Koliko vas je posvojilo otroka iz slovenije
Kako lahko kaj takega reče kakšen “center”..saj center ne govori..le osebe tam zaposlene…poleg tega bi jih pa bilo za vprašati na podlagi kakšnih podatkov tako govorijo!! PODATKOV NI!Sploh pa ne zbranih za celo državo!
Sicer bo pa prišel čas, ko bo končno jasno, da posvojitve ne morejo iti po UPRAVNIH POSTOPKIH, ker je naša država leta 1999 zagotovila, da bo vsakršno odločanje šlo po pravdnih postopkih (le sodišča), kjer ljudje več ne bodo zavajani, da morejo posvojiti le na “svojem centru”, kar je norost. Potem ljudje v kakšnem kraju NIKOLI ne bodo imeli možnosti, ker na kakšnem centru otrok res nikoli ni…
Poleg tega sedanje spremljanje situacije otrok, ki ne morejo živeti pri starših, ni zagotovljeno in NIHČE ne VE, kateri bi naj šli v posvojitev..ko pa se niti ne ve, katere naj bi vrnili staršem, kljub temu, da dolga leta živijo drugje.
Otroci pa evidentno izražajo željo po posvojitvi, pa jim centri (in rejniki, ki si otroke lastijo) to preprečujejo. Bo mogoče res, na kar je nekoč namignil Dolčič, da se rejniki gredo “biznis”!! Ker v naši državi se vzpodbuja rejništvo, namesto posvojitev ali vrnitev k staršem!!!
Se močno strinjam z Bida Be. rejniki se gredo biznis,
primer: otrok si želi posvojitve, pravijo da rejniki tudi, nato se rejniki odločijo da ga ne bodo posvojili, ker je pač rejnina stalen mesečni dohodek.
Žalostno, stvari se pometajo pod preprogo, mi ki bi pa želeli pomagati, pa lahko samo nemočno opazujemo.
Potrebna je temeljita prevetritev zakona, določitev zakonskega roka npr. 1 leto kolikor imajo starši čas, da se “spravijo k sebi”, najdejo delo, uredijo stanovanjski problem,….
po tem roku pa, če se situacija ne uredi, pa bi morali avtomatsko odvzet roditeljske pravice in otroku DATI PRAVICO da živi v družini. Ne pa razpet med dvema družinama in ne ve prav k kateri spada.
No, strinjanje ni z menoj, ampak z Dolčičem.
TODA NAJPEJ JE TREBA TO PODROČJE vzeti SOCIALI. Le sodstvo bi smelo ODLOČATI o teh otrocih – v zvezi z rejništvom, posvojitvami in skrbništvom. Drobnič je to označil kot zavzemanje za sirotišnice, nam je pa šele zdaj kapnilo, da sirotišnice ŽE IMAMO, le da so majhne in javnosti prikrite. Za promocijo se pa uporabljajo redke vzgledne!
Ko bo pa odločanje drugje (enotni javni zavod za posvojitve in rejništvo), bo pa moralo iti enotno in bo moralo vsako odločanje imeti temelje in informacije. Zaenkrat si vse to lastijo centri.
V MOČI se sicer trudimo, a smo premali. Pridružite se nam!
In meni se malo zdi, da sleherni rejenec ve, da ne SPADA v rejniško družino, pa če je še tako ljubeča (no razen najstarejšega slovenskega rejenca). Če ne prej, pa ko odraste.
Moji rejenci so vsi želeli dobiti zaresno družino, a uspelo nam je le pri enem, ker jaz nikoli nisem imela namena posvajati, le svoj “biznis” sem hotela pošteno opravljati, kot vsak, ki kje skrbi za tujega otroka..le da vsi drugi po normalnih cenah (cenikih). Jaz mislim, da pri vsem tem še najmanj krivde nosijo rejniki, tudi če si z rejenčevim denarjem “pomagajo”, ker se tega ne bi mogli lotiti, če ne bi “požegnala” država s tem odličnim in “uspešnim” sistemom. Oni pač dajejo kar imajo in kar znajo. Niso krivi, če je premalo, saj jih v to vleče sistem..in če nikjer drugje ne morejo delati (niso usposobljeni, ZDRAVI, NIMAJO PRIMERNIH STANOVANJ,.NIMAJO DENARJA,..saj seo tem nič ne ve) se lahko lotijo rejništva..KDO JE TOREJ ODGOVOREN?
Potem je pa trajalo predolgo in je prišlo “pregloboko” in je bilo edino pošteno posvojiti..in se seveda odpovedati miloščini, ki bo v vsaj enakem znesku vseeno pritekla v družino, saj država staršem daje več denarja, kakor rejnikom, če so seveda revni, kakor je večina rejnikov.
Če pa si kakšna (ali več?) rejniških družin iz te finančne sramote more ustvariti še profit, potem je jasno, da živijo vsi skupaj v globoki mizeriji/revščini – saj poznamo prag tveganja revščine. V naši družini nihče ne živi z 262 € na mesec, rejenec pa bi naj!? Naši finančni prihodki so višji in pri tem ne smemo pozabiti, da se v te zneske ne računa premoženje, ki ga uporabljamo.
Pri enem rejencu tega še takoj ne opaziš, pri poklicnem rejništvu (ko se tudi zaposliti ne smeš, tvoja plača pa znaša nekaj čez 300€), ko je treba “dodajati” za tri otroke, pa zelo. A to ugotoviš, ko si že notri in ko je preteklo že nekaj časa. Potem pa ven ne moreš. Se pa lahko jeziš!
Tule si pa lahko preberete, kako se “strokovno” podpre in uredi otrokovo življenje http://www.fsd.uni-lj.si/ediplome/pdfs/venisnik_ivanka_N4911.pdf
skozi ODLIČEN IN UČINKOVIT SISTEM REJNIŠTVA.
Zaključek diplomantke in mentorice: USPEŠNO REJNIŠTVO. Tragično je, da onidve res “mislita”, da je bilo rejništvo najboljša možnost za to deklico. Onidve s tem DOKAZUJETA, kako je rejništvo dobro!!!
Kot ono: operacija uspela, bolnik umrl…
Pa saj ni za verjeti! In kdo bo enkrat naredil konec temu in javnosti odprl oči. In zaščitil otroke pred takšnimi očitnimi in končno obelodanjenimi neumnostmi!
tikan1: Opravila sva normalno proceduro na CSD: vloga, razgovor s socialno delavko, psihologinjo, 1 obisk na domu, pa priložiti sva morala dokumentacijo (potrdila o nekaznovanosti, o plači, o tem, da nama ni bial vzeta roditeljska pravica). Potem sva čakala in v 2 letih dobila otročka – ne dojenčka, a še majhnega. Kar je bil pa že skoraj čudež, ker je tudi socialna delavka rekla, da več ali manj dajo v posvojitev dojenčke, starejše otroke pa večinoma v rejništvo. Tu smo pa že pri opozarjanjih Bida Be, s katerimi se strinjam.
No, kaj dosti pogovorov na CSD ni bilo, kontrol pa tudi ne.
Po 1 letu je bil sonček čisto najin in krasno se imamo.