Pozdravljene(i)!

Na moj naslov je prišla zgodba,katere oseba ne želi biti imenovana.Zato sem jo poimenovala zgodba xx osebe.

Pa ji prisluhnimo ;

Saj ne vem,kako naj začnem,ali bom znala napisati,povedati,kar želim.

Pred 43.leti sem se rodila.Ravno veliko lepih spominov nimam.Vem,da smo morali otroci delati,da ni bilo časa za knjige in učenje.Jaz pa sem imela tako rada knjige,tako rada sem se učila.In sem se,ko so drugi spali,četudi z baterijo pod oddejo.Bila sem odličnjakinja.
Vem,da je oče rad pil,da smo se grozno bali,če ni prišel takoj po službi domov.Potem je prišel pijan in vem,da je bilo grozno.Bala sem se ga,če je rekel,da moram prit k njemu,čeprav je že jemal pas iz hlač in sem vedela,da bom tepena,sem sklonila glavo in šla k njemu,nisem upala pobegnit.Vem,kako jokala sem,ko je tepel mamo,a sem se počasi navadila,umolknila,se skrila v kot in tiho jokala v sebi,drugače sem jih dobila tudi jaz.Potem je začela piti mama,včasih sem našla v omari steklenico ruma.In postalo je še bolj grozno.
A sem rasla in se učila.Včasih sem ostala doma,ker nisem dobro izgledala ali pa sem morala negovati mamo,jo čuvati,ker je bila ali grozno pretepena ali pijana,ker sem morala postoriti v hlevu,če mama ni zmogla,čuvati sestrico…Pravzaprav o mladosti vedno povem le,da smo bili bolj revni,da smo morali delati,da je bilo lepo odraščati sredi gozda,v naravi.
Trije otroci smo bili,starejši brat,ki se ni in ni hotel učiti,jaz,tako zelo željna knjig in učenja in šest let mlajša sestra,kateri sem včasih tako zavidala,je le imela neko posebno mesto v naši družini,saj logično,bila je dosti mlajša.A sva se vsa leta dobro razumeli,le nikoli si nisva zaupali,nikoli se nisva pogovarjali o otroštvu.Dokler mi ni pred meseci povedala,da hodi na psihoterapijo-ker je bila kot otrok spolno zlorabljena.Takrat mi je očitala,da sem pri 20.letih odšla od doma in jo pustila,da je pri 14.letih stala poleg ,ko je oče meril s puško v mamo in jo hotel ubiti.,da je nekaj let spala z bratom..
Nisem vedela,presneto da nisem vedela..
A če odkrito povem,nikoli se nisem želela spominjati stvari iz otroštva in v tistem trenutku sem bila tako zelo jezna na sestro,ker je enostavno obudila delček mladosti,ki je za mene več ni bilo,ker tega enostavno nisem hotela.Saj batin in groženj in puške sem bila vajena.
Po čem se mi je še tako dobro oče vtisnil v spomin-ko me je grabil,za dojke,ki so začele rasti,mi segal za hlačke,jaz pa sem tako zelo jokala,tako sram me je bilo,on pa se mi je smejal in rekel,da sem ga najprej izzivala,potem pa jočem.Spomnim se,kako sem se veselila strica,ki je prišel na obisk iz Avstralije.In že kar na začetku obiska je položil roko na mojo nogo,to pa je videl oče.Ko smo ostali sami,sem bila cipa,prasica,padalo je po meni in mami,ki mi je hotela pomagati.In ta težko pričakovani stric je spal pri nas,presneto,spal je pri meni in na meni.Enkrat sem mu pobegnila,v srajčki,bosa,v noč.Tako zelo me je zeblo,a so me enostavno pustili zunaj.Pa saj sem bila vendar samo mala deklica,komaj 11 let sem imela.Da,tudi brata se spomnim,nikar me ne vprašajte,kaj sem občutila,kaj občuti danes-ne vem.
.Pravzaprav smo bili kar grozna družina.A doma nekje čisto na samem,napol izolirani od sveta,saj nihče ni vedel,kako živimo.Pa nisem postala problem,le čisto tiha vase zaprta deklica.
A sem se učila,čeprav potem,ko so drugi že spali.Hotela sem postati zdravnica.Ko sem z odličnim uspehom končala srednjo šolo,pa je oče dejal-nikamor,doma boš delala,kakšno študiranje.Ostala sem pol leta,si našla službo in sobico v Ljubljani in odšla.
Dolgo sploh nisem razmišljala o mladosti,a zadnje čase me vedno bolj duši in stiska.Včasih mi manjka zraka,samo iz hiše moram ali vsaj k odprtemu oknu,ker bi se sicer zadušila.
Fanta,s katerim živim tudi danes sem spoznala,ko sem bila stara 18 let.Sestajala sva se na skrivaj,dokler nisem šla od doma,oče ni smel vedeti.Kako lepo je bilo.Le ljubiti se nisem znala,tako gabilo se mi je.Pa se nama je rodil sin,prvič v življenju sem bila tako zelo srečna,tako zelo rada sem imela.A se je sreča začela kaziti,nisem si želela spolnosti,samo oči sem zaprla in čakala,da bo konec.Potem ga je ujezil avto,pa ga je zbrcal,ujezil ga je videorekorder,pa ga je razbil..
Ujezila sem ga jaz,pa me je udaril,kričal na sina.A tu sem se uprla,kmalu je videl,da pred mano ne sme udariti sina,da če udari mene,udarim nazaj.
A jaz sem morala v službo in potem sem kdaj pa kdaj na sinu opazila modrice,bal se ga je.In jaz sem vedno bolj s strahom hodila v službo.Potem se je rodila hči,začeli smo graditi hišo,kar šlo nam je,če le ne bi bilo občasnih izbruhov jeze,če mi le ne bi sin kdaj pa kdaj rekel,da ga je oče udaril.Ko je bil sin star 15 let,me je očka poklical v službo in mi povedal,da je namlatil sina,da sem po telefonu poslušala,kako oba s hčerko jočeta.Bilo mi je grozno.Takrat bi mu lahko brez kančka slabe vesti zarila nož v srce.Šla sem na socialno.Povabili so naju oba na terapijo,enkrat je šel,več ni hotel.
Bila sem kriva,da dajem otrokom potuho,da sem frigidna.
Danes se mi vedno bolj zdi,da me želi le prizadeti in najlažje to stori,če prizadene otroka.Nimata ga rada.Pa sem spet kriva jaz.
Še bi lahko pisala,a sem tako že veliko napisala.Saj ni več nasilja,vsaj fizičnega ne,a ostalo je,tisti psihično.Nič ne naredimo prav,samo on dela,otrok nisem ničesar naučila,lena sta…Včasih se mi hčerka potoži,da je še slabše,ko mene ni doma.Pa vendar je on tisti,ki ni hodil v službo 3 leta,potem malo,pa spet ne.Jaz pa sinu še avta ne bi smela posoditi,to je že razlog ali za hud prepir ali pa molk v hiši kakšna dva dni.
Pa sta otroka čisto pridna,sin je maturiral,študira,hčerka pridna gimnazijka.Nobeden ni picikato.A za mene tudi ne rabi biti.
Tako rada bi odšla,a ne najdem tiste moči,bojim se,ne vem….
Enostavno ne znam prav živeti.

Pozdravljena,xx!

Tvoja zgodba je žalostna,saj si bila v življenju vpeta med nasilnim očetom in nesamozavestno mamo. Oče je svojo agresijo kazal s tepežom, vpitjem in še čim. KOnec koncev te je tudi spolno zlorabljal, ter tudi drugi katere navajaš. Vse to je pustilo posledice na tebi in v tebi, prav tako tudi na mlajši sestri. Obe sta ranljivi, imata zlomljene in ranljive duše, ki jih tudi čas ni zacelil.

Ti si želela na vsak način oditi od doma. V bistvu pa si bežala pred nasiljem doma in pristala v drugem nasilju pri partnerju, ki si ga v začetku imela rada. Da povzamem, ker si si zelo želela oditi od doma, si šla iz “dežja pod kap”. Bežala od enega “mučitelja” in pristala pri drugem.

Ujela si se v začaran krog, kjer se zdi, da izhoda NI. Vendar je !!!
Sama moraš biti dovolj močna narediti korak za sebe. Narediti ga moraš tudi za svoja otroka.Saj ti otroka povesta, da se ne počutita v redu in da tudi nista nekako varna v domu,ko tebe ni.

Menim,da bi bilo pametno, da si poiščete kakšno pomoč v obliki terapij, ker ste jo vsi NUJNO potrebni.

Tudi branje kakšne literature bi bilo priporočljivo. Morda za začetek pogum za okrevanje, sicer težka in obsežna knjiga, vendar zelo koristna in
zdravilna knjiga za ranjeno dušo.

Ali pa knjigo dr.Tanje Repič – Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Knjiga je izšla v letu 2008, čisto nova je še. Sama je še nisem dobila pod roke,ker jo v knjižnici še nimajo. Čakam, da jo dobijo.

Morda pa tudi knjiga Strupeni starši,ki je tudi zelo zanimiva knjiga v kateri je podrobno opisano na različnih primerih kakšni starši so naši starši itd.

Predvsem in najbolj pomembno pa je zbrati pogum,da se ta začaran krog zaključi.

Imaš moč v sebi,si borka,le dokazati si je potrebno.

Srečno in oglasi se še kaj!