rejenec in štipendija
Jaz mislim takole:
Štipendija je namenjena ŠOLANJU. Če ima oseba, ki se šola (pa ne samo rejenka, temveč VSAKA šolajoča oseba) v zvezi s ŠOLANJEM druge pomembne stroške, ki ji onemogočajo ŠE nakup učbenikov (sicer ne vem, kaj bi to lahko bilo), potem je jasno, da ji mora oseba, ki je zanjo zadolžena, seveda plačati tudi učbenike.
Si pa ne morem predstavljati, kaj – razen učbenikov – je tako obvezen (bolj pomemben za šolanje) in visok strošek, da iz štipendije ne bi mogla nakupiti učbenikov.
Sicer je pa štipendija jasno pove, koliko je namnjeno prevozu na primer – drugo pa seveda gre za stroške šolanja (nakup učbenikov, zvezkov, šolskih potrebščin, ekskurzije, dodatni “šolski računi”,..malica je pa po novem tako zastonj). Ko iz tega zmanjka, je tukaj tisti,ki za šolajočega skrbi.
Narobe bi po moje tudi bilo, če bi šolajoča “vračala” nakup učbenikov za pretekla leta, za tekoče leto, za katero pa je prejela štipendijo, pa mislim, da mora iz nje tudi pokriti učbenike. Kot sem že rekla: če se da in če ni šel denar za kaj bolj obvezujočega v zvezi s ŠOLANJEM.
Štipendija seveda ni žepnina!
Se strinjam z Vido. Štipendija je namenjena pokrivanju stroškov šolanja in sem sodijo tudi zvezki in učbeniki. Žal je tako, da država takole s socialnimi stransferji poskrbi za rejenca. Krpa malo tukaj in malo tam, tako da se pravzaprav natančno sploh ne ve, kakšen socialni transfer je namenjen za katero otrokovo potrebo,… in tukaj zraven je država prištela še rejnikovo plačilo za delo, tako, da je zmešnjava še večja.
Jaz pravim tako, če bi mogel rejnik preživeti s plačilom, ki ga prejme od dela z rejenci, bi vsekakor z veseljem sam kupoval zraven učbenikov še kakšne druge stvari, ki jih otrok potrebuje, ali pa tudi ne. Ker pa rejnik s to mizerijo ne more preživeti niti sebi, ki šele, da dodaja in tako pomaga otroku, je pa žal tako, da morajo otroci štipendijo porabiti za tisto, čemur je namenjenena. Do žepnine pa bo moral otrok drugače priti ali si jo priskrbeti!
Samam nekako precej krivim krizo, v kateri smo se znašli vsi. Žal je tudi tako, da bo vedno več otrok moralo zelo hitro pomagati družini in mlajšim bratom in sestram,… nekako se vračamo v stare čase. Če lahko s štipendijo otroci pripomorejo k boljšemu soc. statusu družine, saj temu štipendija je in namen dodelitve je prav to in otroci prejemajo štipendijo zaradi slabega finančnega stanja družine,…
Če pa je namen (daj-ne dam štipendijo) zaradi nekakšnih izivanj, nekih starih zamer med deklico in rejnico, potem je pa potrebno marsikaj med njima razčistit, kar pa lahko storita in uredita le sami dve.
Saj to je problem, ker ljudje zmotno mislijo. Tos, še enkrat sem prebrala, kar si napisala. Sama sem pa razmišljala v to smer, ker je praksa drugačna in sem tudi pravilno sklepala. Čemu sta pa potem na CSD in tam rešujeta problem? Deklici bodo razložili to, kar smo ji tudi mi povedali: štipendija je namenjena šolanju!
Mene pa zanima vaše!
Problem – če je kakšen, bi moral “reševati” otrokov zakoniti zastopnik in rejnica – če je deklica še mladoletna. Če pa je polnoletna, pa CSD tudi nima kaj “reševati” teh zadev, ampak jih “rešujeta” polnoletna prejemnica štipendije in rejnica.
CSD namreč ni otrokov zakoniti zastopnik in prav tako nima javnega pooblastila za zastopanje rejencev, niti za izvajanje rejništva.
Hočem poudariti, da CSD o ničemer ne ODLOČA!! Seveda po izkušnjah vem, da delavke na CSD rade dajejo mnenja v teh zadevah. Toda pazite: če jih že dajejo, morajo imeti osnove, na katerih temeljijo. Niso dovolj občutki in zasebna praksa socialnih delavk. Vse kar bo rekel CSD mora imeti pravne temelje. Če jih nima, spada to pod privatno vtikovanje v privatno življenje.