Pozdravljeni,
zdaj pa bi vas tudi sama prosila za pomoč.
In sicer gre za njegove starše.
Ne vem, nikakor nismo prišli skupaj, vedno so se imeli za nekaj več, pa sploh ne vem na podlagi česa.

Nekoč, pred leti, sem ugotovila, da je temu kriv moj partner, ki je sebe pri njih spravljal v lepo luč tako, da je ogovarjal mene in delal mene za grdo in posesivno, da je sam pri njih doživel usmiljenje in potuho, češ ubogi sinek, zaljubljen do ušes v manipulativno žensko.
Čeprav je bila ves čas resnica drugačna, on me je ves čas varal, se mi lagal, me imel za norca, potrošil svoj denar v night klubih itd, so mu bili prijatelji vedno več kot jaz, a sem ga imela tako zelo rada, da nisem videla bistva in to je bilo, da me je imel ves čas za norca in me imel samo za kamuflažo.

Ker imam otroka od prej, naj bi mu nekoč, že pred leti, njegov oče rekel, tik po tem, ko je meni prigovarjal za splav z njegovim sinom, da naj me pusti s pankrtom in naj si ustvari svojo družino in ima svoje otroke! Takrat me je to tako zabolelo, da sem v sekundi prekinila odnose z očetom. Sin je vedno znova hodil k njima in se mi od tam ni javljal, no ja, kasneje sem izvedela, da sta mu starša neprestano prigovarjala, naj me pusti, pa da ga tudi ko je bil doma, cele noči ni bilo domov in tako dalje. In namesto, da bi, no ja, vsaj po mojem je tako, starša svojega poročenega sina malo podučila, da se to ne spodobi, sta ga še spodbujala, ker sta očitno na vsak način želela, da greva narazen.

Nikoli jim ničesar nisem naredila, nikoli ju ogovarjala ali bilokaj, sploh nikoli nisem imela nič proti njima, dokler se ni zgodilo tisto s pankrtom. Ker da bo nekdo tako poniževalno in boleče govoril o mojem otroku, nisem mogla preboleti in od takrat pač nisem več želela z ljudmi imeti biločesa.

No in minila so leta. Vmes sem zanosila in rodila otroka tudi s tem človekom. Že to, da je imel strah in jima do zadnjega meseca nosečnosti ni upal povedati, kdo je noseč z njim in so izvedeli čisto po naklučju, se mi je zdelo zelo čudno, ampak se nisem obremenjevala, ker sem imela sama dovolj skrbi in zelo težko nosečnost.
Ko sem rodila, sem nekako sodelovala v odnosu in poskušala pozabiti na stare zadeve in se trudila začeti znova. Tudi oni so kazali vse znake, da so sprejeli vezo in vnuka.

Nakar izvem, da se mi je njegova mati lagala v obraz in mi še dala očitek, zakaj ne zaupam, češ, da mi oni že ne lažejo. Ko sem izvedela, kako me je nalagala, sem brez bilokakšne scene prekinila odnose in tako je ostalo do nedavnega. Mojega nisem obremenjevala s tem, meni pa je bilo tudi že vseeno in se nisem sekirala.

Zadnjič pa me je skoraj kap, vrglo me je iz stola in bila sem tako zelo prizadeta, da sem naredila nekaj, za kar mi je po svoje žal, po drugi strani pa vem, da sem mogla nekaj storiti zase in za svojo vest.

Namreč. Pogledala sem na mail od mojega moža in videla, da mu je mama pisala v svojem in moževem imenu, kako sem pokvarjena, zlagana in ne vem koliko laži o meni. V glavnem, sem ničvredna podla oseba, ki njunega sina vseh 10 let izkorišča in imam baje v planu, da ga v celoti uničim.
Kljub temu, da vedo, kakšne stvari je vse počel v svojem življenju, so name prevalili vso krivdo in me v tem mailu do konca izničili.
Vedo, da sem dobra mama, da ne počnem ene same čudne stvari, da sem skrbna in pridna, ampak v tistem mailu… je bilo vse drugo pisano!
Bila sem popolnoma uničena.

Na list sem si napisala par opornih točk za njegovo mamo, pa je moj videl in mi zagrozil, da bo mami povedal, da sem napisala o njej, da je pokvarjena. Se mi je zazdelo malo smešno, kajti kot moj mož bi moral po mojem vendar biti na moji strani in staršem prepovedati takšne zahrbtne poteze, on pa mi je še grozil, kot da sem stara 15 let, da me bo svoji mami zatožil.
Sem rekla, da ne rabi, da ji bom sama in da bo dobil tudi kopijo maila.

Nakar mi je rekel, da je on njima povedal za določene stvari in sta pač pisala na podlagi teh reči. Ampak pisane so bile same laži, ne bom se spuščala v podrobnosti, bile pa so res same laži, podtikanja, ocenjevanja in v vsem ni bilo nikjer napisano npr., potrudi se v familiji ampak vsepovsod pojdi čim hitreje stran od svoje familije, pridi domov itd.
Moj je priznal, po pogovoru, da je mati pisala neumnosti oz. se je kje kaj zmotila, v končni fazi pa vem, da mu je sedlo, da tako tolče po meni in da ima v njima potuho in si lahko privošči kaj želi.

In napisala sem ji mail, ki je bil zelo direkten in za moje pojme dokaj neprijazen. Če ne bi bila tako užaljena in po krivem obtožena, vem da se ne bi spuščala v te reči, tako pa sem imela vsega tako poln kufer, da sem hotela za vse veke vekov narediti tem mučenjem in obtožbam konec.

Mojega sem vprašala, kako lahko tolerira, da me imajo tako grdo, pa je rekel, da sta njegova starša in da bosta vedno na njegovi strani, ne glede na to kaj naredi.
Sem ga čudno pogledala.

Potem sem zahtevala, da jima pove, oz. napiše, celo resnico o biločem, pa da se zjasni kam gre, k njima ali ostane tu. Pa noče. Mislim da hoče še dalje stati med nami.
Mislim, ko to pišem in ko sama razmišljam o vsem tem, se mi zdi tako zelo čudno, da morem odraslega človeka postaviti v položaj ali starši ali družina, samo druge možnosti ni. Ker vem, da se nikoli ne bo spremenilo, vse skupaj traja že predolgo in nikoli niso bili drugačni.
Kaj naj storim?
Kako naj se obnašam do njega? Ali naj pustim kot je in se on dalje druži z njimi in dela proti nam kot družini, ali naj končava, ker miru nikoli ne bo, mene pa tudi njene žalitve bole globoko v srcu. Najbolj žalostno pa je to, da mene sploh dodobra ne poznajo, pa so me ožigosali na podlagi – zgodbic mojega moža.
Pri njemu se mi tudi začenja dozdevat, da se še ne misli odlepit od njiju in da jih še nujno potrebuje kot toplo gnezdece, ker se nonstop zanaša na njih in obrača na njig, zdaj ima njegova mati že njegovo bančno kartico – jaz je ne smem imeti in se onedva dogovarjata, kam bosta dajala njegovo plačo!
V glavnem, čisto sem zunaj iz te njegove, da se izrazim, druge familije in on sedi dalje na dveh stolih. Danes pa mi je že očital, kakšne da sem pisala materi.
Da pa bi zahteval od koga opravičilo za krivico, ki so mi jo naredili, pa lahko pozabim.
Počutim se postavljeno v kot in izrinjeno. Gledam vanj in vidim nekoga, ki me izdaja. Ki je do mene v obraz eno, za mojim hrbtom pa drugo.
Čeprav ve, da dajem vse za otroke in družino, da se dejansko v celoti predajam, me očitno ne ceni in išče toplo zavetje doma.

Kaj mi svetujete, moje vprašanje je: imam pravico razčistiti odnose preko njega, ali naj vse skupaj pustim na miru? Kot sem rekla, sem to že poskušala, pa so oni v ozadju kar napadali in me izničevali, brez da bi jim bilokaj slabega kdo od nas storil.
Je v tem primeru smoterno, ga postaviti pred dejstvo, oni ali jaz. Vem da je to zelo otročje in skorajda že bolano, ampak v naši družini drugače očitno ne bo miru.
Kaj lahko storim, če on kljub vsemu nadaljuje z njimi odnose, kot da ni bilo nič ali, tega je zmožen in ga dobro poznam, reče, da sem pisala mail ker sem čisto zmedena in psihopatska oseba? Sicer tega ne bom izvedela, ampak ne bi bilo prvič, da bi mene vsi za vse zakrivili.

Saj zato sem mu rekla, da naj ji napiše mail in se jasno postavi za nas in pač pove, da me je njen mail prizadel in tako dalje. A noče.

Oh je, kakšno skropocalo sem tukaj spravila skupaj, ampak moje misli so čisto na dnu, že nekaj dni skoraj spati ne morem zaradi tega. Ne morem namreč verjeti, da sta si vzela pravico, me tako izničit in ponižat. In da moj ničesar ni storil, še celo obratno, pasalo mu je.

Lep pozdrav.

Spoštovani!

Iz vašega pisma veje toliko žalosti, bolečine, osamljenosti, jeze… Pogrešam nekoga, ki bi vam stal ob strani, pogrešam vašega partnerja. Zato bom pisala obema.

Že vajin začetek je bil poln neke bolečine in strahu. Strahu pred zavrženostjo, neprimernostjo, samoto. Živela sta vsak v svojem svetu in se vsak trenutek borila, da bi v njem sploh lahko obstala. Niti se še nista uspela povezati v nekem nežnem, prijateljskem odnosu, ko bi slišala drug drugega, se začutila. Tako pa vaju je strah pred odnosom in sprejetostjo tako utesnjeval, da nista upala iti dalje. Ostajala sta v starih odnosih, ki so za vaju takrat predstavljali določeno varnost, saj so bili tisto, kar sta do tedaj poznala.

Odraslost predstavlja tudi odgovornost in odgovornosti smo pripravljeni sprejeti, ko se čutimo dovolj močne. Moč pa dobimo s priznanjem, da nismo sami, da nam gre dobro, da smo dovolj dobri. Zato potrebujemo partnerja. Z njim lahko razvijamo odnos, ki ga morda s svojimi starši nismo uspeli oz. zmogli. On nam lahko da potrditve, ki jih naš prestrašen bit mora slišati. Od njega lahko dobimo pogum, prepričanost vase, priznanje.

Vajina pot je na začetku in nič še ni zamujenega. Že pa sta prevzela velike odgovornosti, saj sta postala starša. In vajina otroka sta tisto, za kar bosta zmogla toliko moči, da bosta začela – začela znova. Vajin odnos je nekaj edinstvenega, nekaj, kar bo za vedno le vajino. Gradila ga bosta z vso ljubeznijo, ki jo želita predati drug drugemu, pa tudi vajinima otrokoma. Postal bo vajin zaklad. Zdaj je čas, da pozabita na varno gnezdo, ki so ga za vaju spletali vajini starši in se lotita gradnje svojega lastnega gnezda. Dajta drug drugemu pogum, da bosta zmogla tudi sama, povežita se v istem cilju. Stojta drug drugemu ob strani, opogumljajta se. Zdaj je prišel čas, ko se vajinim staršem lahko zahvalita za ves njun trud pri spletanju njunega gnezda. Vidva sta dovolj močna, da od tu naprej zmoreta sama.

Še vedno pa je v vama veliko bolečine in prizadetosti. Bodita iskrena, nežna in potrpežljiva do drugega. Govorita o vseh svojih bolečinah in omilita jih s toplo besedo. Ko se bosta čutila slišana in sprejeta z vsemi napakami, bosta lahko šla naprej.

Srečno!

Maja Fabjan
Inštitut Logos Vitae

[email protected]
040 212 209 Cerknica
040 212 208 Ljubljana

Michy, s tipičnim maminim sinčkom živiš. Mamin sinček je čustveno prisesan na mater, zato ni sposoben ustvariti lastnega intimnega gnezda. Le malo čustev mu ostane na razpolago, samo toliko za druženje z vrstniki. Ko v njegovem odraščanju pride čas, da se ozre po dekletih, je sposoben zgraditi le odnos do vrstnikov. Nikakor ni sposoben ustvariti partnerskega odnosa, ker je že oddan, saj ta čustva zaseda mama.
Tega svojega stanja se niti ne zaveda, celo prepričan je, da je z njim vse v redu in da je partnerka prezahtevna, da brez potrebe sitnari in hoče od njega nekaj nerazumljivega.
Ne vem, kako se bosta rešila iz te zagate. Če se imata dovolj rada, se dajta odločit za zakonsko terapijo. Če se nimata, pa na čim bolj kulturen način pojdita narazen. Ker od njega ni za pričakovati, da bi se spremenil, še z leti zapade v večjo odvisnost od mame. Tudi od njegovih staršev nič ne pričakovat, še najmanj, da bi te enkrat pa le sprejeli kot njegovo izbranko. Taki starši niso z nobeno zadovoljni, pa čeprav bi nesla zlata jajca….

Michy, napišem ti lahko le to, da je tvoj mož otrok, ki še ni iz otroške prešel v zrelo, odraslo dobo, prav takšen pa je tudi njegov odnos s starši. Dvomim, da se lahko po tolikih letih skupnega življenja in po tolikih grdih stvareh, ki so se zgodile med vama, sploh pa s tem konstantnim vmešavanjem njegovih staršev v vajin odnos, še kaj spremeni. Resnično dvomim.

Lep pozdrav draga Michy,

če smem pripomniti svoje skromno razmišljanje,(sicer forum veliko berem, odgovarjam pa ne, vendar se me je tvoje pisanje dotaknilo) pa ti povem kar direktno, trdo, odkrito:

če je res kar pišeš, je ta tvoj “Mr. Big” en ogromen sebičnež, nedorasel situaciji da bi bil spodoben sopotnik in oče, kronični mamin sinek, skratka KATASTROFA ZA TA SVET.

Če ni sposoben varovati svoje družine in jo zaščititi, nimaš kaj zgubiti, če mu daš pošteno brco v razvajeno rit. Taki se ne spremenijo NIKOLI. Ti lahko požiraš še naprej njihov drek, oni se po tolikih letih ne bodo spremenili, ti pa se boš sčasoma spremenila v živčno razvalino. Razmisli kaj ti je prioriteta – da zaščitiš sebe in svoje otroke ali pa se jim podrejaš celo življenje. Ne samo temu tvojemu, ampak njegovi primarni družini, od katere še ni in ne bo nikoli prerezal popkovine. Bolano.
P.S. Upam da je vsaj bogat in do tebe radodaren. Če s tem kompenziraš, te morda lahko razumem.
Brez zamere, tvoja rozi

Začni se ceniti in ne dovoli si, da vsi pometajo s tabo.
Tvoj partner je tipičen mamin sinček pa še super manipulator.Tako okolje te bo uničilo, zato je skrajni čas, da nekaj ukreneš.Predvsem zahtevaj spoštovanje in odkrite pogovore z vsemi povsem brez prikrivanj. Če ti v tem partner ni pripravljen priti počasi nasproti, res ni pomoči, ker te niti ne želi razumeti še manj pa zna imeti rad. Morda je to prinesel od prej ampak tebi je res hudo tako živeti.
Ne spuščaj pa se na njihov nivo, ker to ubija tebe, ne njih.

Hvala za odgovore. Saj vem, da bi se mogla ločit in iti svoja pota, že zdavnaj. Ampak nekaj mi ne da. Se pacam v tem kot da sem mazohistka.

Ne vem kaj bom, vem pa, da bi bila edina prava pot, končati to agonijo.
Ker srečna zaradi tega že zdavnaj nisem več.

Zdaj pa tole, saj ne morem verjeti.
Mož se, kot ste že ugotovili, obnaša zelo neodgovorno. Pred vsemi ljudmi se dela ubogega neodločnega revčka.
Vedno je pasiven (tudi pri urejanju reči doma, pri planih ipd), razen ko mu je potrebno zase poskrbeti, bodisi je to nočno življenje, trava ali kokain, kasinoji in vse ostalo, pri tem je pa zelo organiziran in točen.
Točen je tudi v rečeh, ko treba poniževat in žalit, se delat norca iz drugih, npr. tudi iz svoje sestre, staršev, kolegov – meni, kolegom in staršem o meni in tako dalje.
V tej pasivnosti najraje sedi na kavču ali pred compom, ali se dere naokoli, kriči, grozi. Samo takšnega ga ne pozna praktično nihče. Razen mene in baje starši. Za okolje je zavit v celofanasto podobo.
In sva zdaj res začela s to zakonsko terapijo, ker baje se želi popravit. Se je želel, se popravljam.
Pa sedima s terapevtoma (moški in ženska) in igra to igro, saj ne morem verjet! Dela se ubogega, tam naredi najbolj neumno faco, žrtev da je ni večje!
Npr. eden njegovih opisov: vse je bilo v redu, potem sem naredil majhno napakico in je znorela.
Resnica: tri dni mi je sral po glavi, mi lagal, me žalil, mi metal svoje starše naprej kako so v redu in kako me ne marajo, vedno ista pesem, se mi posmehoval in ko sem ga v treh dneh dobila 3 krat na lažeh, sem znorela. To, kako sem te tri dni trpela, skorajda spala, se žrla, seveda ni omenjal nihče, njemu je tako vseeno, sama pa nisem prišla do besede, tako je bil ubogi, da sem imela samo odprta usta.
Nakar terapevt (moški) mene čudno gleda in mi reče, da ne bi smela znoret.
Mož pa s svojo najbolj žalostnim izrazom nedolžno sedi in gleda kot neubogljena ovca vanj.(v sebi ga vidim, kako se mi je režal in posmehoval in se imel za zmagovalca). No malo se je še ob pripovedovanju razjokal in nasploh je bila cela drama.
Vse same laži, saj ne morem verjeti! Mi reče, da se bo potrudil, da se bo spremenil, potem pa brezskrbno nadaljuje z lažmi.
Najhuje je bilo, ko je začel terapevtoma trdit, da njegova mami nikoli ni mene žalila ali poniževala, da samo jaz to počnem in ga s tem ubijam! Se mi sploh več ni dalo razlagat. Na srečo imam tukaj njeno pismo, kjer me žali, a mož se naredi norega in me hoče naredit za popolnoma zmešano osebo!

Kaj je s temi terapevti me zanima? Ok, res ni na njih, da bi izvedeli zakaj sem takšna, ampak poznajo vso predzgodbo: njegova varanja, poniževanja, laganja, njegovo neodgovornost, starše…
Ženska je v redu in jo na sploh zanima, zakaj sploh ostajam s človekom ki mi je vse to naredil in pravi, da ne more verjet kako vse to uspevam in preživljam, ampak na njih je očitno, da midva ostaneva skupaj, ne glede na to, da zdaj on njima igra in še dalje laže. Pogoj pa je bil seveda, da bo igral z odprtimi kartami. Česar pa ni zmožen. Žal.
Ko mi je počilo in sem rekla, da to nima smisla in da nadaljuje z igro, sem prekinila pogovor. Zakaj bi se borila za zakon z nekom, ki nikoli ne bo odnehal, ki blefira vso svoje življenje, laže samo da pride bolje skozi. Izpadam vedno bolj zmedena, lažniva in ne vem kaj še vse.
Če ne bi imela pisma od njegove mame tu, bi si skorajda več sama ne verjela, da me je res tako grdo šinfala.
Veste kaj pa je on danes govoril njima?! Da to ni res, to že itak, pa da bi se mama rada menla z mano in da se čudi, zakaj se jaz nočem menit, pa same takšne bolane reči. Kot da imam bujno domišljijo. Tam me je hotel narediti za bolano psihopatko! Se mi je kar stemnilo pred očmi. Saj to ni res.. Lahko bi jima pokazala pismo, bi dokazala, ampak kaj bi mi? Saj nočem njim nekaj dokazat, mislila sem, da se on želi spremenit in da bo igral z odprtimi kartami! To me je še do kraja prizadelo in mi dalo vedeti, da se ne bo spremenil. Če si že pred menoj upa takšne govorit… Kaj šele za mojim hrbtom. Pa kakšen človek, karakter je to, da laže vsem ki so z njim v stiku? Nisem prva, ki ji je lagal, še zdaleč pa zadnja. Lagal je staršem o sebi vso življenje, sestri, prijateljem, kolegom, šefu neprestano, bivšim puncam vsem (varal, lagal, imel za norca)?
Mi lahko kdo pove, od kod takšna nuja po laganju? Samo da sam izpade pri vseh ljudeh uboga fina ničkriva duša? Nikoli ne upa v družbi povedat svojega mnenja. Doma se je ob izvolitvi Busha drl na vse pretege, kako bo Amerika zdaj pokazala celem svetu kako in kaj, bil je totalen bushevec, ko pa sva šla v družbo in so tolkli po bushu, je pa bil tiho, prikimaval in se ob kakšni šali ali žalitvi še pošteno nasmejal! Nisem mogla verjet, kako je lahko en človek takšna rit.

Sem rekla terapevtki, ko je prišla za menoj. Da človek, ki ti reče visoko noseči, da se pohčije otroku (nerojenemu, njegovemu) v usta, že ne more biti takšen revček. No saj ona je razumela, da mož igra, ga je hitro precenila, samo terapevt pa je bil čisto raznežen ob moževi narejeni nemoči. Da ne rečem, da s to foro neubogljenca in pasivca že celo življenje fajn leze skozi življenje.
Tako kot laže staršem o meni, laže očitno čisto vsem o meni!

In včeraj sem še našla mail, kako je pisal svoji sestri, da se noče pogovarjat z menoj, jaz pa ga silim v pogovor, a on me ne šiša. Med tem, ko je bilo pri nas doma v redu, nobenih prepirov in kaosa in sva čisto v redu komunicirala.

Zakaj nek človek laže in igra res čisto vsem? Zakaj mu ni niti mar, če izgubi mene, samo da sliši od drugih, da si je res ubogi in mu vsi žele pomagat.

Ah zdaj sem do kraja obupala. Zagabil se mi je. Ob sebi nisem imela moškega. Imela sem nekaj spužvastega brez karakterja in odnosa.
Skoraj me je uničil.

KOt praviš, te je skoraj uničil…tvoj mož namreč. Zberi še toliko moči, se ponosno dvigni na svoje, verjamem, majave noge in pojdi. Pojdi s tistim kančnkom ponosa, ki ti ga je še uspelo obdržati in se ne obračaj več nazaj. Ne zdaj, ne nikoli! Pojdi, ker te bo uničil, enkrat zagotovo.
Naredila si več kot dovolj, probala rešiti, kar bi se rešiti dalo in rezultat…ga ni in ga tudi nikoli ne bo.
Želim ti srečo, kjer koli jo boš pač potrebovala in želim ti moč, za tvoje boje. Želim ti, da se ti uresničijo sanje in želim ti nasmeh…vse dni!
Srečno!

Izkušen terapevt mu zagotovo ne bi tako hitro nasedel. Zato je recimo Rugelj zahteval, da pišejo, tečejo, hodijo v hribe, ipd .. prvo, ker je dobro zanje in drugo, ker jih lažje “skapira”(kot rečemo štajerci).

Jah, kaj ti naj rečem … to so nevrotiki … s takimile ne prideš do konca. Samo počakaj, da se ti dete rodi in boš čez kar let slišala iz njegovih ust, kaj vse mu/ji je babica(tvoja tašča) natvezila o tebi. Ti ljudje so zelo prepričljivi, tako zelo, da verjamejo celo sami sebi. Jaz že vem, zakaj moji starši ne bodo videli mojih otrok in njihove mame.

Torej, do sedaj še nisem dobil zadovoljivega odgovora, kako se je moji materi uspelo razmnoževati z gnojem, ki se cele dneve klati naokoli in se ljudem ponuja za delo na kmetiji/parceli/vinogradu, ko pa pride zvečer domov, pa se dere, če ni šampona za tuširanje ali straniščnega papirja doma, ali pa želi medaljo za to, ker je eno žarnico zamenjal v kopalnici od nekoga, ki je tudi po 60 ur tedensko v službi(oba sta v penziji) …

No, kako pa je tebi uspelo preživeti z nekom takim CELO 10 LET?

Škoda da se toliko ukvarjaš s tem kakšen je tvoj partner in
kakšni so ostali ljudje,od njegovih staršev do terapevtov.

Zdi se mi da si prišla do točke, ko bi bilo dobro da se ozreš vase
in se vprašaš; kakšna sem pa jaz? Kdo sem? Kaj si želim? Kako lahko
to izvedem? Sem svobodna in samostojna ali sem odvisna in zaradi tega
krivim druge? Kaj lahko sama naredim za svojo srečo?In podobno….

Draga moja.

V roke vzami kako knjigo od Sanje Rozman, mogoče bi bilo celo priporočljivo, da bi šla na kako njeno terapijo in tako ugotovila, da je tvoj problem samoo v tebi.

Ti imaš v sebi svojo bolezen, bolezensko odvisnost od odnosa v katerem si. Dokler ne boš temu prišla do konca in se ozdravila, toliko časa boš samo jamrala.

S. Rozman veliko piše o odvisnostih od odnosov. Zakaj vztrajamo v uničujočih razmerah,… nemalokrat tudi zato, da sebi dokazujemo, kako smo dobri…….

Srečno!