrajnjem primeru te bo zasovražil. Sliši se hudo, a je še kako verjetno… Kako boš vzgojila srečnega, samozavestnega človeka, z lažjo? Nikakor!

Posvojitev je najboljša možna oblika skrbi za otroka, ki je izgubil prvo družino. Posvojitev ni reševanje neplodnosti in ni reševanje stisk, ki nastanejo ob nezmožnosti imeti biološkega otroka.
Posvojitev je povsem druga zgodba, lepa in čudovita zgodba, VENDAR je to v prvi vrsti otrokova zgodba.

Predlagam, da prebereš tole:
http://adoption.about.com/cs/wantingtoadopt/a/adoptivemothers.htm

What Is an Adoptive Mother?

Being an adoptive mother is not for every woman. She must possess not only the natural mother instinct but an understanding and appreciation of the situation that brought a child into her arms making her a mother. The adoptive family came to be by choices made, choices made by the first parents and by the adoptive parents. This bond the adoptive mother has with her child grows over time, like the child did within his first mother’s womb. Day by day, touch by touch, with each tear, kiss, and memory made they became a family. Adoptive mothers have that special knack to let love grow.

Adoptive mothers know that she’s a mender of wounds, not just of the physical skinned knees with a band-aid and a kiss, but of the heart. She gives love, acceptance, and permission to ask and talk about the day he was born and of his first parents.

Adoptive mothers are embracers, not only of the child with many hugs and kisses, but of the child’s heritage and history. She embraces the facts of her child’s past with strength for herself and the child.

She’s not only a memory maker planning family vacations, activities, and birthday parties, but also a memory keeper. Details of a birth, photos of the hospital, and of the parents who brought her into the world are kept along side the newspaper clipping that announced it all. All these things are kept in a special book that tells the whole story.

She’s a tier of shoelaces and of hearts. She weaves lives together into a tapestry of a new family, with many different brightly, colored threads showcasing their individualities and family origins. Together they create one unit attached to each other.

Adoptive mothers are experts at finding lost objects, but understand and validate the profound, deep loss left by adoption. She allows the tears to fall and grief to be felt, allowing the mourning of the mom not there. She is secure in knowing that she’s not a replacement, but a finisher of a race for someone who, for whatever reason, could not run any longer.

This role is not for the weak of spirit, or the easily wounded. Loving a child not born to her but calling him her own, but this is what she does, it is her calling. She is a mother.

Moj oče je posvojen.

Mama ga ni marala, posvojiteljica ga je vzela. Le-ta je umrla, prava mati pa še živi.

Ve zanjo (čeprav mu ne bi bilo treba).

DANES: še vedno razdvojen med dvema družinama, čeprav pri biološki nikoli ni bil, ker ga ne mara, majo pa radi ostalih 9 biol. otrok. On je bil zadnji, 10.
Finančna ogroženost? Ja, med razliko 3-eh ali 9 oz. 10 otrok, nikakor pa ne med 9 in 10 otroci!!! Za ena ustka bo pa ja še hrane.

Odkra je zvedel, da je posvojen, je razvil čustva, samo do tistega, s katerim je 24 ur na dan – prej je bila to mati posvojiteljica, danes žena. Vsi ostali smo mu odveč. Ni razvil čustvene mreže, zaradi zmedenosti, da ima 2 drukžini in ker ga “prava” ni hotla imeti, čeprav ga je ta druga prava želela imeti! Ne ve kam pripada, čeprav razum to ve, srce pa mu meša štrene.

Ja, to je lahko eden od primerov, ko je slabo izvedeti za biološko družino v primeru posvojitve. Lahko je par takih, kjer je srečen konec.

Vendar nekaj je dejstvo: ko je posvojitev uspešna, se morajo zakleniti vsa vrata biološki družini, saj se je otroka odrekla in ta otrok mora živeti pomirjen v družini, ki ga ima rada in mu nudi vse, kar je potrebno za otrokovo skrb. Kot pravi ZZZDR! In prav je tako!

Vsak zagovornik stikov biološke družine in posvojenega otroka, naj se vpraša, kako bi bilo vam, če bi izvedeli, da ste posvojeni, imate biol. družino, ki se vas je po ne vem katerih razlogih odrekla in imate sedaj drugo družino KI NI VAŠA BIOLOŠKA? Čeprav je to brezpredmetno, še vedno ta ideja izhaja iz cerkvenih naukov, v to sem prepričana, v neke ideološke super in popolne družine, ki pač za otroka ni mogla poskrbet, mora pa otrok izvedeti, od kod prihaja. Zakaj neki?! Prihaja iz posvojiteljske družine, iz tiste ki ga celo življenje vzgaja!!!

Zelo mi je žal, da je tako. Težko si predstavljam, kako to vpliva nate, ki si njegov otrok. Vendar si se lotila reševati težave na napačnem koncu. Najbrž si razlagaš, če le oče nikoli ne bi zvedel, da je bil posvojen, bi danes imela drugačnega očeta, očeta, ki bi znal pokazati koliko mu pomenim… veš pa bi mogoče bilo kaj drugega. Niso situacije krive za vse naše težave. Kaj naredimo s tem, kar nam življenje da, je v veliki meri odvisno tudi od nas. Mogoče bi bilo dobro razmisliti o kakšni družinski terapiji ali čem podobnem, nekaj kar bi pomagalo tako tvojemu očetu kot tebi.

vse dobro
A

Tina,pozdravljena
Rada bi samo napisala svoje mnenje,..Tudi sama sem posvojena in tri moje znanke tudi,pa vse že od nekdaj vemo,da smo posvojene in zaradi tega nimamo nobenih kompleksov,vse smo samo svoje, imamo rade svoje starše,bioloških pa ni iskala nobena in kolikor vem jih tudi nobena ne bo,..Zdi se mi čist čudno,da otroku ne boš povedala,da je posvojen.Se ti zdi res uredu,da mu to zamolčiš.Enkrat bo zihr izvedel,če misliš da ne se POŠTENO MOTIŠ,..vse enkrat pride na dan in kaj potem,….kaj pa ta čustva,…S temi stvarmi moreš kot posvojitelj ali pa kot človek biti iskren in to je njegova pravica,da ve da je posvojen…Česa se bojiš???Jaz sem ponosna na to,da sem posvojena.Hvala bogu,da me je oddala,če ni bila sposobna skrbeti za mene,..Tako sem normalno živela v ljubeči družini,kjer smo bili vsi srečni,mami ,ati in jaz,…zanjo pa ne vem nič,niti me ne interesira,..tako se je odločila in pika.KONEC
Jaz imam s vojo družino in je nebi menjala za nič.Ona me je samo rodila.Vendar sem SREČNA v življenu,bila vedni in upam,da bom še naprej,..
POVEJ ČIMPREJ,to je moj edini nasvet,….

Sama sem posvojena in tukaj lahko zaploskam jaz 😉 Agnes, krasno razmišljanje in le tako naprej.

jaz sem ob posvojitvi vedela, da ji bom povedala. Zdaj je stara tri leta in že ve, da je prišla iz Rusije. Našli smo krasno knjigo (Metkina družina), kjer je tudi z navodili napisano, kako otroku razložiš posvojitev.
Pa še to: najina deklica ni čisto nič podobna nama z možem. Nikoli bi ji ne mogla prikriti resnice.

Poleg tega pa vse knjige, CSD in strokovnjaki svetujejo, da je otroku treba povedati, da je posvojen.

Pozdravljeni.

Tudi jaz sem posvojena in hvala bogu oziroma staršem (posvojiteljem), da so mi od vsega začetka pripovedovali o tem. Da sem vedno vedela, da sem posvojena. Kajti dobro se spominjam, ko me je nekdo vprašal, bilo mi je kakih 12 let, a ti si pa posvojena, kajne? Če ne bi vedela, sem prepričana, da bi bil to velik šok zame.

Zato vsem posvojiteljem polagam na srce, naj otroku od samega začetka pripovedujejo o tem, seveda na starosti primeren način. Kajti prej ali slej bo to nekje in od nekoga izvedel. Kar zna biti zelo težko za posvojenca in posredno tudi za posvojitelja.

Kar se pa tiče bioloških staršev, se popolnoma strinjam, da nimajo kaj iskati stikov z otroki, ker s tem mešajo njegovo življenje.

Ko pa otrok odraste je zadeva povsem drugačna. Če si želi najti biološke starše, zakaj ne. Seveda se mora zavedati, da ne ve kako bi/bo reagirala biološka družina. Ampak na diskreten način jih lahko poišče, zakaj pa ne. Mora pa seveda biti pripravljen na reakcijo bioloških staršev, ki je lahko pozitivna (v mojem primeru zelo) ali pa tudi negativna.

In če bi biološka mati hotela spoznati svojega otroka, ki ga je dala v posvojitev, tudi ni nujno, da je to slabo. Seveda, ko je otrok odrastel. kar zame pomeni, da ima vsaj 20 let. Seveda isto na diskreten način. Ne da se enostavno pojavi na vratih z izjavo, jaz sem tvoja mati.

Draga moja Tina,predno gres pisat takšne neumnosti ki jih sploh ne poznas in si jih verjetno zvedla v kasnih ravijah,forumih in podobno se prepricaj kaj pises..

Ne morem vrjet kar sem sedaj brala..
Jaz sem posovejna ze 21 let in vem kaj je biti posvojeni otrok..Nikoli mi ni nic manjkalo in sm srecna da imam te starse ki jih imam..Zavedati se mores da je sok ko otroku poves da je posvojen se vecji sok pa je ko bo to zvedel od koga drzuga in ne od tebe,njegove matere za katero je mislim da ji lahko zaupa.Ze na samem zacetku ne bi bila vreda njegove ljubezni in naklonjenosti,ker bi mu lagala..
Niso vse posvojitve iste in nobena ni iz istih razlogov in glede na te razloge ne mores obsojat bioloskih starsev zakaj so dali otroka v posvojitev,lahko si samo srecna da si dobila moznost da si tem otroku mati..Kar se tice tvojega očeta,če se je on čustveno tezko navazal na nekoga se ne pomeni da so ostali isti,vsak je po svoje drugacen in na podlagi njegovega primera ne mores govoriti da so vsi isti..
Jaz pri svojih 21 letih se ne vem kdo so moji bioloski starsi ampak jih ne bom nikoli obsojala ker vrjetno so imeli razlog zakaj so me dali v posvojitev,lahko sem samo vesela da so mi dali zivljenje in takšne čudovite starse ki jih imam.Ne rečem da me ni nikoli zanimalo kdo so moji starsi in kje so,najbolj pa ZAKAJ so me oddali,vedar ko prevrtis čas nazaj in vidis da kaj vse si v zivljenju imel,zacnes pozabljati na stvari ki niso prijetne..Kar se tiče iskanja bioloških starsev:če si otrok želi spoznati oziroma poiskati starse mu moras pri temu pomagati in ga podpreti ,ker le tako bo psihicno pripravljen,če srecanje ne bo tako prijetno kot si ga bo sam predstavljal..Ti si mu tista opora na katero se lahko zanese če mu je tezko..

Bistvo je samo zaupanje,veliko ljubezni in podpora v vsem kar si otrok zeli,pa naj bo se tako boleče in kruto..

Med prebiranjem forumov o posvojitvi so se v meni znova obudili spomini na samo posvojitev in dan, ko sem se, takrat stara tri leta, prvič peljala z vlakom iz oddaljene Bitole v Slovenijo. Tako je, sem ena od že kar nekaj posvojenih otrok iz Makedonije, le da se je to zgodilo oktobra, 1977. Kaj želim s tem povedati? Starši, ki so v posvojitvenem postopku naj nikar ne vržejo puške v koruzo. Starša, ki sta me posvojila sta na srečni dogodek čakala dolgih sedem let, ko še ni bilo računalnikov, ko je komunikacija tekla zgolj po telefonu in osebnem kontaktu med CSD in njimi. Navkljub številnim zavrnitvam prošenj za posvojitev v republikah bivše Jugoslavije se nista predala. Naposled je njuna prošnja bila uslišana ravno na CSD Bitola, oziroma v Domu za sirote ( Dom za doencina i mali deca vi Bitola ). Je pa res dobro, da posvojeni otrok dovolj zgodaj izzve, da je posvojen. Meni sta starša o posvojitvi povedala, ko sem bila stara šest let in sem sam dogodek takoj sprejela za svoj. Danes imam 35 let in še vedno na sam dogodek gledam enako. Obenem sem staršema zahvalna za vso dano ljubezen, to da sta me pospremila k samostojnosti. Moti me le to, da še danes ne vem, kdo so moji biološki starši, če upoštevam dejstvo, da je ob posvojitvi bila spremenjena tudi moja identiteta. Z le nekaj dokumenti v roki sem se odločila, da vselej še enkrat “potrkam na vrata Doma za sirote v Bitoli” in si odgovorim na to vprašanje ter tako lahko sklenem krog v svojem avtobiografskem romanu.

Leta 21.7.1986 sem v Ljubljani rodila deklico, katero sem zaradi okoliščin , bila primorana dati v posvojitev. Vsa leta si potihoma želim , da bi jo videla , se srečali, a v meni je istočasno nek strah da bi jo s tem prizadela. zato se sama nisem odličila da bi jo poiskala.Danes imam dokaj urejeno življenje , a se za materinstvo po tej izkušnji več nisem odločila.Zato , če si morda ona želi isto kot jaz, naj se mi oglasi. Ne želim biti vsiljiva le srečanje , po katerem bo sama povedala kaj si želi naprej.
Vem da nas veliko ljudi (take kot sem jaz) obsoja , a vedite da v večini primerov upam trdit , to ni bila naša volja.
pomlad (brez sonca)

Sem šele zdaj opazila, da je stara tema, ampak vseeno ne morem kaj, da ne bi povedala, da sem prebrala tisto o Adoptive mother. Pa se ne bi glih opisala kot sentimentalno osebo, ampak pri tistem sem se mogla pa kar nazaj držat, da ne bi začela solzic puščat. 🙂

Hvala, da je blo to deljeno z nami. Če bi hotela, ko ne bi znala tako lepo povedat.