Pozdravljeni!

Sem mlada mati petmesečne hčerke, ki ni bila načrtovana, a sva se jo oba s fantom razveselila. Žal sva se poznala zelo kratek čas, obadva precej v zraku. Poročila sva se, ko sem bila že visoko noseča Že takrat sem postajala nezadovoljna s karakterjem mojega moža…za moj okus je bistveno premalo na tleh in po moji (seveda objektivni, ki pa jo podpira kar nekaj dejstev) oceni je precej neodgovoren, nezanesljiv (in še bi lahko naštevala), kar je pokopalo moje zaupanje vanj in pozitivna čustva. Po rojstvu hčere se je najin odnos po čustveni plati tako poslabšal, da sva le še sostanovalca, ki se slabo razumeta.
Trikrat sva obiskala zakonsko terapevtko, ki je vsakemu od naju lepo povedala, kar mu gre, a mož je njeno mnenje potem v najini zasebnosti zavrgel, češ „ženska nima pošlihtanih pojmov“ – to se je nanašalo na besede, ki jih je njemu namenila. Zdi se mi, da na nezavedni ravni krivi izključno mene za nastalo situacijo, za svoje grdo ravnanje pa najde vedno kak izgovor v smislu „to pa zato, ker si ti taka….“
V meni dan za dnem umirajo tisti poslednji drobci upanja, naklonjenosti do moža ne čutim več.
Če ne bi bil oče najinega otroka, bi verjetno že prekinila odnos z njim. Tako pa zaradi občutka odgovornosti do hčerkice vztrajam, a nisem več prepričana, da ima to smisel.
Ne vem več, kaj je manjše zlo- se ločiti in hčerki odvzeti vsakodnevni stik z očetom (na žalost se ji vse manj posveča, tudi do nje je ves hladen, ko mu grem jaz na živce), ali pa naprej vztrajati v tem hladnem, prepirljivem, žalostnem vzdušju in upati na čudež? Seveda ne pričakujem, da se bo kdorkoli odločal namesto mene. Tako rada bi videla, da sva z možem spet spoštljiva, uvidevna in ljubeča eden do drugega, pa je to le še oddaljen spomin. Pogovarjava se skorajda ne več.
Vem, da se mnogo zvez po rojstvu otroka zelo zamaje, ampak ali se po petih mesecih ni že čas za izboljšanje? Izgleda, kot da ima najino nesoglasje resnično globoke korenine. Do kdaj je sploh smiselno počakati (ne govorim o pasivnem čakanju, ampak o tem, koliko časa je zdravo dati pozitivnim spremembam čas, medtem ko se trudiš zanje)?

Spoštovana mlada mamica!

Nahajate se v res težki situaciji, ko ne veste, kako naprej in kaj še lahko storite za vaš zakon, ko razmišljate o razvezi. In v primeru, da bi se takšno stanje nadaljevalo, je res vprašanje, ali ima sploh še smisel vztrajati skupaj. Vendar pa mi določene informacije iz vašega pisma vzbujajo upanje, da ni vse izgubljeno.

Kot 1. sta z možem še mlada in tako bolj dojemljiva za spremembe. Nosečnost vaju je presenetila in prav hitro sta se odločila tudi za poroko. Postati zakonec in postati starš pa sta dva izmed največjih, če ne celo največja življenjska dogodka, ki pa sta povezana tudi z veliko stresa. Glede na vajino mladost ter glede na to, kako iznenada je do tega prišlo, pa na to verjetno nista bila povsem pripravljena. Pri fantih se želja po osnovanju družine ponavadi pojavi še kasneje. Pa tudi socializacija dečkov gre bolj v smeri neodvisnosti, razmejenosti, za razliko od deklic, pri katerih je v ospredju bolj skrb, povezanost… Zaradi teh okoliščin mislim, da je za vaju kar težko kosati se z vsemi napetostmi in odgovornostmi, katere pred vaju družinsko življenje prinaša. Vendar pa se lahko komuniciranja, ravnanja s konflikti in organizacije skupnega življenja tudi naučimo. Potrebna pa je dobršna mera iskrenosti in pripravljenosti za spremembo obeh zakoncev.

Kot 2. se mi zdi pozitivno, da je bil vaš mož pripravljen obiskovati zakonsko terapijo, saj to pomeni, da se zaveda, da ni vse v redu in si tudi on želi nekaj spremeniti. Mislim pa, da so trije obiski zakonske terapevtke premalo, da bi stvari, ki ste jih tam obravnavali in predelovali zares prodrle v vajino zavest. Mislim, da je možev odklonilen odnos le obrambni mehanizem, ker se ne čuti dovolj kompetentnega v svoji družinski vlogi, zato se raje umakne in obtožuje druge. Pri obrambnem mehanizmu obtoževanja je značilno, da se v ozadju skriva čustvo: sam sem in neuspešen. Zato bi bilo pomembno, če bi lahko tudi moža nekako vpletli v skrb za otroka ter ostale družinske odgovornosti, da bi čutil, da je tudi njegov lasten prispevek pomemben pri tem pomembnem projektu, kot je skupno življenje.

Kot 3. pravite, da sta se poznala zelo kratek čas, preden ste zanosila in sta se poročila. To pomeni, da vajin odnos ni imel časa dozorevati v svojem lastnem tempu, ampak je šlo za hiter preskok od sveže zaljubljenosti, ko sta bila oba še precej v zraku, do sklenitve zakonske zveze in to je lahko kar trd padec na realna tla. Zato in tudi sicer bi bilo zelo koristno, če ne že skoraj nujno, za vaju, da bi si zopet vzela čas zase. Poprosila starše ali koga drugega za varstvo hčerke in se zopet posvetila vama dvema samima, se vrnila v čas preden je prišla nosečnost. Tako bi nadaljevala z gradnjo vajine zveze od tam, kjer sta ostala pred kakim letom dni… Mogoče bi lahko bilo valentinovo razlog za kakšno romantično večerjo v dvoje, ogled filma, gledališke predstave(pravijo, da “Jamski človek” rešuje zakone v krizi) ali kopanje, če boste le premogli še toliko naklonjenosti do moža in volje za trud za vajin odnos.

Z možem se pogovorite o tem kako naprej. Od vas naj se uči drugačnega načina komuniciranja – neobtoževalnega. Govorite o SVOJIH mislih, občutkih in bolečinah ter ga vprašajte, kako se pa on počuti… Brez njegove udeležbe v soočenju vaše družine same s seboj, spremembe v vašem družinskem sistemu žal niso možne. Težko pa je govoriti o tem, koliko časa je smiselno čakati na spremembe. Pomembna je vajina odločitev za spremembo in izboljšanje družinskih razmer. Če pa te odločitve pri katerem od vaju ne bo, je verjetno boljše, da se razideta. Ko boste o tem že povsem resno razmišljali, postavite moža pred ultimat, da mu daste še zadnjo možnost. Včasih je zakonec pripravljen kaj spremeniti šele, ko pride tako daleč. Svetujem vama tudi, da se ponovno vključita v zakonsko oz. družinsko terapijo.

Še nekaj predlogov čtiv:
Družine in kako v njih preživeti – Robin Skynner in John Cleese
Moški so drugačni ženske tudi – John Gray
Skrivnosti o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska – Barbara De Angelis

Kakorkoli se bo že zgodilo, vam želim bolj ljubeče družinsko življenje, v tem ali zmanjšanem obsegu.

Jana Metelko, dipl.soc.del.