Zanima me, kako vaši moški praznujejo svoj rojstni dan? Se ga grejo s kolegi napit do nezavesti?
Moj še sedaj, pri teh letih, vsako leto gre ven vsaj 4-5x in se ga nacedijo kot osli. Lani je tolk keša zapravil za svoj rojstni dan, da sem znorela, ko mi je cifro povedal. Star je pa 27 let in res ne razumem, v čem je point? Ko bi lahko enostavno povabil na pijačo ali kaj podobnega. Pa seveda, da omenim, da po njegovo prave zabave brez alkohola itak ni. In pizdi name, da zakaj igram devico marijo, kot da jaz pa še nikoli nisem nič spila. O, seveda sem, ampak sem to obdobje dala skozi in enostavno ne vidim smisla v tem, da zapraviš ogromno denarja za pijačo, potem pa dva dni bruhaš in umiraš in se smiliš samemu sebi. Pri teh letih res ne……
Sem samo jaz čudna, ali je še kje kakšna podobna? 😉

Lahko noč

Ojoj no, tuki sem mislila, da je star najmanj 40, potem pa spodaj napišeš, da jih ima 27. Eno je alkoholizem, drugo je pa žuranje, pa napit se ga za žur. Če ni alkoholik, potem si res zatežena.

Men se ne zdiš čisto nič tečna. Moj se ga nikoli ne ”na cedi”… spije pa redno pivo ali dve, sploh ob kakšni pici. Roj. dneva sploh ne praznuje… tudi žurat ne hodi na takšen način. Vedno je bil takšen.

Ojej… meni se pa zdiš ena tečka, ja:))
Pa naj se ga nacuka, če mu paše, res ne vem kaj mu visiš za vratom in vsiljuješ svoje navade.
Če tebi pač ni za pit alkohola, pij pa gosti sok.
Drugo bi bilo, če bi imel problem s pijačo.

Jaz ga tudi pijem za rojstni dan pa še kdaj vmes, pa sem čisto normalna in uspešna punca pri 26-letih:) Sprosti se malo.

Ne, nisi čudna.
Kaj pa drugače? A vsak dan nekaj spije, da lažje začne ali konča dan? Verjetno se drugače ne zna zabavat?

Pri nas se nikoli ne napije. Za dobro zabavo pa se res ni treba napit in potem dva dni zdravit.

Moj je star 30 let, pa rojstne dneve preživi z mano. Po navadi greva v kakšno dobro restavracijo in tam praznujeva.
S kolegi se pa že dolgo ne napija več, no sicer niti prej ni kej dosti žljokal.

ko bi si moj vsaj zelel praznovati svoj RD…

Ne razumem, zakaj se je treba do nezavesti napit, da se lahko praznovanje ali žur označi za uspeh.

Saj moj gre tudi nekajkrat na leto na kak žur, ampak če bi za rojstni dan zapravil pol plače v družbi kolegov, bi znorela. Na srečo se mu zdi mimo zapravljat za alkohol, poleg tega pa ima rojstni dan samo dva dni za mano in navadno gremo takrat družinsko na izlet za nekaj dni. Praznujemo pa ponavadi na velikem pikniku čez mesec dni, ko ima rojstni dan še hčerka.

Čeprav, letos bom jaz verjetno za svoj in njegov rojstni dan v porodnišnici, pa še 40 let bo imel, torej bo imel dvojni razlog za pijančevanje… bomo videli, kako bo potekalo 🙂

Dobro je poznat pravo mero, pa naj bo to pri pijači, zapravljanju ali še pri čem. Če je to le parkrat na leto in če strošek ne obremenjuje preveč vajinega proračuna, se ne bi pretirano obremenjevala. Bi bila pa pozorna na trend – če bi se zadeva začela stopnjevat. Seveda zavisi tudi, kakšen je on oziroma vajin odnos v celoti.Če je to njegova edina ali ena redkih pomanjkljivosti, res ni tak problem, a če je le ena mnogih … Pa še nekaj bi me motilo: če bi ga v pijanem stanju videl otrok, ki zadev še ne razume, a čuti, da nekaj ni ok.
Nikakor ne zagovarjam rednega pijančevanja in utapljanja problemov v alkoholu, a včasih alkoholni odklop (vseeno z določeno mero) lahko deluje pozitivno (celo katarzično) – v smislu sprostitve napetosti. Res je veliko drugih bolj ustreznih načinov, a vseeno je ta sprejemljivejši kot pa dolgoročno kopičenje napetosti.
Tudi moj rojstnega dneva ne praznuje asketsko. Prijatelje, sodelavce in znance počasti s pijačo, nekatere s kosilom, proslavimo tudi v ožjem družinskem krogu.

Vem kaj si hotela povedati in te razumem, da si huda. Vendar meni se zdi, da ni problem samo rojstni dan ampak da tudi drugače vama ne štima ravno. Imam občutek, da tvojemu možu prijatelji pomenijo zelo veliko morda kar malo preveč.Ker nisi nič omenila kako pa vidva praznujeta njegov ali tvoj rojstni dan in kakšna so drugače vaša druženja. Imam občutek da ima vsak svoj krog prijateljev to pa ni dobro vsaj na dolgi rok ne.

Ne vem, men to deluje kot čista slovenska klasika, tip pije, ženska se pizdi, potem tip še bolj pije in ženske se še bolj pizdi, ker se ženska vsakič bolj pizdi, tip vsakič bolj pije…. in krog je tu….

zakaj se ne pogovorita o lastnih vrednotah, o smislih vsega tega, brez kričanja, brez zmerjanja in kritiziranja? če mu to res tako veliko pomeni, da se ga 1x letno napije, ga vpraš ali sama ugotovi zakaj mu to toliko pomeni, kje je point? in nehaj mu težit, saj to bo samo poglobilo problem….

Evo, še ena s tako željo…

Dokler nisva dobila ta prvega otroka sva ga tudi midva kar naprej pila in zihr sva bla za vikend pijana. Stalno sva bla okrog in za rojstni dan pa sploh. Pol se je rodil ta mali in so se zadeve umirile … jaz sem imela 15 let, on 28 … Sicer on je tisto prvo leto še hodil ven in je tudi še prišel parkrat pijan domov. Za 30 rojstni dan se ga je tudi čist narukal. Pol pa kot da bi odrezal. Sedaj če se gre ven jaz sploh ne pijem več alkohola ali pa res sam tisti en kozarček za nazdravit … on pa tudi ne spije več kot dva kozarca in se niti ne spomnem več, kdaj je bil v zadnje pijan. :)) Se stvari obrnejo same od sebe. Seveda … razen če ne rata pol pitje navada, kar je pa že drugi problem. Če se ga nacuka sam za rojstni dan pa … saj ga bo minilo prej al slej. :))

A se ti mal hecaš? Pri 15 za vsak vikend pijana??

:)))))))))))))))))))) Ups … … falila … 25 sem mislila. :)))))))))))))

pri nas je vsaka priložnost razlog, da se ga nažgemo. Ne jaz, da se razumemo. ampak moj mož. Če pridejo kolegi na obisk, je treba s kolegi pit, pol pa še v gostilno it…in priti domov koma strica toma. Ko po šihtu ženkica ne pride takoj domov in ne naredi takoj kosila, je on že v gostilni in SLUČAJNO srečal na petem križišču šeste ulice kolega, ki mu je na petnajst metrov mahal…naj gre z njim na pir. Sporazuemvanje kot psi, z znaki!!! ko pogledam v telefon, je bil le klic v smislu: ej, si kje v bližini, greva na pir….
Ko gre k frizerju ob pol štirih, pride domov ob pol 11 zvečer, ker je SLUČAJNO srečal nevem koga spet in šel na eno pivo in je pač to tako, da ne moreš kar ostati in iti domov, kajti doma imaš družino, ženo ki te čaka in otroke (to je itak nenormalno, a ne???)

vedno se nekdo najde.. a ni zanimivo, kakšno naključje…vedno je nekje en razlog, da smo od 3 do 5 krat na teden fejst pod gasom.
Mnogo pogovorov, mnogo groženj in solz do danes niso pomagale. Njegov oče je pijanec in tudi on je na najboljši poti. Spoprijaznila sem se s tem, pa me ni treba obsojat. Mogoče mi bo dopizdil nekoč in bom šla.

Aja, da o lažeh, kje je bil……sploh nisem govorila……

lp

Kot bi opisovala mojo zgodbo…do stavka “Sprijaznila sem se…”. Jaz se nisem in sem odšla pred dvema mesecema. Odrešujoče zame in za otroka!
Drži se!

Ojoj no, tuki sem mislila, da je star najmanj 40, potem pa spodaj napišeš, da jih ima 27. Eno je alkoholizem, drugo je pa žuranje, pa napit se ga za žur. Če ni alkoholik, potem si res zatežena.[/quote]

Napit se ga za žur in žuranje je tudi alkoholizem, poglej resnici v oči. Če nekdo ne zna zažurat brez da se ga ne nacedi kot osel, potem JE alkoholik. Itak pa bo vsak alkoholik trdil, da on pa že ni alkoholik, da on pa pije samo na žurih. Ups? A je na žurih NUJNO piti ALKOHOL? Alkoholik je stanje duševnosti in ne samo to, kolikokrat na leto, teden, mesec se ga napiješ. In koliko si star, da se ga “lahko” napijaš. Zanimivo je tvoje razmišljanje, da je njegova “olajševalna okoliščina” to, da je star 27 let, ne pa 40. Nekdo je lahko alkoholik, če brez kozarčka ni zmožen sprostiti se v družbi, pa čeprav gre v družbo le enkrat na mesec. Alkohol mu je pri tem sredstvo, brez katerega se počuti okrnjenega. Tudi zapravljanje ogromnih količin denarja za runde je znak alkoholizma, ker je to okrnjena zmožnost presoje. Ko kar plačuje in plačuje in sploh ne misli na posledice.
Ne govorim na pamet, ampak iz lastnih bolečih izkušenj. Fant od avtorice je hud alkoholik in sumim, da si alkoholik, Asya, tudi ti.

Ja res je Bivša.Tudi moje boleče izkušnje potrjujejo, da, ko so “fantje v elementu”teče denar v potokih in se namesto njegovega imena piše MAČO.
Doma je pa pol vse narobe, ker ni za hrano.

Daj mu ultimat.Včasih zaleže.

PP

Ne vem zakaj bi se komu sploh zdelo naravno in normalno, da človek pri 27 zažura in se ga mora -jasno napiti? A je to kak žur? A je to res tako jasno? A lahko potem žuraš ali si samo pijan smrdljiv zmazek? Joj, kako težke besede za nežne dušice, ki cvetijo znotraj alkoholikov. Žur je pri nas žal samo en od razlogov za družno pijančevanje v stilu how low can you go.

Žuri…videla sem jih milijon, takih za rojstni dan ali pa kak drug razlog. Sem pač živela v študentskem domu v času študija. V Sloveniji. Poudarek je pomemben, ker to ni nekaj tako samo po sebi umevnega. Bila sem npr. tudi na dogodkih v Italiji, Franciji… kjer so lokalci žurirali, najbolj strupena reč, kar so jo spili pa je bila coca-cola, čeprav to nista ravno deželi brez vinogradov. Pa ostanimo malce v študentskem domu izpred desetih let:

Bodoči wannabe intelektualci so se neštetokrat valjali po tleh v lastnih iztrebkih in vinu, se slačili, bruhali en po drugem, urinirali v štedilnike, se jokali in krulili, skakali čez okna, se zaletavali z avtomobili in ja… tudi pofilali. Naj rečem umrli? Ne. Pofilali, ker so jih s ceste strgali. Med takimi veseljaki je bil tudi moj bodoči mož. In vsej njegovi kompi sem se zdela kratko malo čudna. V tej kompi si se kot ženska lahko uveljavil, če si spil dve flaši merlota ne da bi opazil da si sploh že kaj pil. Nekoč je v nulo stolkel moj avto. Pijan seveda. Od njega je pravzaprav ostal samo sedež, na katerem je sedel on. Jaz bi bila sedaj že deset let pašteta, če bi šla zraven. On bi ostal nepoškodovan.

In smo diplomirali, se zaposlili, poročili, odselili, umrli…samo žurke preživelih so ostale enake. Old boys so že našli kak izgovor za reunion in uleteli, tudi če si bil že v pidžami. Na enem od takih uletavanj me je moj ex postavil dobesedno na hladno. Zaprl me je na balkon. V pidžami. Pozimi. Mene, težko intelktualko in borko za ženske pravice s polno gofljo nasvetov, s katerimi sem radodarno solila pamet vsem ženskam, če so hotele ali ne. Nisem spokala kufrov in nisem odšla, kar bi naredila vsaka uravnovešena oseba. To sem naredila veliko pozneje, ko v mojih očeh ni imel več človeške podobe. Žal, sem v tem procesu tudi sama skoraj postala žival. A ja, pozabila sem povedati, da se je vsem navzočim frajerjem zdelo skrajno zabavno, da bosa stojim zunaj. Jaz pa sem mislila kaj bodo rekli sosedje namesto da bi razbila šipo.

In potem me je bilo par let panično strah, če je moj sedanji partner rekel, da ga vabijo na kak žur, kar se je zgodilo recimo trikrat na leto. Vendar človek ne pije. Ne visi za šankom s svojo “rat pack” druščino in ne išče izgovorov, da bi se izmuznil stran od mene in otroka. Lajf se mu dogaja z družino.

In kako je moj ex? Ne vzdržujem stikov, ker k sreči nisva imela otrok. Pa tudi saj niti nimava skupnih doživetij o katerih bi se lahko pogovarjala. Kaj se dogaja po njegovih možganskih vijugah pa mi seveda prinesejo na nos skupni znanci. Še vedno je car, ta prau dedc in vrli veseljak. Njegova dejanja so legendarna, nekaj jih je tudi na internetu. O njih lahko rečem samo to: nikoli se ni kaj dosti ubadal s športom,obvlada pa najtežje asane joge.

Kar pa mene pri vsej stvari zanima in bega je sledeče: Kako se je to (sploh) lahko zgodilo meni v prvem zakonu in kako se to ni zgodilo meni v drugem zakonu? Kje je moj kvalitativni preskok? Po vsej verjetnosti ga ni. Verjetno imam samo prekleto srečo, da sem sama sebi dala drugo priložnost in zadela šivanko v kupu komposta.

Mile madone, slovenski moški so pijanci, slovenske ženske pa njihove ustrežljive pomočnice. Cel narod potrebuje rehabilitacijo. Za otroke pa bi bilo nemara bolje, da se jih vzgaja na piščančjih farmah pod žarnicami, da le ne bi nikoli videli, kako očetje spretno mečejo mame v stene, da se pri tem udarijo samo toliko, kot se same hočejo.