težavica – kaj lahko naredim?
Rada bi vas povprašala o vašem mnenju oz. me zanima če ima kdo podobne izkušnje in kako se lahko težava reši – če se sploh da rešiti.
Skupaj sva eno leto. Nekaj mesecev že tudi stanujeva skupaj. Prihajava iz različnih koncev Slovenije in iz različnih družin. Jaz sem imela bolj avtoritativno vzgojo – oče je bil glava družine in vsi smo se mu prilagajali, pa tudi vzkipljiv. Mama je bolj umirjene sorte in diplomatska. Zaradi očeta sem morda postala rahlo nesamozavestna, ampka ni hujšega. Drugače pa sem vajena, da vedno povem svoje mnenje (razen pred očetom ne, če sumim, da bo zaradi tega kaj narobe) in želje ter branim svoje interese.
Medtem ko je njegov oče bolj tih, vendar zahteven in načelen in se ni veliko ukvarjal z otroki. Njegova mama pa je vse vedno porihrtala za vso družino (otrokom ni bilo nikoli treba nič delati) in se veliko ukvarjala z njimi in jih tudi veliko hvalila za njihove uspehe (v šoli, kasneje kariera).Je bolj materialistka, vsi pa visoko cenijo ugled. Moj partner jima je zameril to, da potem, ko se je “osamosvojil” ni znal poskrbeti zase in ga je to stalo veliko napora, da se je naučil ter to, da so mu vsiljevali njune želje (kaj naj študira in podobno). Drugače pa ima lepe spomine na otroštvo.
No v glavnem težava je v tem, da se ne razumeva najbolje. Jaz sem bolj umirjena in skoraj vedno dobre volje, on pa se hitro razjezi za kakšno malenkost (če kaj rečem; npr če preveč pokomentiram in analiziram kakšno stvar ali naredim; npr. če ga grdo pogledam, ker zamuja – tudi če mu nič ne rečem). Moti me, ker ne morem v miru izraziti mojega nezadovoljstva, ker vedno preveč vzkipi. V takem primeru bi rada da se umirjeno pogovoriva in mu povem, da se ne dobro počutim npr. če zamuja ali ne naredi tako kot sva se zmenila (če se je tudi on strinjal s tem kar se zmeniva, pričakujem, da se potem tega tudi drži). On pa preveč burno reagira in me podi stran ter reče, da ga samo kritiziram (kar sploh ni res) in da pametujem.
Podala bom par primerov:
– včeraj je bil malo “čuden” in ko me je kaj vprašal (npr. da zakaj sem dala sušiti perilo na balkon namesto v sušilni stroj in sem mu pričela razlagati da zato, ker je volna in bi se v sušilnem lahko skrčila je kar grobo odvrnil da saj ga ne zanima in naj bom tiho?! Ja, zakaj me pa potem sprašuje???) ali pa sem nekaj komentirala pri enem filmu ki sva ga gledala in je rekel, da se z mano sploh ne more nič pogovarjati (ne vem kje je imelo to zvezo z njim, če sem film komentirala?)….no, na koncu ko sva šla spat sem mu pa rekla, da sem opazila da je malo slabe volje in če mi pove kaj ga muči. Pa je odvrnil, da sem taka kot njegova sestra in da mu vedno pri vsem nasprotujem (ne vem od kje je to pobral, ker je po večini vse po njegovo in ga vedno pri vsem vprašam če se strinja). In sem mu rekla, da če mu nisem všeč, da zakaj je sploh z mano….in sem bila žalostna. No, potem je končno izdavil, da je živčen ker ima nekaj za naredit za službo in ne ve če bo zmoge in da sem mu jaz v redu in da nisem nič kriva in naj ga ne poslušam. To je bilo prvič da je povedal zakaj se tako počuti (tako da to štejem za napredek, saj ga potem bolje razumem).
– še en primer; nekega dne sva planirala kako bova preživela dan. Sredi dneva je poklical moj brat, če lahko pride na obisk. Mojega sem vprašala če se strinja in je rekle da naj bratu rečem da lahko. Naj omenim, da je obisk trajal samo kakšno urico zvečer. No, čez 2 dneva mi je pa rekel, da mu ni bilo prav in da naj mu naslednjič rečem naj ne pride. Pa se je razburjal zaradi tega in bil siten. Moti me, ker če mu ni bilo prav, ni že takrat rekel da raje ne.
– pa še en: sva se zmenila da greva nekam po službi in tik pred zdajci je najin zmenek odpovedal, češ da ima v službi res veliko dela in da pride domov kasneje. Dobro, sem se sprijaznila s tem. Šla sem domov in na internetu videla, da se je zafrkaval po internetu kako uro namesto da bi delal in me je seveda razjezilo, da ne opravi dela v času in da raje surfa po netu, kot da je z mano. Ko je prišel sem bila malo jezna in sem ga samo grdo pogledala in umirjeno rekla, da zakaj se ne potrudi raje prej opraviti dela v službi. Nakar je vzrojil in pričel kričati name, da kakšna sem in da sem jaz najbolj pametna in da imam previsoka pričakovanja in da smo vsi tečni in visoki in da njega noben ne razume in da se samo zafrkavamo in da se ne bo več pretvarjal in se prilagajal drugim (v takem primeru mi tudi očita za vse stvari, ki jih je moral spremeniti zaradi mene – čeprav je vedno spreminjal samo stvari, ki jih je sam hotel in ga nisem v nič silila, ampak očitno on tega ne dojema tako) itd….No, v glavnem iz 2 mojih besed je nastal cel halo.
Ne vem, ali je krivo samo to, da se ne znava pogovarjati ali je res tak tip človeka, da pač vzkipi za vsako malenkost. Že njegova mama me je opozorila na to, da je vzkipljive sorte ampak da se takoj pomiri in da mu je žal. Ampak mene to izmuči in sem po tem popolnoma brez energije. Ne vem, kako bi ga lahko pripravila do umirjenega pogovora in reševanja težav (aja naj omenim še to, da sta njegova starša reševala spore na glasen način – morda je prevzel njun način). Jaz samo hočem, da si lahko poveva, če naju kaj moti in nato to razčistiva da bi bilo obema prav (in da mi kasneje ne bi očital za nazaj) in da me pri sporih ne žali ampak, da bi se raje osredotočil na težavo. Kako bi lahko to dosegla? Ima kdo podobno izkušnjo?
Moti me pa še ena stvar, namreč to, da bi on rad seksal samo oralno in skoraj nikoli ne da pobude da bi tudi na običajen način. Izrazila sem željo, da bi rada tudi drugače in se z njim o tem pogovorila, pa je rekel, naj mu dam čas. Sprašujem pa se kako da nima želje seksati z mano (razen oralno)? Pa naj še to povem, da če seksava običajno mu namesto da bi doživel orgazem po določenem času uplahne ud (ne vem, če bo stalno tako kako bova sploh otroke imela?).
Oprostite za moj roman in dobrodošel je vsak nasvet ali izkušnja.
Tale tvoj stavek pove kar veliko: “Moti me, ker ne morem v miru izraziti mojega nezadovoljstva, ker vedno preveč vzkipi”..
Ne moreš, v bistvu ti niti dopusti ne. In zakaj ne ? Ker ve da nima prav, ker je takoj užaljen, užaljenost pa pomeni nemoč. Nekaj se očitno dogaja z njim, pa čeprav bi bil lahko to tudi njegov stil (glede na to kar ti je povedala njegova mama), sicer pa verjetno da gre za tak karakter. Če tukaj vkomponiraš še zadeve okoli spolnosti, imata kar znatno težavo.
Zdaj, ali se boš odločila za kak restrektivnejši korak, ali pa misliš to vekomaj prenašati, je seveda tvoja odločitev. Sigurno pa nebi bilo napačno, če ga postaviš pred dejstvo (da se vsaj zamisli) ter mu izraziš bojazen da verjetno tega na veke ne boš mogla trpeti. In po moje se ne motim preveč, če napišem da me obdaja občutek – da krpaš to zvezo kakor pač znaš…. Le dokler boš imela voljo. In moč…
Hvala cec, v bistvu imaš prav, da se počuti užaljenega, saj sam pravi (potem ko se kesa) da ima velik ego in se zaveda, da ne dela prav. Vem, da imava težavo, saj zato pa sprašujem za nasvete ali izkušnje, če je to že brezupna situacija ali se jo da rešit. Drugače on ni slab človek in ga imam res rada in mislim, da on mene tudi.
In res ga imam rada in poskušam sprejeti tudi njegove slabe strani, ampak hočem, da sva v zvezi enakovredna in da lahko svobodno izražam svoje mnenje (pozitivno ali negativno) ne da bi se za to bilo potrebno stalno boriti in kregati.
Cec je napisal: “In po moje se ne motim preveč, če napišem da me obdaja občutek – da krpaš to zvezo kakor pač znaš…. Le dokler boš imela voljo. In moč…” – ja točno tako se počutim in se mi zdi, da sem nemočna, ker karkoli naredim ni dovolj, da se bi on počutil sprejet in svoboden (ampak tega ne čuti le ob meni – pravi, da če je takšen kot je da ga nihče ne sprejema in ga vsi zapuščajo oz. kritizirajo). Se mi zdi pa normalno da ti kakšna stvar pri osebi ne ustreza in da imam tudi jaz kakšno željo oz. pričakovanje do njega in da se ne v vsem strinjam z njim ali ne? Zaradi tega ni treba da se počuti nesvoboden in nezaželjen – saj ga večkrat tudi hvalim in mu kažem da ga imam rada in da je sprejet. Jaz se trudim biti kar se da tolerantna in razumevajoča z njim ampak zakaj ni potem še on tak do mene? Stalno ga hvaliti in biti z vsem zadovoljna in vedno dobre volje pa tudi ne morem, če se ne dobro počutim.
Očitno je sam s sabo precej nezadovoljen in ima precej težav.
Glede vzkipljivosti poskusi, da ga vsakič, ko vzkipljivo reagira vprašaš,če ne zna tega lepo povedati-umirjeno.Kot otroku, ko ga učimo jezo umirjat in preusmerjat v primerno komunikacijo…vztrajno vsakič…
Glede ostalih težav pa mislim, da je težje pristopiti,ker so to zelo intimne zadeve…
Poskusi nekje začeti, korak za korakom, pa se ti bo morda potem počasi odprl in si dovolil priti blizu.
Napačna vzgoja naredi ogromno škode ljudem, ker morajo najprej kapirati, da je ta problem iz družinskih vzorcev.Šele potem se jih,če se jih, lahko lotijo reševati.
Vse se da, če je volja,če je dovolj ljubezni.
Vse dobro vama želim
O Simona.1
Kako tipičen primer in dokaz je tole tvoje pismo. Kt iz kakega učbenika.
A ti dam en nasvet? Prou, pa bom.
Tole isto pismo oddaj še enkrat, tokrat na forum “partnerska in družinska svetovalnica” tle na MON-u, ker tam boš dobila ful dobro razlago in nasvet od ljudi, ki se profesionalno bavijo s tem.
Kt drugo /tko, med nama/. Če se mata rada, in če je tvoj tipo kej prpravljen nardit za vajino zvezo, se prjavta pri enem od majstrov, ki odgovarjajo na tem /zgoraj omenjenem/ forumu, na terapijo. Gašper /Gašperlin/ je faca in klasa, pa ostali tud.
Jst mislm, da je to najkrajša, najlažja in najcenejša pot, da spoznata samega sebe, se rešta spon in ran, ki tko očitno izvirajo iz vajinih primarnih družin in spravta svoj odnos in sebe na fest višji in blj zdrav nivo.
Zdele je idealna prilika za to. Sta v fazi, k se zaljubljenost poslavlja in se spreminja v ljubezen al pa pekel, nimata še otrok.
Naredta to zase. A si morš mislt, kak blagodar bo to za vajine otroke, če se bosta pozdravla. Ni boljše popotnice za zdrav razvoj otrok, kt so zdravi starši.
Držim pesti za vaju, Simona.1.
en bk
Tako, kot je svetoval en_bk, svetujem tudi jaz. Točno to sem želela komentirat, preden sem prebrala odgovore…
In..a si opazila, če si za seboj prebrala, da se vama “zgodovina” ponavlja?
Isto, kot si se ti počutila doma, se počutiš sedaj. In tako, kot se je on počutil, se “želi” tudi sedaj.
Vidva sta terapevta drug drugemu, kako izpeljati, pa čim prej k specialistu!
[/quote]
Torej je čas da se dečko malo zamisli nad seboj, ni tako ? Glej, v odnosu do tebe mu je to nekako kar samoumevno, kar je zelo zgrešeno, navzven pa bo prešel v konfliktne situacije ter razočaranja nad okolico. Na koga bo spet vse absorbiral ? Ja, nate, niti ne sebe. Vem in verjamem da so niti iz otroštva pač ti (vsaj delni) dejavniki, ampak če oprostiš – menda je ja že kaj bolj odrasel in se ne bo mogel cel čas izgovarjati na koga, stopil je v partnerski odnos, treba je biti bolj realen ter odgovoren.
Vehamentno jemlje stvari. Ker mu to ustreza ter ker lahko. Tudi zaradi tebe, tebe pozna in ve kje so meje. Jih skorajda ne postavljaš, res se boriš zanj, še bolj kot zase. Tukaj govorim o borčevstvu.
OK, nekdo spodaj predlaga tudi strokovno pomoč… Da, zakaj le ne. Samo kaj ko jaz vidim spet samo enega zainteresiranega… V tem je keč.
Glej, veliko pomeni že to da si prelila svoja občutja sem; dobila si in boš še mnenja, daj si čas, ne reagiraj kot da bi gorelo za petami. In potem ukrepaj. Kakor ti um najbolje reče, pa magari mu daj pisanja v branje.
Simona, tvoja težavica ni težavica, ampak problem z velikim P. Njegovo obnašanje do tebe, vzkipljivost in neprilagojenost in nepotrpežljivost lahko da ima korenine v njegovo mladosti, a dosedaj bi se jih moral že znebiti, posebej, če mu povzročajo težave v vsakdanjem življenju. Je preprosto razvajen egoist, ki se mu zdi, da se mora svet vrteti okoli njega.
Take sorte ljudi lahko odreši le velika ljubezen, ko se zaradi ljubezni do partnerja kritično pogledajo in uvidijo, da se morajo spremeniti. V vajinem primeru se to očitno ni zgodilo. In kar je še huje – vedno slabše bo! Pomisli, kakšen bo, ko bo star? Neužitna hudobna sitnoba.
Zaskrbelo me je tudi vajino spolno življenje, moda se izogiba spolnosti iz strahu pred tvojo zanositvijo? Si sploh želi otroke s teboj? Ali pa si celo odnosa s teboj v resnici ne želi.
Kakšna se kaže vajina prihodnost? Jaz je ne vidim prav nič lepo in v resnici se mi smiliš in mi je žal zate, saj si očitno prijetna, ljubeča oseba, ki si zasluži vse kaj boljšega.
Vse, kar ti lahko rečem, je : še sreča, da še nimaš otrok, torej – stran!Poišči si bolj primernega partnerja zase, nekje čaka nate,verjemi!, tega pa zapusti! Sicer boš nesrečna do konca življenja, kot je nesrečnih toliko žensk, ki si iz strahu, da ne bi ostale same, niso upale storiti usodnega koraka.
In trpijo in požirajo in na koncu zbolijo.
Samo eno življenje imamo, dolžni smo poskrbeti, da ga preživimo kar se le da srečno.
Vse dobro ti želim!
Hvala za vse vaše odgovore! So mi že ogromno pomagali, da sem malo bolj objektivno razmislila o vsem.
Ja sem pisala tudi v tisto rubriko, da tudi strokovnjak poda mnenje ampak je “čakalna vrsta” :-). Tudi mene že zanima kako bodo odgovorili.
Bom še poročala kako bo naprej. Zaenkrat se nisva še nič pogovorila, ker je že nekaj dni na službenem potovanju (me ni niti 1x vmes poklical ampak mi je posal samo 3 smsje).
Ne vem….zaenkrat sem se odločila, da bom šla živeti posebej (si že iščem stanovanje ali sobo) in če bo zaradi tega prekinil z mano potem mu itak ne pomenim veliko.
Hvala in lep pozdrav!
Draga Simona, ko berem tvoje pisanje o tvojem dragem, se mi zdi kot, da bi brala značaj od mojega bivšega.
Isti karakter, isto obnašanje, njegove divje in nasilne reakcije, vse je imel on prav, jaz sem bila kriva za vse, morala bi mu brati misli, vzkipljiv za popolnoma nepomembne stvari, če ne bi utihnila, bi me tudi udaril, (enkrat me je pošteno zlasal), ko je bil slabe volje je samo iskal nekaj, da se bo lahko znesel nad mano. Potem pa zamera in kuhanje mule in ne bi se pobotal, če ne bi jaz silila v njega, itd.itd.
Seveda je imel tudi dobre strani, priden in šparoven, trezen.
vendar nemogoč.
Pristala sem na antidepresivih in se po sedmih letih odstranila.
Včasih sem mislila, da se dva človeka, ki živita skupaj, morata in moreta pogovoriti, če pride do problema. Pri tem človeku se ni dalo nič, ker je prej znorel in nisem mogla do besede.
Sama sem prepozno spoznala, da mu nisem že od začetka postavila mej do kje lahko gre s svojim obnašanjem, naprej pa ne. Tudi jaz danes vem, da sem se samo jaz borila za zvezo, on je vedel, da se mu ni treba prilagajati. Mene je stiskal vedno bolj ob zid.
Zato, draga Simona, ne vidim pri tebi nič boljšega konca kot pri meni.
Ukrepaj, pojdita do svetovalca, (pa ne samo enkrat), reci mu do kje lahko gre v svojem divjanju, sicer boš odšla.
Če boš videla, da mu je tako ali tako vseeno in ni pripravljen za kompromise, potem veš, da moraš čimprej proč.
Srečno.
Sama se pebrala to knjigo, ¸pa ne drži vse kar je navedeno za eno osebo, vsak ima lahko eno ali dve lastnosti, pa to ne pomeni, da je potem ženomrzec, kakor ga v knjigi poimenujejo……..
Silvija2 in kaj boš sedaj naredila, ko si izvedela, da je tvoj tak primer, kam si gledala kot mlada , si imela vzgojo doma, da moraš kuhat, prat in otroke pošlihtat, potem pa še moža upoštevati, tazadnja pa si ti?! Ni več tako, tašče sicer mislijo, da bodo tamlade poskrbele za njihove sinčke, če pa ni temu tako, pa si ničvredna snaha za njenega sina v njenih očeh! Taka vzgoja je še redko prisotna.
Ja mlade druzine– kaksne probleme imajo!
Ali ni res , da mame vec ali manj vzgajamo svoje sine– in kaksen odnos bo mama zasidrala v svojega sina, taksen odnos bo imel do svoje zene.
Nikdar nisem verjela v druzinske vzorce–ker odrasle osebe lahko in morajo same odlocati kaksne si zelijo biti, in za to tudi kaj narediti.
Imamo prijatelje, oba iz stevilne druzine, revscine in alkohola.Njuna skupna pot in zelja po drugacnem zivljenju jih je danes pripeljala do svoje lastne hisice, dveh otrok in sloge.Skupni dogovor –pred 20 let ..v hisi ne bo in nikoli ni alkohola. Vsi ki ju poznamo –upostevamo pravilo.sta zivi primerek –da druzinski vzorec lahko spremenis, ce to zelis.
Izbrala si si fanta, po podobi svojega očeta!
Takole si opisala svojega očeta:
Takole si opisala svojega fanta:
To ni nič posebnega. Dostikrat si dekleta izberejo fante po podobi svojih očetov. Pa naj bo to pozitivno ali negativno.
Kot primer, naj povem, da se, recimo, neverjetno veliko deklet, katerih očetje so bili alkoholiki, poroči z alkoholikom.
Rešitev je … malo zlajnano se sliši … da delaš na sebi in svoji samozavesti.
In čez čas, za tega fanta, z katerim sta sedaj v zvezi, ne bo prostora ob tebi.
Vidim pa, da si že sama spoznala, da je v vajini vezi, nekaj zelo zelo narobe.
Pozdravljena!
Vprašaj se ali se vidiš v prihodnosti z njim? Si želiš živeti oziroma si pripravljena živeti s takim človekom, ustvariti družino in to prenašati do konca življenja?
Če je odgovor da, potem si res pogumna (ali zgolj naivna?), v nasprotnem pa verjetno tudi sama veš kaj moraš storiti. Vem, da je drugače, ko govoriš v prvi osebi ali komentiraš tuje življenje, to ti popolnoma verjamem, vseeno pa držim pesti, da boš dovolj objektivna in razumna, seveda, za tvoje dobro.
Srečno in lp,
Sie