vse o nasilju
Pozdravljene(i)!
Odprla sem temo,ki je za marsikoga občtuljiva,strašna,tesnobna,depresivna.
Vsi tisti,ki smo to doživeli,preživeli vemo kako je to.Ne želim odpirati starih ran,ki se pri marsikomu še niso zacelile!
Pa vendar je treba povedati na glas in obvarovati druge osebe(predvsem otroke in njihove starše),da do tega ne pride oz,da bi tega bilo čim manj.
Kaj je nasilje?
– Nasilje je kršenje pravil varnega in kvalitetnega skupnega bivanja
– Nasilje je kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej
– Nasilje je zlorabljanje moči enega v škodo drugega
– Nasilje ni konflikt
– Največ nasilja se dogaja med osebami, ki se med seboj poznajo
– Za nasilje je odgovoren povzročitelj nasilja
– Nasilje daje povzročitelju lažen občutek moči
– Nasilje v vsakem primeru negativno vpliva na žrtev
Nasilje ima več oblik
– Psihično nasilje
– Telesno nasilje
– Spolno nasilje
– Ekonomsko nasilje
Nasilje je kršenje pravil varnega in kvalitetnega skupnega bivanja
Kaj je nasilje, težko povemo z enostavno definicijo, saj smo ljudje enkratna in neponovljiva bitja, zato vsak drugače razume ter doživlja pojave okoli sebe. Ker pa živimo skupaj v ožjih in širših skupnostih, ustvarjamo pravila o skupnem življenju, ki določajo tudi, kakšno vedenje je nesprejemljivo. Kot se spreminja družba in načini življenja, se spreminjajo tudi pravila skupnega bivanja. Kvaliteto življenja in odnosov navadno povezujemo s tem, kako v skupnosti lahko uresničujemo svoje potenciale, živimo polno življenje v pristnem stiku z drugimi.
Nasilje je kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej.
O dobrih medčloveških odnosih lahko govorimo le, kadar vsi vključeni spoštujemo človekove pravice drugih, ki so določene s konvencijami in zakoni. Drugi nič manj pomemben pogoj pa je spoštovanje osebnih mej posameznikov in posameznic, ki niso zapisane v splošnih aktih, ampak smo jih dolžni spoštovati, ko nas posameznik oziroma posameznica na njih opozori. Pravice in meje se končajo tam, kjer se začnejo pravice in meje drugih.Vsak človek ima pravico živeti varno, brez nasilja. Prav tako ima vsak človek pravico v okviru družbeno sprejemljivih vedenj s pomočjo nenasilne komunikacije in pravnih sredstev ščititi svoje osebne meje in svoje interese.
Nasilje je zlorabljanje moči enega v škodo drugega
Nasilje vedno izhaja iz neravnovesja moči med dvema osebama oziroma skupinama ljudi. Povzročitelj/ica s psihičnim, spolnim, fizičnim, ekonomskim in drugimi oblikami nasilja posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen človeški potencial. Nasilje razumemo kot vsako obliko vedenja, ki jo oseba izvede z namenom, da bi si drugo osebo ali skupino podredila oziroma nad njo pridobila, povečala ali ohranila moč. O zlorabi moči govorimo, ko ima ena skupina oziroma posameznik ali posameznica že v osnovi več moči nad drugo skupino oziroma posameznikom ali posameznico zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, fizičnih ali umskih lastnosti in to moč izkorišča v škodo druge osebe. Vsaka zloraba moči je nasilje.
Nasilje ni konflikt
Nasilja ne moremo enačiti s konfliktom. Do konflikta pride, ko imata dve osebi različni, nasprotujoči ali izključujoči se želji. Cilj reševanja konflikta je priti do dogovora, ki je uresničljiv in sprejemljiv za obe osebi, s čimer pride do prave obojestranske potrditve oseb in odnosa med njima. Z nasiljem pa se nasprotno zrušijo meje drugega. Povzročitelj vsili potrditev svoje dominacije in podrejenost žrtve.
Največ nasilja se dogaja med osebami, ki se med seboj poznajo
Nasilje se najpogosteje dogaja v družinskih oziroma partnerskih odnosih. Pomembno je vedeti, da so kar v 90% žrtve nasilja ženske s strani moških, zato se v Društvu za nenasilno komunikacijo problemu nasilja nad ženskami še posebej posvečamo. Menimo namreč, da se pojav nasilja nad ženskami ohranja zaradi napačnih načinov socializacije žensk in moških prek tradicionalnih prepričanj o moški in ženski vlogi v družbi. Zaradi tradicionalno določene vloge otroka in tradicionalnih načinov vzgoje se v družbi ohranja tudi nasilje nad otroki.
Za nasilje je odgovoren povzročitelj nasilja
Nasilje ni nikomur neznano in tuje. Vsi smo ga že kdaj doživeli in vsi smo ga že kdaj povzročili. Za vsako svoje vedenje in tudi za nasilje, ki ga povzročimo, smo odgovorni sami. Nevarno je, če nasilja ne prepoznamo, če ga opravičujemo, minimaliziramo, predvsem pa je nevarno, če se ne odločimo, da bomo spremenili svoje nasilno vedenje. Če nadaljujemo z uporabo nasilja, lahko pričakujemo, da bo se bo nasilje stopnjevalo in dobivalo nove razsežnosti. Dlje časa trajajoče nasilje nosi posledice za vse udeležene: žrtev, opazovalce, opazovalke ter povzročitelja ali povzročiteljico.
Nasilje daje povzročitelju lažen občutek moči
Povzročitelju/ici uporaba nasilja daje lažen občutek pomembnosti in sprejetosti v odnosu, ker žrtev in pogosto tudi opazovalci ravnajo v skladu z njegovimi/njenimi zahtevami. Če povzročitelju uspe z nasiljem dobiti, kar želi, mu to uspe, ker se ga drugi bojijo. Nikakor pa od okolice ne more pričakovati spoštovanja, iskrenosti, zaupanja, prijateljstva, kar si pogosto napačno domišlja. Ko žrtev zbere moč in povzročitelju/ici postavi meje, ko ji uspe ustaviti nasilje, se mora povzročitelj-ica soočiti z občutki krivde, obtožbami, velikimi spremembami v svojem življenju, primanjkljajem pri reševanju konfliktov, komuniciranju in uresničevanju interesov, sankcijami in pogosto tudi občutkom osamljenosti in nevrednosti.
Nasilje v vsakem primeru negativno vpliva na žrtev
Žrtev nasilja je oseba, ki jo druga oseba nadzoruje, kaznuje, izolira, zastrašuje. To lahko počne pod krinko ljubezni »ker ti hočem dobro«, ali iz prepričanja, da ima to pravico, ker je oseba manj vredna ali sploh ničvredna. Povzročitelj/ica s svojim vedenjem osebi sporoča, da je manj vredna kot on/a. Ena od posledic nasilja je, da žrtev začne verjeti tem sporočilom. Povzročitelj/ica z nasiljem ruši osebne meje posameznika ali posameznice. Človek, ki ima porušene meje, oblikuje svoj življenjski prostor tako, da bi preprečil ali zmanjšal nasilje. Govorimo o krčenju življenjskega prostora, ko žrtev živi svoje življenje bistveno bolj omejeno, kot bi živela, če ne bi bila v strahu pred nadaljnjim nasiljem. Nasilje v marsičem spremeni človekovo zaznavanje sebe, drugih in sveta.
Nasilje ima več oblik
Večino nasilja se dogaja na besedni ravni in izhaja iz naših predsodkov in stereotipnih prepričanj, zaradi katerih se do ljudi, na katere navezujemo predsodke in stereotipe, vedemo drugače, kot do drugih. V takih primerih smo do lastnega nasilja tudi manj kritični, saj s svojimi stereotipnimi prepričanji opravičujemo in predvsem racionaliziramo diskriminiranje, poniževanje in drugo krivično ravnanje. Pri preprečevanju nasilja moramo biti pozorni na celoten odnos med povzročiteljem/ico in žrtvijo. Problematični niso le enkratni dogodki, ko povzročitelj/ica uporabi fizično nasilje nad žrtvijo, ampak celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga uporablja povzročitelj/ica do žrtve in prepričanja povzročitelja/ice, s katerimi opravičuje uporabo nasilja.
Psihično nasilje so dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje človekove osebnosti, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj o osebi na podlagi predsodkov in stereotipov, ignoriranje, molčanje, da bi dosegli svoj cilj, širjenje negativnih govoric o osebi, da bi zmanjšali njen ugled v družbi, izoliranje osebe od ljudi, s katerimi bi želela ohraniti stik.
Telesno nasilje je zloraba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizično nasilje je izrazitejša stopnja nasilja v procesu, ki se začne s psihičnim nasiljem. Nekatera dejanja fizičnega nasilje so klofutanje brcanje, ožiganje kože, udarci z roko ali predmeti, metanje predmetov proti osebi ali v osebo, odrivanje, dotikanje, če človek tega ne želi, zvijanje rok, polivanje s tekočino, neželeno striženje las, omejevanje gibanja, odrekanje ali siljenje s hrano, umor, napadi z orožjem, …
Spolno nasilje so vsa spolna dejanja povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo. O spolnem odnosu govorimo, kadar si osebe želijo spolnosti oziroma aktivnosti povezane s spolnostjo in se zanje odločijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile. V nasprotnem primeru govorimo o nasilju. Spolno nasilje so naslednja dejanja: slačenje, opazovanje, komentiranje, nagovarjanje, poljubljanje, otipavanje, siljenje h gledanju pornografskih vsebin, siljenje k masturbiranju, v oralni, analni ali vaginalni spolni odnos, vtikanje predmetov v anus ali nožnico, poniževanje človeka glede njegove spolnosti, … Skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, v katere druga oseba ne pristane oziroma pristane pod prisilo, so spolno nasilje.
Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali odrekanja pravic povezanih z zaslužkom. Na primer omejevanje pravice žrtvi do zaposlitve, preprečevanje žrtvi, da razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje druge osebe v finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so žrtvina finančna sredstva nižji, … Ekonomsko nasilje je tudi, ko je žrtev nasilja prisiljena, da sama prevzame celotno finančno breme za povzročitelja nasilja.
Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja
Čeprav obstajajo raziskave, ki zanikajo povezanost nasilja z biološkimi lastnostmi človeka kot tudi take, ki ga do neke mere povezujejo, menimo, da bi lahko večino nasilja preprečili z drugačnimi sporočili o nasilju, ki jih družba kot širši sistem posreduje svojim pripadnikom in pripadnicam od otroštva naprej. Mnogokrat ljudje, ki so bili sami žrtve nasilja v otroštvu, tudi sami kasneje postanejo žrtve ali povzročitelji v novih odnosih. Vendar pa to ni nujna povezava. Menimo, da je nujna nična toleranca do nasilja. Nasilni so ljudje, ki si dovoljujejo, da so nasilni in ki vidijo, da njihovo nasilje in tudi nasilje drugih ni ustavljeno s strani sistema.
Za prenehanje uporabe nasilje je nujna zavestna osebna odločitev in učenje o nenasilni komunikaciji
Vsak se lahko nauči drugačnega načina komunikacije in reševanja notranjih ter zunanjih konfliktov. Vsak se lahko odloči, da nasilja ne bo uporabljal, in ob podpori strokovnjakov in strokovnjakinj preneha povzročati nasilje. Ker ima vsak človek drugačne meje, je pri preprečevanju nasilja bistveno, da se učimo, kje so meje posameznika. S preprečevanjem nasilja je tako nujno povezano tudi učenje komunikacije, da ljudje med seboj lahko govorimo o mejah.
Zanima me, če sem ravnala prav, v tem primeru kaj se mi je zgodilo. Prijavila sem človeka v katerega sem bila zaljubljena in me še vedno fizično privlači..Vendar je on bil do mene spolno nasilen in delala z mano koda sem neka smet nekomu. Okolica je po po prijavi to katastrofalno sprejela in od tega je že kar nekaj časa in se še vedno govori o tem… Mmeni osebno je žal za to to prijavo, ker moram zdaj hodit na sodišče in tam o tem govorit in na koncu še nebom nič dosegla. zato me zanima kakšo je vaše mnenje