Pozdravljeni,

tako zelo sem ubita, žalostna, brezvolje do življenja. Sploh ne vem kje naj začnem moje pisanje. Stara sem okoli 50 let. Poročila sem se zelo mlada, moža sem imela rada vendar ni bilo tiste prave ljubezni, zaljubljenosti. Vendar sva skozi življenje (poročena 30 let) vozila kar dobro. Naj povem, da me ima mož rad vendar me nikoli ni razumel ali pa poslušal. Vedno mi pravi, da se sekiram za brezvezne stvari, naj se raje umirim. Jaz pa sem iz dneva v dan bolj razočarana nad mojim življenjem. Do preteklega leta sem bila z življenjem kar zadovoljna, takoj po poroki sem diplomirala, prišli so otroci in imela sem smisel. Vslužbi sem se tudi dokazala in sem na zelo odgovornem delovnem mestu. Starejši otrok je tudi že na svojem in tudi zelo lepo napreduje (diploma, služba, partner). Z maljšim pa “imam” probleme, v samih odnosih. Naj povem da drugače je tudi mlajši že diplomiral in sedaj čaka na zaposlitev. Pri njem so problem odnosi, sedaj je bil v vezi 4 leta in vse je bilo vredu, kar na enkrat pa zaradi malenkosti prekine. tudi če vprašam kaj je narobe, pravi da se me ne tiče. Ampak kako se me ne tiče, če pa smo v bistvu živeli skupaj? Halo? Povedala sem mu da tako ne gre, da se o problemih normalni ljudje pogovorijo, on pa nič. Bojim se da bo sedaj zašel v kako slabo družbo, da bo ponočevanje (kot pred vezo) mene vse te skrbi ubijajo in najraje bi kar kam odšla samo da ne bi več nič videla in vedela. Prosim vas povejte mi kam naj se obrnem po pomoč, da se bom sama sebe spravila v red in prišla do spoznanja da vsak zase odgovarja. Ne morem več, mene ta odnos z mojim otrokom ubija. Vse bi naredila zanj, vendar me noče, me odbija, mi ne dovoli približat se mu. Naj povem še to, da moj mož pravi, da se bo že našel, da bo že in on mirno spi. Tako ne morem več prosim za bilo kak nasvet, tudi kaka mama naj se mi oglasi.

Lep pozdrav vsem.

Živjo!

Preveč se vmešavaš v življenje svojega mlajšega sina in mu ne dovoliš, da bi zares odrasel. Če se ne zmoreš sama umakniti, poišči podporo pri možu ali pa pri terapevtu.

Sinov umik je njegova normalna reakcija na tvoje vmešavanje. To je znak, da je toliko zdrav in odrasel, da čuti, da ti prestopaš meje. Njegovo življenje je njegovo in ga mora sam živeti.

Ti pa živi svoje življenje.

lp

Spoštovana Fani!

Ali ni to življenje zanimivo, ravno ko človek doseže vse, za kar se je v življenju boril in bi lahko pričel uživati sadove, postane bolj nesrečen kot kdajkoli prej. Tako vidimo, da res ni tako pomemben cilj, ampak pot do njega, In zdi se mi pozitivno, da se vi zelo zavedate svoje situacije, čutite, da vas ne izpolnjuje in si želite nekaj več kot le lagodja. Znašli ste se na nekem prehodu, ko ste dosegli vse pomembne življenjske cilje in si morate zato sedaj poiskati nove, si na novo osmisliti življenje.

Sedaj imata z možem priložnost, da se posvetita vama dvema kot paru, si kaj privoščita npr. potovanje ali dopust, kjer bosta na novo spletala tesno medsebojno zvezo. Pri otrocih je bilo za vaju gotovo vedno premalo časa. Za pomoč pri komuniciranju se lahko vključita v skupino za zakonce. Če ste slučajno iz osrednje Slovenije, greste lahko v to: . Srečanja so neobvezujoča. Lahko se pride tudi samo enkrat pogledat.

Ravno tako se lahko sedaj posvetite tudi sebi. Če še niste vključeni v kakšno skupinsko vadbo ali kaj podobnega, lahko to storite sedaj. Tovrstnih ponudb je v današnjih časih povsod veliko.

Kar se pa tiče sinov, ste za njiju oba storili že vse, kar ste lahko, dali ste jima vse možnosti, da si ustvarita življenje kot želita. Sedaj pa je resnično čas, da tudi mlajšemu, v zaupanju in spoštovanju do njega, prepustite vajeti njegovega življenja. Edino, kar mu še lahko daste, so pozitivne misli in pa to, da ve, da ste mu še vedno na voljo, če vas bo potreboval. In povsem možno je, ter tudi razumljivo, da zanj njegova mama ni tista oseba, s katero bi se pogovarjal o težavah, ki sta jih imela s punco. Če čutite, da sami ne boste zmogli urediti odnosa s sinom, se lahko obrnete tudi na svetovanje: .

Lahko pa je vaše čustveno stanje povezano tudi s prihodom menopavze. Potrtost, pretirana zaskrbljenost in podobni občutki namreč spadajo med klimakterične simptome. V tem primeru bi se morda posvetovali s svojim zdravnikom. Mogoče bi se odločili tudi za kakšna zeliščna zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Več o klimakteriju si lahko preberete v tem članku: .

Glede odgovorov drugih mam, pa jih bo gotovo več, če objavite vaše sporočilo še na temi Starševski čvek.

Želim vam, da bi uspešno rešili težave, ki vas tarejo.

Jana Metelko, dipl.soc.del.