ALI STE SREČNI?
Zanima me, ali ste srečni? SAMA NISEM. Gledam naokrog srečne ljudi … želim si biti na njihovem mestu.
Sama pa v sebi ne vidim nič dobrega
– vizualno si nisem všeč
– težko rečem da imam tesne prijatelje, imam kup kolegov
– v družini nimamo dobrih odnosov, ne čutim nobene ljubezni
– zaključujem faks, ki mi ni všeč
– skrbi me za službo in pojma nimam, kje jo bom dobila …
skratka …
nič takega ni…da bi se lahko veselila
draga luckyyy,
pišeš: ….skratka, nič takega, da bi se lahko veselila. Tvojo zgodbo lahko pogledaš tudi iz druge perpsektive: skratka ….nič takega, da ne bi mogla biti srečna.
Verjemi, da se vsi ljudje, ki jih srečuješi in ti delujejo srečni srečujejo z vsaj toliko problemi kot ti. Sreča ni v tem, da si ti in vse okoli tebe perfektno. Srečo boš začutila, ko se boš odločila, da boš v zvezi z družinskimi slabimi odnosi nekaj storila. Se npr. o tem pogovorila, spremenila način obnašanja do ostalih ali pa kaj drugega kar se ti bo zdelo pot k rešitvi. To velja za vsako alinejo posebej, ki si jih zgoraj navedla.
Pogumno in ne obupaj. Želim ti čim uspešnejšo pot do sreče, ne prelahko, kajti tem težja bo, tem bolj boš srečna.
Maja
Če želiš biti srečna se moraš osvobodit določenih miselnih vzorcev. Sreča je pot. Torej se za srečo lahko odločiš. So ljudje, ki znajo pozitivno razmišljat in so ljudje, ki so pesimistični in v vsaki stvari vidijo samo slabo. Nikakor ne menim, da so tvoji problemi neomembe vredni. Problemi so del našega življenja in pestijo vsakega človeka. Samo da nekateri vidijo probleme kot izziv, drugi kot ovire. Samo za način razmišljanja gre! In obstaja rek, da smo to, kar mislimo! In še kako drži!
Žal mi je, da v družini ne čutiš ljubezni. Kar pa nikakor ne pomeni, da ljubezni ne moreš podariti sama sebi. Punca, moraš se imeti rada! Življenje je enkratno in noben ne bo zate poskrbel bolje kot boš sama! In veliko kar lahko narediš, je to, da se imaš rada. Da sprejmeš svoje telo, ki ti je bilo dano in da začneš z notranjimi spremembami! Ljubezen je največ, kar si lahko človek da. In ljubezen je tista zaradi katere je ta svet lep.
Tesnega prijatelja je najti težko. Najbolje kar lahko narediš zase je, da si sama sebi najboljša prijateljica! Sama sebi lahko zaupaš, sama sebi moraš biti zvesta in sama sebe moraš sprejemati in se imeti rada, tako kot bi to naredil tvoj najboljši prijatelj! Dokler sam sebe ne sprejmeš, te bodo tudi drugi težko.
Kar se faxa tiče, moraš biti še zelo mlada, glede na to, da zdaj zaključuješ. Tu ni prav nič izgubljeno! Vsi vemo kako težko je izbrati fax! Dobro premisli o tem, v čem bi se videla celo življenje. Imaš možnost da zaključiš študij in imaš potem paleto izbire da se odločiš za podiplomskega, pa tudi če ni v tvoji stroki!
Veliko sreče pri iskanju ti želim. Veliko potrpežljivosti, predanosti in pa ljubezni…Lp
Pozdravljeni!
Že kar nekaj časa prebiram različne forume, bloge..ker nekako tudi sama občasno iščem odgovore na vprašanja. Nekak vedno zasledim stavek, da naj ne obsojamo drugih ljudi, iščemo krivcev, zaradi katerih naše življenje ni takšno kot bi moralo biti oz.da smo za svoje življenje odgovorni sami in temu podobne misli. Nekak vem, kaj naj bi to pomenilo v teoriji seveda. Zakaj v teoriji? Ker ne vem kako je lahko človek, ki je do 20.leta živel pod vplivom svojih ”premaknjenih” staršev vključno z grožnjami, pritiskom, zastraševanjem, odgovarjanjem za vsako odločitev ki bi jo morda rada sprejela-vendar se je bojim ker vem da jim to ne bo po godu, navzočim prepirom med očetom in materjo, varanjem očeta in še marsikaj bi lahko naštevala, sploh lahko kdaj v življenju enak svojim sovrstnikom. Nekaj časa gre! Gre in skriješ, da v sebi nosiš posledice svojega otroštva, vendar ne dolgo. In nikoli me ne bo nobeden človek prepričal, da si si za svojo nesamozavest , slabo mnenje, neodločnost, ne postavljenost zase… pri 25letih kriv sam. To je enostavno v tebi in lahko poizkusiš, lahko napišeš na tisoče seznamov in analiz , ki jih priporočajo v različnih knjigah za samopomoč, lahko si izbereš možnost za boljše življenje in greš študirat, lahko se preseliš daleč stran, vendar je kljub tvoji veliki volji vse neuspešno, ker pred tem kar je v tebi se ne moreš nikoli več skrit in nikoli pobegnit..lahko potlačiš dol..ampak razočaranja, bolečine, očitki se vedno znova vračajo..in nenazadnje spoznaš pri študiju, partnerju..da ti niti to ne more uspeti, ker je tvoj duh že zdavnaj bil zlomljen. Kdo pa hoče biti s partnerko, ki je preobčutljiva? Od začetka gre, ko pa začnejo pogovori o družini, o obisku partnerja doma, se pa vse konča. Nočeš, da on ve in vidi kako je pa pri nas doma. Oz. ne doma, ker jaz temu ne morem reči dom, ker hiša pač ne naredi doma. Kdo pa hoče zaposliti delavko v državni službi, ki se še sama zase ni sposobna postaviti? Na koncu se zagnusiš sam sebi, ker si tak….Vglavnem kaj hočem povedati, da ni vedno vsak sam kriv, da je postal to kar je danes..lahko se trudiš, pa vseeno ne moreš in ne zmoreš, da bi si končno uredil svoje življenje. Dan danes je gospodarska kriza, pomanjkanje finančnih sredstev, revščina, priložnosti je nasploh vse manj, jaz pa vseeno rečem: živel tisti človek, ki pripada. Dovolj je obleka, za kosilo juha, ter občutek pripadnosti in notranje zadovoljstvo!
Draga “narciss”!
Vesela sem tvojega sporočila in točno vem, kaj imaš v mislih in te tudi razumem, da razmišljaš tako, kot razmišljaš! Vendar-to, kar čutiš, je samo 1 izmed faz na poti odraščanja-ko si samo JEZEN, JEZEN in JEZEN.
Poglej, vsak od nas je dobil od staršev neko popotnico-VSAK!!! Brez izjeme! Idealnih staršev NI in tisti starši, ki mislijo, da so idealni ali pa se trudijo biti idealni, so najbrž najslabši starši. Ne, vsi smo samo ljudje, krvavi pod kožo, zmotljivi, s slabimi in dobrimi dnevi. Morda boš vse to bolje razumela, ko boš sama mama.
Torej, starši so naredili to in ono narobe, eni bolj, drugi manj. MI pa smo tisti, ki se na to odzivamo in odzivamo se lahko na različne načine. Lahko si zaradi staršev do konca življenja nesrečen in za vse kriviš njih, lahko pa zavzameš bolj pozitiven pristop in rečeš: OK, starši so ga “srali”, ampak do tukaj so oni, naprej pa sem samo jaz. Ko se tako odločiš, se pa spet sam naprej odločiš, kako boš funkcioniral drugače. Najbolj učinkovita, globinska in dolgoročna je 110% TERAPIJA-da greš k nekomu na individulano obravnavo ali pa v skupino. Od tu naprej je potem moč najti več različnih, bolj lahkotnih rešitev, a tako nikoli ne odpraviš vzroka svojih stisk in težav.
Res je, da ne moreš izrezati iz sebe vseh ran in brazgotin, ki si jih prejel kot otrok od staršev, lahko pa poskrbiš za te svoje rane in brazgotine in bolečine in bes in jezo in žalost itd. itd. TO JE ZREL IN ODRASEL PRISTOP! Kajti, kaj hitro se ti lahko oz. komurkoli od nas, zgodi, da boš kasneje ti kot starš počel točno iste stvari, kot so jih počeli starši tebi. Če ne razčistimo, gre ta družinska popotnica iz rok v roke od enega do drugega, iz generacije v generacijo. To je kot zakleto, kot nek urok.
“narciss”, ali hočeš biti žrtev, uboga jaz, kako mi je hudo? Ali hočeš biti zdrava, srečna in zadovoljna? Ni treba zanikati, da so bili starši grdi do tebe. Ni jih treba imeti na silo rad. Ni se treba razumsko prepričati, da OK, tako je bilo. Ne, potrebno je iti globoko v otroštvo, podoživeti vse te občutke, čustva, strahove, stanja, ki so bili del nas, ko smo bili otroci, si pustiti, da nas je tega groza, da smo jezni in vse to. No, naprej je to že delo za terapevta, kar jaz nisem.
Hotela sem ti samo povedati, da se da, da je izhod. Preberi si knjigo Viktorja Frankla KLJUB VSEMU REČEM ŽIVLJENJU DA in se lahko “ornk” zamisliš. Kako najti smisel v nesmislu…
Mislim nate!
Maja
No..da še jaz nekaj napišem o tem….
Razumem “narciss” in njen odziv glede krivde.
Krivda je “težka” beseda. Pravzaprav ima lahko posameznik težave ravno zaradi tega, ker je moral v otroštvu prenašati negativne reakcije staršev in tudi vsiljevanje staršev. Na primer, da je otrok kriv, ker imajo starši težave s sabo…ker jih otrok ne uboga…ker ni to, kar bi starši želeli. Torej že starši so imeli ta vzorec razmišljanja , da so odgovornost za svoje slabo počutje prevalili na otroka. Saj je moral to otrok prenašati in tako podzavestno sprejel občutek krivde. Torej..če otroka ne bi bilo, bi bilo vse v redu. Ta vzorec seveda še vedno živi v podzavesti, tudi ko ta otrok odraste. Zato se pojavljajo občutki ničvrednosti….želja po samomoru…..( če me več ni, bo vse v redu).
Ker je otrok bil pod vplivom prepričanj svojih staršev, da so drugi krivi in odgovorni za njegovo slabo voljo, bo tudi kasneje v življenju težko sprejel samoodgovornost. Če pa kdo omeni lastno krivdo, pa se pojavi jeza. Saj so seveda drugi krivi.
To je ta čuden začaran krog, iz katerega ni videti rešitve….Možno pa je svoj um prelisičiti. In sicer tako ,da ne uporabimo besede krivda, ampak nek blažji način. Na primer rečemo, da vse izhaja iz nas in da imamo v sebi to moč, da spremenimo svoje odzive, katere so nam sprogramirali starši. Šele takrat lahko postanemo gospodarji svoje usode. Torej tako, da namesto samopomilovanja in obsojanja, uporabimo zavest. Da zavestno spoznam, da je moj zunanji svet, le odraz mojega notranjega.
Robi.
Draga luckyyy,
sreča nam ne pade z neba. Tudi za srečo se je treba potruditi. In četudi lahko imamo vse, se nam zdi, da bi lahko imeli še več.
Kaj zate pomeni sreča? Jaz sem srečna, ker sem zdrava. Zame največ pomeni lastni mir, zdravje, zdravje mojih najbližjih. Tudi moje življenje ni idealno. Saj, čigavo pa je? In kaj sploh danes je idealno? Treba se je naučiti živeti s tem, kar nam je dano in izboljšati tisto, kar sami lahko izboljšamo.
Praviš, da si vizualno nisi všeč:
– kaj o tvojem videzu pravijo drugi, ki te poznajo? Videz se da spremeniti: Ne vem, omisli si novo frizuro, make up, nov stil oblačenja, če imaš nekaj kg preveč, še vedno lahko shujšaš… pa si boš bolj všeč.
Nimaš tesnih prijateljev: jaz imam tudi veliko dobrih znancev, super sodelavke, a malo takih prijateljev, za katere lahko rečem, da so vedno na moji strani in za katere vem, da mi bodo pomagali, ko bom na tleh. In bolje malo pravih prijateljev, kot veliko “površinskih”.
Če zaključuješ faks, ki ti ni všeč…morda boš dobila službo v drugem profilu, nekaj, kar ti bo všeč.. morda vpišeš magisterij druge smeri, ki te veseli.. če imaš voljo, se da vse.
Skrbi te za službo: tudi sama imam službo le za določen čas in veliko je takih. Če si pridna in prizadevna in če si voljna delati, boš službo tudi dobila. Delo se dobi, a problem je, ker vsi najprej ciljamo na službo v svoji stroki, tega pa žal ne dosežemo vedno. Postaviti si moraš vprašanje: kaj je tisto, kar me veseli? v čem se vidim? za kakšno plačo sem pripravljena delati? v kakšnem kolektivu? mi je bolj všeč samostojno ali timsko delo? sem raje vodja ali se raje pustim voditi?
Upam, da sem ti vsaj malo osvetlila smisel življenja. Mlada si in dolga pot je še pred teboj.
Srečno.