Pozdravljene(i)!

Odločila sem se,da napišem svoja opažanja,da ljudje vse preradi hitimo drug mimo drugega.In v vsej tej vihravosti in tempu sodobnega časa,ne vidimo zapostavljenih,osamljenih ljudi,ki so prepuščeni sami sebi.
Med njimi je tudi veliko invalidnih ljudi,ki hrepenijo po druženju,dokazovanju da tudi oni obstajajo,saj so iz mesa in krvi,tako kot mi “navadni”smrtniki .

Ne želijo si samopomilovanja,temveč samo prijazno besedo,nekoga za pogovor,ki bi jim krajšal krut vsakdan.Če to pomeni stisk roke,pač to. Tako malo zahtevajo,pa vendar mi drvimo mimo njih kot da jih ni .Lahko jih tudi povprašamo kako so?če kaj rabijo?Ponavadi bodo rekli,le pogovor.

Vse premalo se zavedamo dejstva,da tudi naš vsakdan, nas lahko pripelje na to izhodišče in položi v voziček. Tako malo je treba,usoda se igra z nami.Danes smo srečni,jutri morda nič več !
Danes smo zdravi, jutri lahko na smrt bolni in prikovani na posteljo .

Usoda je kruta in ne izbira !!!

POtem naprej razmišljam,da delamo krivico tudi mnogim navidezno zdravim ljudem .Vsi pogledamo in gledamo “lej ga pijančka,spet se je nacedil”, mar se je res? Morda je tako obnašanje in ležanje na tleh izraz bolezni in onemoglosti človeka !?!

Mnogo ljudi sem na svoji poti srečala in spoznala.Mnogi povedo” bolan sem ležal na tleh,ljudje so hodili mimo mene,nihče me ni vprašal – rabiš pomoč? “Hodili so mimo mene …

Okolica jih zaznamuje,se pravi mi ljudje .Smo mar res tako brezbrižni?

Krivica se dogaja tudi tistim,ki imajo govorno hibo oz.napako(po domače jeclanje).Tudi niso deležni nas,okolica jih tudi odriva in poriva na dno.

V to skupino sodijo za moje pojme tudi vsi tisti,ki imajo stiske v svoji duši.Njihov pogled je vedno usmerjen v tla,bojijo se ogovarjati ljudi,s komerkoli navezovati stike.So mnenja,da jih bo neznanec/ka spet prizadel,razočaral in dodatnega razočaranja ne rabijo.Na svoje noge se niso niti postavili od prejšnjega …
Ne rabijo še slehernega …
Vsi ti ljudje ko nekoč spregovorijo v naši družbi veljajo za “čudake” in pa po vsej verjetnosti “nore ljudi”,ki jih je treba nekam zapret in jim onemogočiti,da spregovorijo …
Nihče jih ne povpraša kako si,rabiš kaj?
Kako smo krivični do “drugačnih” !!!

Oni pa se utapljajo v svoji žalosti in preklinjajo usodo,zakaj jim je to storila. Pravijo,da si usodo krojimo sami,si jo res?

Delno že,drugače pa je vse odvisno od okolice v kateri si,prijateljev in staršev.Nenazadnje naši starši najbolj vpljivajo na našo osebnost,naš razvoj … v prvih letih otroštva največ informacij,vzorcev dobimo ravno od njih.Take in drugačne seveda.Nekatere zaznamuje za vedno,nekatere ne.
Vse te vzorce”peljemo” naprej in hote ali nehote prelagamo na svoje otroke.

To slednje sem sve jaz doživljala sama.Imela sem spolno zlorabo in manipuliranje doma s strani staršev(mame,oče je le slepo sledil,ker ni mel poguma se upreti) in tudi fizično nasilje.

Tako je bilo leta in leta,dokler mi ni “kapnilo”,da moram sama narediti nekaj za sebe.Ves ta čas sem bila tiha in plaha v šoli,zapostavljena v šoli in doma.Nihče se ni zmenil zame.Vsi so vedeli,da nekaj”ne štima”,nihče se ni poglobil vame.

Sedaj vem,da mnogi niso imeli moči zato,niti niso vedli kako.Mnogi se niso upali,postavit staršem naproti in braniti mene.Bila sem le otrok !!!

Hočem povedati le to,da mi sami moramo delati na sebi in se boriti za svoj obstoj.Ampak če svoj obstoj želimo v družbi,verjemite,da tisti zapostavljeni,prepuščeni sami sebi še toliko bolj

Tako malo je potrebno včasih,samo prisluhniti jim je treba.Samo to in nič drugega želimo taki,ki smo odrinjeni od množice in družbe.

Kaj želim od vas? Da sprejemate tudi “drugačnost”,prej ko slej lahko tudi vas doleti vse to in vedite,da ni lahko biti sam.

Super napisano. Ko bi le več ljudi tako razmišljalo in ravnalo. Lep pozdrav vsem!